Nov 15

Naletela sem na novico, da je nek profesor v Sydneyu prišel do zaključka, da je šef vsega človeštva. Zakaj? Po njegovem mnenju bi bilo pametno, da se začnejo izdajati “licence” za kajenje1. Postopek naj bi bil približno tak, da pri zdravniku dobiš potrdilo, da lahko kadiš in mesečno dozo dovoljenih škatlic cigaret.

Po njegovem skromnem mnenju, bi s tem mlade odvrnili od kajenja. Verjetno še posebej zato, ker bi kadilci opravili preizkus znanja o nevarnostih kajenja. To bi se otroci učili bolj kot za matematični test!

Zamisel se mi zdi sporna na tako veliko ravneh, da kletvice, protiargumenti in ideje za mučenje tega človeka kar rinejo iz moje glave. Prvega in zadnjega se bom poskušala izogibati v tej objavi, upam pa da ob mojem grobem tipkanju ne bo nastradala tipkovnica.

Žalostno se mi zdi to, da se nekadilci načeloma sploh ne pritožujejo: “Ahh, saj ne kadim. Boli mene!” Srčki moji, nadzorovanje je trenutno usmerjeno na kadilce, ampak kmalu bo tudi vaša razvada ali hobi postala enostavno prenevarna za vaše življenje in bodo tudi to omejili.

Poudarek je na besedah VAŠE! Moje mnenje je, da če se želim ubiti s cigareti2 je to samo moja odločitev in ni ga zdravnika, politika ali celo starša, ki bi mi imel pravico to prepovedati.

Pred kratkim smo spremljali znameniti Felixov skok, ki se je meni zdel prenevaren za njegovo življenje. Med prenosom so naštevali načine, kako vse se lahko njegovo življenje konča v roku tistih desetih minut. Zakaj se takrat gospod pametni profesor ni oglasil in preprečil tako nespametno dejanje, kot je skok z 39.014 metrov? Mogoče zato, ker je bila to samo Felixova odločitev in če se je želel ubiti, smo samo upali, da ne bo padel na glavo nekoga, ki je šel ravno po cesti3? V bistvu bi morali takrat vsem prepovedati izhod iz hiše. Samo za našo varnost, oni vejo bolje od nas.

In  kolesarji! Joj, osebno bi prepovedala vsa kolesa. Take stvari kot jih pa te bedaki delajo na cesti, so pa hujše kot ekstremni skoki z vesolja. Seveda bi kolesarstvo prepovedala zaradi varnosti kolesarjev, kaj pa drugega.

Nekateri argumenti za tak drastičen ukrep, kot je “licenca za kajenje” so usmerjeni tudi k boleznim. Kadilci večkrat zbolijo za rakom na pljučih, grlu, srčnih boleznih … žal ne znam našteti vseh posledic kajenja, veste, še nisem pisala izpita za dovoljenje. Moja logika bi bila, da bi kadilci plačevali dražje zavarovanje. Prav tako kot sladkorni bolniki, alkoholiki, narkomani4, ekstremni športniki, vozniki avtomobilov (avtomobilske nesreče so dnevna posledica neučakanih voznikov na poti iz službe), učitelji (živčni zlom), inteligentni ljudje (psihične bolezni, ker morajo dnevno poslušati bedarije manj inteligentnih), starejši in še bi lahko naštevala.

Kaj pa omejitev količine?

Poskušajte ženski med PMS-om reči, da ne sme jesti čokolade. Približno tako reakcijo boste dobili, kot si jo jaz mislim o tej debilni omejitvi. Kot sem že omenila … če želim vsak dan kupiti 2 škatlici cigaret, ga ni človeka, ki bi mi imel pravico to prepovedati5.

Ali veste, da so v Ameriki prepovedali čaj z limono? Farmacevtska industrija se je posebej potrudila in naredila tabletko, ki vsebuje enake snovi kot naravno zdravilo, samo da ga lahko kupite v lekarni. I wonder why.

In ste vedeli, da v Ameriki pristaneš v zaporu, če prodajaš domače mleko? Ne, ne! Tam je dovoljeno samo uživanje industrijsko pridelanih snovi, ker samo te prinašajo dobiček.

Začelo se je že dolgo nazaj, stopnjuje pa se z dodatnimi omejitvami. Samo še vprašanje časa je kdaj bodo izdelali računalnike, ki bodo delovali maksimalno 4 ure dnevno. Buljenje v ekran ni zdravo za vas, samo 4 ure vam dovolimo. Otrokom do 18. leta starosti bodo kmalu prepovedali uporabo mobilnih telefonov, ker ti največ telefonirajo in sevanje slabo vpliva na njihov razvoj možganov …

Zdaj grem pa iz principa na eno “čik pavzo” s kavico, dokler mi jo država še dovoli piti. Kmalu bomo morali v kavarni priložiti kartico, ki bo izpisala kaj smo danes že jedli in pili: “Joj, gospodična. Ne morem vam postreči kave z mlekom. Tukaj piše, da ste danes eno že spili. Vam lahko ponudim čaj? Ampak bo moral biti brez sladkorja, imam zapisano da ste včeraj kupili 100-gramsko čokolado.”

  1. govora je o cigaretih []
  2. mimogrede, sem nekadilka []
  3. zato sem bila jaz takrat varno v sobi []
  4. čeprav večina na igli sploh ni zavarovanih – zakaj bi plačeval zavarovanje, če je to lahko za dva fiksa []
  5. razen moj fant – he’s the boss of me []
Nov 13

Spoštovani fantje,

ste opazili, da vsako leto dekleta na FB začnejo pisati bedarije, ki so nekoliko podobne bedarijam drugih deklet?

Normalno! Še ena verižna izmišljotina1

Danes pridem domov in seveda prvo pogledam na Facebook. Wau, 3 zasebna sporočila. Ljudje me pogrešajo! Yeah, right. Spam, ki ga FB še ni zmožen filtrirat.

Ker sem vedno proti pravilom, si lahko še vi preberete to sporočilo in preko sadja spoznavate, katera dekleta so na voljo.

Spet igramo igro proti raku na dojkah. Igra je cisto enostavna in lepo bi bilo, da sodelujes tudi ti.
Prejsnje leto smo pisale na svoj zid barvo svojega modrca. Moski so bili kar nekaj casa izgubljeni, saj jim ni bilo jasno, kaj se dogaja – zakaj vse zenske pisejo na zid barve. To leto bomo pisale, kaksno je nase stanje v ljubezni.
Na svoj zid napisi samo besedo, ki opisuje tvoje ljubezensko stanje. nato poslji to sporocilo PRIVAT vsem zenskam, ki jih poznas.
BOROVNICA – samska
ANANAS – zapleteno je
MALINA – ne morem se odlociti
JABOLKO – zarocena
CESNJA – v razmerju
BANANA – porocena
AVOKADO – sem z druge strani
JAGODA – enostavno ne najdem pravega
LIMONA – hocem ostati samska
GROZDJE – zelim se porociti s svojim partnerjem
Lansko leta je igra trajala tako dolgo, da so o njej porocali na TV. To hocemo doseci tudi letos.
Prosim, poslji samo kot PRIVAT sporocilo. Hvala za sodelovanje.
Uživajte

Saj blog šteje kot PRIVAT sporočilo, kajne? ^^

  1. to ni bil moj prvi izbor besed []
Okt 28

Bliža se pomemben dan! O jutrišnjem dne lahko napišem ogromno besed, vendar ne bom dolgovezila. Sem dekle preprostih misli, ki jih povem hitro in jedrnato. Zame bi bilo nemogoče, da bi celo popoldne preživela pred računalnikom in se pogovarjala z virtualnimi prijatelji.

Ko pridem iz službe me fant vsak dan vpraša: “Kako je bilo na faksu?” Vedno mu odgovorim s povedjo, dolgo največ 10 znakov. Zaradi skopih informacij mi neprestano govori, naj bom bolj podobna drugim dekletom in mu deset minut nakladam o sošolki, ki je sploh ne pozna. Ampak jaz tega ne morem. Pač ne znam t. i. nakladati.

Kje sem ostala? Aja, jutrišnji dan. Jutri je Ljubljanski maraton, na katerega se pripravljam že več mesecev. Sicer sem nekaj malega že tekla v preteklosti, vendar nikoli ne tako intenzivno, kot to pričnem sedaj. Na strogi dieti sem že 8967 ur. Danes še posebej, ker se jutrišnji dan nevarno bliža.

Jutrišnja strategija je sledeča. Na cilju me bodo pričakali vsi prijatelji in vsak korak bom tekla zanje. Moja želja bo seveda, da čim hitreje pridem do njih, ker kdo ne bi želel hitro priti do prijateljev. Prijatelji pa bodo imeli zame nekaj posebnega. Že cel teden so garali zame in mi naredili mojo nagrado. Nagrado za vsa odrekanja, treninge, zgodnja vstajanja … Ko pridem na cilj me čaka gora čokolade!

O mojem jutrišnjem dnevu veste že vse, današnjega pa sta zaznamovala dva nepovezana dogodka. Prvi malce prijetnejše narave in drugi, ki ne bo dobil dodatnega komentarja … Mimogrede, če kdo naredi časovni stroj naj me lepo prosim odpelje nekaj ur nazaj in prepreči …

Veliko sreče na teku okoli luž, čeprav sem prepričana, da nihče od tekačev tega ne bo prebral pred maratonom. Dajte se za preizkus samo “pofočkati” v komentarjih, če ste prišli do konca zapisa in se sedaj odpravljate teč po ljubljanskih ulicah.

Če ne bo komentarja ne bom smatrala, da zapisa ni nihče prebral, ampak da ga ni prebral noben od tekačev. You can’t bring me down!

Okt 22

Kaj početi, ko so v knjižnici na fakulteti zasedeni vsi računalniki – razen tistega, na katerem sta blokirana Facebook in Gmail? V takem momentu obupa se je dejansko mogoče pripraviti do tega, da ponovno odpreš Blogosovo spletno stran in poskusiš spisati nekaj povedi, vrednih branja1.

Navdiha nimam! Že približno dve leti2. Očitno fakulteti resnično uspeva, kar je njen glavni namen – da bi nehala razmišljati s svojo glavo in slepo sledila navodilom, ne glede na to kako nemogoča so. No, letos se zagotovo temu upiram uspešneje kot lansko leto3.

Med pisanjem ves čas pogledujem proti meni najbolj priljubljenem računalniku – odklenjen Facebook! Sošolki vztrajno pišeta seminarsko nalogo in ni videti, da bi bili blizu koncu4.

Zeham glasneje kot je gromek zvok (prekomerno) uporabljene tipkovnice. Pa še žejna sem, ampak se mi res ne ljubi v avto po plastenko, 4 nadstropja nižje. Težko je študentsko življenje!

Včeraj sem bila na pijači s kolegi. In vsi trije pišejo blog5. Sarkazem je kar seval od mize, zato se je natakarica ves čas gibala okoli nas in je naročeno prinesla že po 30 minutah. Ne sprašujte me po imenu lokala, saj ne verjamem niti, da bi ga ponovno našla, kaj šele da bi vedela ime. Spomnim se samo nekega tunela, mostu in že smo bili tam. Sem že omenila, da nimam navdiha?6

Kratka prekinitev, ker sta se sošolki koooončno spokali z računalnika in sem lahko updajtala svoj Facebook status in naložila fotografijo svojega kosila.

Sedaj, zvečer, ponovno berem ta blog in razmišljam kako debilno bo izpadlo, ko bo ob objavi pisalo (približno) 23:00, medtem ko se začne z dejanjem v knjižnici. Če bi bila tako pridna študentka, da bi bila sedaj še v knjižnici, …7.

Današnjo objavo bom zaključila s pametno mislijo: “Ena gos še ne prinese jeseni!”, kar je izjavil moj zvesti prijatelj Piki Jakob8 nmohoric. Hvala za misel, ki mi bo pomagala skozi težke dni.

Sonček in and out!

  1. sicer ne obljubim, da bodo vredne branja []
  2. za točen podatek samo preleti zadnje objave in njihove datume []
  3. če je to dober znak pa ugotovite sami []
  4. trenutno delata naslovnico []
  5. Za bonus točke poskušajte uganiti kateri blogerji ali blogerice (ne znam sklanjat, pa se tudi ne sekiram) so bili prisotni []
  6. Priporočam se za zanimive teme, ki bodo v mojih možganskih živčnih končičih poslale signale, ki se bodo dejansko prenesli na dendrite. Ja, take neumnosti si zapomnim. []
  7. zaključite sami, ker ne bom sama sebe dissala ^^ []
  8. joooj, od tega faksa se mi bo še zmešalo []
Sep 30

Danes sem gledala posnetek, ki ga je naredil kolega z ekipo Kracalnik. Zgodba v posnetku je nabita s pozitivno energijo in priznam, da sem tudi jaz malce zajokala. Ganila me je predvsem čustvenost, ki sem jo zaznala v bralčevem tonu.

Da ne bom dolgovezila, si kar sami poglejte posnetek1.

YouTube slika preogleda

Please subscribe to KracalnikTV.

P.S.: Komentarji bodo cenzurirani. Vsak žaljiv in neprimeren komentar bo izbrisan.

  1. samo v primeru, da imate pripravljene robčke []
Sep 15

Konec aprila 2012 sem bila ugrabljena. Marsovci so se naselili v moje možgane in mi vzeli vsako sposobnost, da bi napisala en navaden blog.

Sedaj ga pišem zato, ker so blogerji menda več vredni od bunkeljnov in moram dobiti svoj ugled nazaj.

Torej, sedaj sem blogerka z zadnjo objavo v septembru 2012.

Se slišimo decembra, mogoče še tega leta.

Apr 21

Ali se spomnite tistega občutka, ko se zjutraj zbudite po nori zabavi? Najprej se ozrete okoli sebe: “Tooo, v svoji sobi in v svoji postelji sem!” Čez dobro sekundo: “Tukaj je mobitel! In denarnica!” Score! “V denarnici je celo še nekaj denarja. Mogoče pa sploh ni bilo tako zabavno?”

Zadnji korak je preverjanje FB profila. Takrat samo upate, da so slike primerne temu, da jih vidi vaša mlajša sestrica. Če vas ne pričaka zbirka fotografij, pomeni, da ste varni.

Vendar ne več! Sedaj se je na spletnem tržišču pojavil nevaren virusni program, ki na splet avtomatično prenese tvojo najbolj noro fotografijo z zabave. Virus se imenuje Anenin spring break1!

Resnično upam, da bo zmagovalčeva slika vredna potencialnih posledic objave. No, njim se zagotovo zdi vredno, njihovi delodajalci pa naj odločijo kar sami.

Morda pa letošnji spring break odpade in ga bodo morali organizirati v Portorožu. Že vidim navdušene Hrvate, ki hitijo na slovensko obalo.

P.S.: Malce sem zaspana, tako da mi oprostite za možne tipkarske napake. Enostavno se mi ni dalo še enkrat prebrat. :mrgreen:

  1. ne gre za tiskarsko napako, vsaj ne mojo … če oni popravijo v tem času pa ni moja krivda []
Apr 16

V ponedeljek, 9. aprila, sem se odločila, da je čas da ukinem konzumiranje sladkih produktov. Nisem šla v ekstreme, vendar sem želela izločiti ves nezdrav sladkor (npr. med je ok). V Ljubljani sem se načrta uspešno držala: če sem jedla na študentski bon nisem vzela sladice, ko so v sobo prinesli polne pladnje potice in tortic sem jih vljudno zavrnila in kavo sem pila brez sladkorja. Skratka, načrt je bil uspešno izveden v polnem planu.

Med vikendi prihajam v rodno vas, kjer s starši (in psom) preživljam quality time. Spar mi je na dom poslal kupon za 25 % popust, kar je delovalo kot vstopnica v svet nore zabave: brskanje po policah in iskanje nečesa nepotrebnega, kar boš preplačal kljub popustu. Mimogrede, take gneče v trgovini nisem videla odkar so izšli novi Applovi produkti.

Ko nedolžno stopam proti vhodu v Spar, moje odlične zaznavne čutnice zavohajo palačinke. KONEC DIETE! Stopim proti najzanimivejši napravi, ki palačinko pripravi s pomočjo nekih trakov in toplote oz. whatever, jaz sem gledala produkt in ne izdelavo. Brez da bi pogledala degustatorje, se priporočam za tisto z nutelo, ko me gospodična z nožem in namazi pozdravi: “Ooo, živjo.” Uhuhuhu, zanimivo! Degustatorka je bila ravno moja znanka1 , ki je pred časom na zelo grd način ZAJEBALA2 mojo kolegico zaradi višje ocene3 . To bo še zabavno! “Čav. Z nutelo prosim.” Takrat sem se zaklepetala z njenim šefom (predvidevam) in jo mimogrede opazovala, da ne bo plunila na palačinko. Ko mi jo je dala sem se zahvalila in ji rekla, da bo mami ravno tako nutelino. Ker ni bilo nobene reakcije, sem mami naročila, naj vzame nutelino palačinko. Ta jo je naročila in jo takoj dala meni v roke, ter rekla: “Joj, premislila sem si. Bom z marmelado.” The look on her face … PRICLESS!

S palačinkami v roki, sva se obrnili proti ‘modelu’ poleg palačink, ki je imel na veliko napisano: NAGRADA IPAD! Vse kar je bilo potrebno, je bila izpolnitev ’srečke’. Mami jo začne izpolnjevati, ko jo želim tudi jaz in mi prodajalec reče: “Joj, to je pa samo za polnoletne.” Wow! Za 21-letnico je to kompliment, ker dokler nižajo moja leta, je to ‘terna’. “Hvala! ^^”  Ko sva obe rešili vprašalnik mi je celo namignil, da bo mojega dal iz rokava ravno ko se bo žrebalo – prijazen že polnoleten4 dečko5 .

V Sparu se je sladkorni pohod začel pri piškotih. Če si kupil dva paketka piškotov, si pol dobil tudi kozarec. Mami pa je nora na take kozarčke, čeprav kavo v njih pije enkrat tedensko, zato mi je dovolila, da si vzamem kar štiri paketke (želela je dva kozarčka).

V bližini pa so bile že čokolade. Pogledam degustatorko in zagledam kolegico, s katero se že kakšno leto nisva videli: “Ooo, čaaaw! :mrgreen: ” Degustatorka me presenečeno pogleda in v očeh ji berem, da me ni prepoznala. Ampak kako, če sta si res podobni, samo barva las je druga? Sestra dvojčica? Pogledam na priponko z imenom, kjer piše ‘obiskovalec 47′. Zazrem se drugam in si predstavljam, da je bil moj pozdrav povsem vsakdanji. Pa ona reče: “Znana se mi zdiš. Se poznava z degustacij?” Odrešilna bilka: “Ja, verjetno. Jaz vedno jem, če je kaj dobrega,” in vzamem še en košček čokolade.

Hitro se odpraviva naprej, da ne bi ‘čokoladarka’ spoznala, da sem samo zamešala njuna obraza. Grem mimo gospodične s sirom in salamo (degustacija); “Ni sladkor, ne hvala.”

Zagledam razstavne “zdrave” bombone, degustatorke pa nikjer. Mami začnem razlagati: “Ejjj, to pa poznam! Z mojim sva enkrat kupila vsak okus po en paketek. Načeloma naj bi pojedel enega, ko si lačen in ti da energijo. Midva sva vse tri vrečkice pojedla v desetih minutah. Res so fuuuul dobri.” V tem času sta zraven že stala dva obiskovalca, ki sem ju zainteresirala za drage energijske bombončke. Ponovno sem pomagala prodajati izdelke v trgovini.

Naslednja degustacija je bila namenjena jogurtom: “Prvi je jagodni, drugi marelični in tretji navadni.” Počasi sem se pomaknila stran od navadnega okusa. Poskusila sem oba sadna in se odpravila naprej.

Naslednja stojnica je bila namenjena neki zdravi hrani. Tam sem dobila ZDRAVO kavo. Na vprašanje če bom sladkano (ZDRAV sladkor) sem rekla, da ni treba, saj sem že dovolj sladkorja pojedla. Spila sem majhen požirek in v upanju hitro vrnila kozarček: “Sladkor?” Definitivno je bila boljša. Tam sva se z mami zadržali zelo dolgo, saj je celo večnost brala iz kje je Chia (iz kitajske ni dobro), ne glede na to, da je v naročju držala štiri škatle piškotov. Ironično? Ne, sploh ne!

Sledila je gospodična z prav tako zdravimi kosmiči. Ponudila je sojino mleko na katerega se nisem odzvala navdušeno, vendar sem vseeno poskusila. Grenko mleko je totalno pokvarilo potencialno dobre kosmiče. Spomnila sem se na jogurte in šla do degustatorke, ki je prijazno odreagirala: “Seveda lahko vzameš še dva kozarčka.” Z mami sva tako poskusili kosmiče z jogurtom in bili so resnično dobri. Tako dobri, da sva jih celo kupili. Kako jih ne bi, če pa so bili zdravi?

Pri naslednjem pultku ni bilo degustatorke, so pa bili čokoladni smokiji, vendar zapakirani. Ves čas, ko sem hodila okoli in čakala nanjo, sem si mislila: “We want smoki! We want chocolate smoki!”

Stopila sem do zadnjega promotorja pri sadju. Pogledam neko zemljo: “To pa ni za jest.”Očitno je bil promotor resnično dobre volje, ki mi je resno odgovoril: “Seveda, da je. To je shujševalna zemlja, ki ti pomaga, do ugodne diete. Samo povohajte. Sedaj vam zagotovo nič več ne paše. In imamo akcijo, če kupite dve na enkrat, vam pol leta ne bo treba več jesti.”

Kljub neprijetnim vonjavam po notranjem umetnem kompostu, sem se vseeno ob odhodu odpravila še na dve porciji palačink.

Perfect day!

  1. znanka, NE kolegica! []
  2. ja, ni lepše besede za njeno dejanje []
  3. njena reakcija je bila: “A res? Joj, sploh nisem opazila, da sem …” Yeah, righ! Sploh pa so mi vsi njeni bivši sošolci iz OŠ rekli, da je bić motena, tako da to ni samo moj PMS ali kaj podobnega. []
  4. prestar zame, ki sem očitno še mladoletna []
  5. morda je pomagalo to, da sem ga poskušala prepogniti na tak način, da bi res mojega izžrebali []
Apr 10

Vsa prepotena in zadihana sem se nasmehnila. Kljub utrujenosti sem bila zadovoljna, morda celo malce evforična. No, tako je vedno po takih naporih.

Tek je res zakon šport!

Včeraj sem se odločila, da grem teč takoj ko vstanem. Tako sem že navsezgodaj zjutraj, okoli enih, stopila iz bloka in se ozrla za sončkom. Kljub njegovi prisotnosti, je bilo jutro hladno.

Na iPodu sem pritisnila ‘play’ in se odpravila dogodivščini nasproti. Tekla sem mimo cest, manjših jezer1  in avtobusnih postaj.

Zdelo se mi je, kot da tečem že celo večnost. Zadihana sem bila, kot da bi pravkar odtekla nekaj šprintov. Noge so bile težke kot kamen in morala sem se ustaviti. Saj tečem že dovolj časa! Pogledam na uro in me vrže na realna tla: 2 km!

Ne, ne, ne in ne! Tako se pa ne gremo. Po dveh km pa res še ne morem biti utrujena. Stekla sem naprej in se ustavila po petih korakih. PAVZA!

Tekla sem proti želenemu cilju, vendar sem eno ulico pred tem zavila na potko, ki se mi je zdela krajša. Šla sem naravnost in razmišljala, da mora biti vsaj 4 km, preden se obrnem. Še bolj zadihana tečem naprej, ko mimo mene priskaklja spočita tekačica: “Ah, to pa ja ni nič takega, ko pa je šele začela. Jaz tečem že skoraj pol ure.”

Tečem naprej, ko mimo mene oddirja še tekač v kratkih hlačah. Prečekiram ga. Neki nizkocenovni supergi, kratke (ne!tekaške) hlače in velika majica. To mora biti začetnik. Kako je mogoče, da me je prehitel?!? Pogledam na uro, ki se mi nesramno zlaže, da je moj tempo enak hitrosti mamice, ki je dojenčka z vozičkom peljala na sprehod.

Kar na enkrat spoznam okolico. Joj, šla sem po daljši poti, ne krajši! V ušesih se mi začne predvajati naslednja pesem, ki mi da dodatno motivacijo.

YouTube slika preogleda

Komad sem ponavljala približno desetkrat in za toliko se je tudi moj tempo povečal. S svetlobno hitrostjo sem tekla naprej in PREHITELA2 tistega dirkača v navadnih supergih, ki je sedaj že hodil. In your face!

Šprintala sem naprej, proti približno kilometrskemu klančku. Kljub vzponu se nisem ustavila … vse do vrha. Na koncu vzpona sem se samo sesedla, ko je mimo mene prikolesaril prav simpatičen dečko. Uff, tukaj je vsa moja energija. Spet sem tekla naprej, ko sem zagledala avtobusno postajo. Jooooj, zakaj nisem s seboj vzela urbane!

Prav vesela sem pritekla do rdečega semaforja in se ustavila. Saj ni pavza, če se moraš ustaviti, ko upoštevaš zakon! Tekla sem še zadnjo ravnino, ko je čez Celovško cesto proti meni začela stopati starejša gospa. Nič nenavadnega, če ne bi to bilo sredi ceste (brez prehoda oz. semaforja): “Bakica, kaj tebi ni jasno?

Pritekla sem do bloka in ura mi je pokazala 9 km in 760 metrov. Ni šans, da bi še okoli bloka oddtekla preostanek. Ustavila sem uro in stopila v blok. Joj stopnice! Noge so bile težje kot kg sena. Težke so bile vsaj za en kg železa! Ko sem končno prišla do želenega nadstropja, sem opazila, da je bilo dvigalo ves čas v pritličju. Kaj dela ta utrujenost.

Sesedla sem se na stol in čakala na princa brez belega konja, da me odnese v kopalnico.

P.S.: Trenutno sedim v predavalnici in razmišljam, kako bom čez 20 minut vstala iz stola. Upam, da me bodo noge zdržale. :mrgreen:

  1. luže []
  2. prav ste prebrali, PREHITELA []
Mar 25

“Ej, Urša. Daj samo preveri, če se da printat.”

Fotr Oči se je igral na računalniku in je bilo potrebno preverit, če Word še dela tako, kot je potrebno.

“Ni panike.” Dam svoj najljubši USB, na keterem je za cel teden dela na faksu, v računalnik. “Wooooow! Samo bližnjice so!”

Oči: “A printaš lahko vseeno?”

Hmm … Povem ti, da so na USB-ju samo bližnjice, ti pa me vprašaš če lahko printam. Kaj ti ni jasno?!? “Ja, da se printat.”

Grem na svoj računalnik in poskusim ugotoviti, kaj je s temi bližnjicami. Čim USB nežno in počasi vtaknem v računalniško luknjo, mi na ekranu začne utripati rdeč kvadratek: ALERT! ALERT! You have a VIRUS!

F**k! Hitro izvlečem USB in upam, da ni nič prišlo v računalnik. No, saj imam zaščito, kvaliteten antivirusni program, tako da bi moralo biti OK.

Grem v dnevno sobo in povem očetu, da ima virus. Presenečeno me pogleda: “Jaz? Jaz pa že ne!” Takrat izvem, da ima probleme z bližnjicami na USB-ju že nekaj mesecev. Super, in jaz sem USB vtaknila v to umazanijo.

Celo popoldne sem z USB-ja in očetovega računalnika poskušala zbrisati virus, vendar brez uspeha. Mala baraba se je vsakič znova pojavila nazaj. Proti večeru sem obupala in se odločila, da bo USB očitno potrebno vršt v smeti.

Do štirih ponoči sem bila na svojem računalniku, ko se je na MSN vpisal moj preljubi starejši brat. V egoističnem stilu, da je sredi noči na računalniku samo zaradi mene, sem mu takoj razložila našo težavo. Predvsem mojo, ker za moj USB me je bolj skrbelo, kot za očetov računalnik. Poslal mi je link, s pomočjo katerega sem računalnik in USB očistila vseh navlak. Našlo mi je kar 5 virusov, za kar odločno krivim očeta.

YouTube slika preogleda

Posvečeno bratcu, ki mi je preko spleta očistil računalnik.

Ker pa sva vzorna otroka, sem prižgala še očetov računalnik in tudi njegovega poskušala očistiti. Našlo je 513 virusov! Ne pretiravam, 513! Z bratom se še zdaj smejiva očetovemu: “Saj samo časopis berem na računalniku.” Yeah, right.

Vsem z računalniški problemi pa sporočam, da vam bratovih podatkov ne morem dat, ker mi je njegova punca prepovedala, da drugim dajem njegovo številko/e-mail. Sorry.