Jan 17

Po naključju sem našla svoj prvi spis1 iz srednje šole. Sicer je kar nekaj struktur povedi, ki bi jih danes spremenila, vendar sem ga pustila v originalni obliki.

Naslova spisa se žal ne spomnim, saj v tistih časih nisem vedela, da je naslov pred spisom pomemben2. Verjetno je šlo za ‘dogodek iz poletja’ ali kaj podobnega.

Za nekatere je odhod na morje najlepši čas počitnic. Zame pa je bila to največja nočna mora med celimi počitnicami.

Mami in oči sta se odločila, da bova z mami šli na morje na Korčulo. Že samo dejstvo, da oči ne gre ni bilo najbolj vzpodbujajoče ampak vseeno sem bila pozitivna. Seveda, ko pa nisem vedela kaj vse me še čaka.

Prvi šok je bil, ko sem izvedela, da greva z avtobusom. Sama sem navajena na udobnost, zato to vsekakor ni bilo prijetno presenečenje.

Kot večina deklet imam vedno veliko prtljage. Po prvem pakiranju sem ugotovila, da rabim vsaj še eno torbo. To pa seveda ni šlo. Nisem mogla imet ogromno prtljage, kot bi jo lahko imela, če bi oči šel zraven in bi šli z avtom. Tako sem na koncu za cel teden imela samo kovček in nahrbtnik.

Okoli šestih zvečer na dan odhoda je oči mene in mami zapeljal na postajo v Ljubljano. Prišel je nabito poln avtobus. Najprej kar nisem mogla verjet, da je ta avtobus pravi. Na žalost je bil. Avtobus vsekakor ni bil luksuzen. Vsi dobri sedeži so bili že zasedeni.

Ko smo končno odšli iz avtobusne in se peljali proti avtocesti, je avtobus zavil na stransko pot. Vodička nam je razložila, da je avtobus v rahli okvari in ga peljemo na popravilo. Lahko si predstavljate, da nihče ni bil navdušen nad dejstvom, da se bomo odpeljali več kot 500 kilometrov stran z avtobusom v okvari. Iz Ljubljane smo odšli okoli sedmih. Vsaj pol ure smo se zadržali na popravilu. Sama sem že hotela poklicati očija, da me pride iskat in grem domov, pa sem se rajši zadržala saj se je mami res veselila teh počitnic.

Ko smo se končno odpravili iz Ljubljane, smo zapeljali na pot, ki je bila moji mami zelo znana. To je pot, ki je za tiste, ki se jim zdi škoda dajati denar za avtocesto. Ovinkasta pot v nekem gozdu.

Kmalu smo izgubili signal z radiji, zato sem vzela svoj MP3 predvajalnik in križanke. Po kakšne pol ure pa se je zgodila tragedija. MP3 predvajalnik je ugasnil. Poskusila sem ga ponovno prižgati, pa ni šlo. Baterije je zmanjkalo, kar pa seveda ni bilo v načrtih, saj sem jo polnila cele 3 dni pred odhodom. Saj sem bila že seznanjena z dejstvom, da je MP3 pokvarjen samo nisem pričakovala, da se bo to pokazalo takoj ko pride iz popravila. Vedela sem, da me čaka še večurna vožnja z avtobusom, jaz pa bom brez glasbe. In jaz obožujem glasbo.

Sprijaznila sem se z dejstvom, da bom enotedenske počitnice preživela s križankami. Po desetih minutah se je znočilo. Nisem videla niti slik v križankah, kaj šele majhne črke. Voznika sem šla prosit, da prižge luči pa ni hotel. Rekel je, da bi nekateri radi zaspali. To, da je sam izbral pot, ki je bila verjetno najbolj ovinkasta cesta v Sloveniji pa ni hotel slišati. Kdo pa še lahko zaspi če ga premetava na sedežu?

Po več kot uri in pol vožnje po ovinkih mi je postalo slabo. Komu pa ne bi bilo če nekdo, ki sedi zraven njega ves čas razlaga, da bo bruhal? Sicer mi že vsaj 5 let ni bilo slabo med vožnjo ampak zakaj ne bi naredili spremembe, ko gremo na morje?

Na enkrat pa smo prišli do Črnomlja. Navdalo me je veselje, ki pa ni dolgo trajalo. Z veliko tablo je pisalo »obvoz«. Avtobus bi moral zapeljati v ozko cestico z nadvozom višine 2 metra. Samo da smo pogledali na cestico nas je navdala žalost. Prepričani smo bili, da nam ne bo uspelo. A voznik je bil optimist. Poskušal je vsaj 10 minut. Drugi avtomobili so hupali, voznik pa je bil videti, kot da tega ne opazi. Ko je zapeljal na cestico je imel še zeleno, a kaj kmalu se je prižgal rdeč semafor. On tega seveda ni videl saj je bil že naprej. Mi, ki smo sedeli bolj zadaj smo pa prav dobro videli da sta se v tem času ko je on poskušal zapeljati po podvozu, že dvakrat prižgali rdeči luči na semaforju.

Ko je voznik končno ugotovil, da za tako ozko cesto ni potrebna samo volja, temveč tudi širša cesta je začel obračati avtobus. To pa je bilo lažje reči, kot storiti. Vsaj 10 avtomobilov je moralo zapeljat po temni, neosvetljeni in ovinkasti cesti nazaj, da je avtobus lahko obrnil. Po nekaj minutah mu je vendarle uspelo. Odpeljali smo se, po isti ovinkasti cesti, kot smo že prišli. Seveda nihče ni razumel, kako je mogoče, da voznik ni vedel, da je tu prehod za avtobus nemogoč, saj se je en teden nazaj že peljal po tej poti na Korčulo.

Po kakšne dvajset minutah smo končno prišli na avtocesto. Vedeli smo da zamujamo saj smo se že v Ljubljani zaradi popravila zadržali več kot pol ure in še ta vožnja po ovinkih brez veze, ampak vseeno so se nekateri želeli ustaviti. Tako smo se ustavili na neki bencinski postaji, kjer smo ostali pol ure.

Ko smo se odpravili naprej proti meji nas je čakalo neprijetno presenečenje. Po nekaj smeha, ker je avtobus zapeljal na bencinsko postajo proti meji namesto da bi šel po cesti kot normalni vozniki, smo prispeli na mejo. Voznik je ustavil in nam dal čas, da smo si ogledali vse tiste mušice in ostale žuželke, ki so se zbirale ob lučeh. Dosti se jih je še zaletavalo v okno in samo čakali smo, da bodo policisti na meji želeli v avtobus. Ker je šlo že tistih nekaj ur vse popolnoma narobe, ne vem zakaj bi moralo biti na meji kako drugače. Policist je seveda želel v avtobus, da si je ogledal, če imamo vsi veljavne potne liste. Vozniku je naročil, naj pusti vrata odprta, ker se ne bo dolgo zadržal. Le pri nas malce mlajših se je zadržal saj je moral preveriti priimke. Za piko na i pa se je nek fant pisal drugače kot njegova mama, ki je bila z njim. Tako se je policist kar nekaj časa zadržal pri njiju dveh saj je moral preveriti, če je vse legalno.

Mislil smo, da smo že vsega rešeni, ko so nas na Hrvaški strani prav tako ustavili, kjer smo morali prav tako pokazati potne liste med tem, ko so žuželke prosto letale v avtobus. Ko smo se le odpravili naprej pa so spet zahtevali postanek. Tam smo se spet zadržali vsaj pol ure.

Končno smo prišli na avtocesto. Zaradi rahle okvare na avtobusu, smo vozili maksimum osemdeset kilometrov na uro. Na žalost pa so se ga nekateri starejši člani malce napili tako, da so bili zelo razigrani. Drli so se čez cel avtobus tako, da je bilo nemogoče zaspati. Da ne omenjam vonja po alkoholu. Seveda pa jim je bilo grozno vroče tako da so ves čas zahtevali klimo. Mi, ki pa nas alkohol ni grel, smo bili oblečeni v puloverje, pa nas je vseeno zeblo.

Po nekaj časa sem imela dovolj maminega neprestanega tožarjenja, da jo zebe in sem šla do voznika avtobusa, da je ugasnil klimo. Rekla sem naj zniža moč a on tega pač ni hotel slišati. Po desetih minutah je postalo strašansko vroče. Tako je klimo spet prižgal. Seveda do konca tako, da nas je čez nekaj minut spet zeblo.

Tisti, ki pa jih je grel alkohol pa so bili tudi strašansko glasni. In nihče ni hotel nič narediti glede tega. Sama sem jim hotela kaj reči pa mi mami ni dovolila. Prepričana sem, da jim bi oči kaj rekel, tako, da meni sploh pomisliti ne bi bilo treba na to. Sčasoma so tudi oni postali malce utrujeni tako, da so bili bolj tihi. Slišalo nas jih je samo pol avtobusa, ne cel.

Do Drvenika, kjer naj bi šli na trajekt, smo prišli ob štirih ponoči. Bila je še čista tema. Večina nas je šla iz avtobusa na sprehod po Drveniku, kjer pa se tudi po dnevi ni nič dogajalo, kaj šele ponoči in kaj kmalu sem ugotovila da bo čakanje do trajekta še dolgo. Trajekt naj bi prišel ob sedmih zjutraj.

Večino časa sem preživela pred avtobusom in lizala lizike. Hotela sem igrati biljard, pa ni delal.

Najbolj mi je prišlo do živega, ko sem videla, kako nas avtomobili prehitevajo. Voznik pa se ni obremenjeval s tem. Rekel je, da bomo zagotovo prišli na trajekt. Saj je bil že čas, da se nam nasmehne malo sreče, ko pa je šlo do sedaj vse narobe.

Tako smo tam pasli dolgčas 3 ure in pol, ko je trajekt prišel s polurno zamudo. Večina se nas je posedla v avtobus, nekateri pa so šli kar peš na trajekt, da bi si našli dobre sedeže. Avtomobili so vozili na trajekt, trajekt se je polnil, videti pa je bilo, kot da se vrsta pred nami veča namesto manjša. Ko smo končno prispeli bliže trajekta smo vsi skeptiki ugotovili, da gotovo ne bomo prišli na trajekt. Voznik pa je bil spet optimist. Vodička, ki je bila bolj skeptična kot optimistična, nam je rekla, da gremo lahko na trajekt brez avtobusa, vendar pa moramo prtljago vzeti s seboj, in lahko potem počakamo na avtobus. Problem pa je bil, da je bil naslednji trajekt za Korčulo šele ob dveh. Na koncu smo se vsi odločili, da rajši počakamo v Drveniku z avtobusom, kot pa na Korčuli s prtljago.

Kot sem že sama opazila avtobus ni prišel na trajekt. Samo pol manjši bi moral biti pa bi uspelo. Verjetno bi nam še uspelo, če ne bi bilo med avtomobili pol metra prostora.

Tako smo spet čakali na trajekt. Nekateri so šli v vodo, mene pa voda na kateri plava olje ni čisto nič privlačila. Vzela sem knjigo v roke in začela brati. Čas je mineval, jaz pa sem vsake dve minuti gledala na uro. Nikamor se ni premaknila. Potem pa sem šla z nekim parom kartat. Saj bi še šlo, če ne bi bil tako močan veter, da nam je karte odnašalo vsake pol minute.

Po dolgih urah čakanja je trajekt končno prišel. Vendar pa so se na agenciji odločili, da je brez veze, da gre avtobus na Korčulo in so nas poslali s kovčki in brez vodiča na trajekt. Da ne omenjam, da so nam ob prijavi z nasmeškom povedali, da ni problem količina prtljage, saj nas bodo zapeljali prav do vhoda hotela.

Na trajektu se mi je končno nasmehnila sreča. Oblekla sem se v krilo, saj je bilo za kavbojke že prevroče in se odpravila na sonce. Kaj kmalu sem zaspala na toplem sončku, ko me je nekdo vrgel s prijetnega spanca. Mami me je zbudila in me poslala v senco, da me ne bi opeklo. Če bi me zbudila 10 minut do prihoda trajekta na otok bi še šlo, tako pa sem eno uro in pol gledala v zrak in se delala, da rešujem križanke. Bila sem preveč utrujena, da bi res razmišljala.

Ko je trajekt končno prispel na otok smo morali najti vodiča z avtobusom. Z nekaj problemi in utrujenimi rokami zaradi težke prtljage smo ga le našli. Avtobus je bil še slabši kot prvi na katerem smo bili. Bila sem prepričana, da se bo ob manjšem hribčku ustavil.

Ko smo le prispeli na avtobus, smo imeli še uro vožnje do hotela. No, nekateri so bili v hotelu po petih minutah, tiste, ki pa smo šli v Vela Luko nas je čakala še dolga pot v avtobusu brez klime. Vsi smo bili čisto prepoteni in kar teklo je od nas. Za nameček pa je bila pot do Vela Luke ovinkasta in spet je bilo vsem slabo.

Ko smo le prispeli do hotela pa sem bila do konca razočarana. Vela Luka ni bil kakšen moderen kraj za petnajst letnico. To je bila tako rekoč malce večja vas ob morju. Do kraja, ki so mu pravili mesto in ni imel niti enega mesta, kjer bi se lahko zabaval je bilo 25 minut hoje. Lahko si šel čez morje, kar pa je bilo 3 kune na osebo. Že prvi dan sem si zaželela, da bi prišel dan odhoda. Na žalost pa to ni šlo tako. Avtobus je zapeljal proti hotelu, ko je nasedel. Ni mogel iti ne naprej, ne nazaj. Vsaj dokler smo bili mi v avtobusu. Tako smo šli ven, vzeli prtljago in se odpravili proti hotelu. Ko smo le prišli v hotel in po kratkem prerekanju dobili ključ, sva z mami odšli v najvišje nadstropje, kjer sva imeli sobo. Prvo, kar sem opazila, je bilo to, da ni dvigala. Stopnic pa je bilo 50. S težkim kovčkom in nahrbtnikom sva se z mami odpravili v sobo. Odklenila sem vrata in opazila največjo predrznost kar jih je. V sobi ni bilo televizorja. Prepričana sem, da so nam rekli, da je v sobi televizor. Sprijaznila sem se z dejstvom, da v sobi ni televizorja in z mami sva šli k večerji.

Bila sem grozno lačna saj sem čez cel dan jedla samo lizike in žvečila čigumije. Prišel je natakar in prinesel gobovo juho. Edino juho, ki jo ne maram. Malce sem jo srkala pa še to samo zaradi strašanske lakote. Sosednji mizi je natakar prinesel dunajski zrezek in bila sem navdušena. Ko pa je na našo mizo prinesel rižoto z morskimi sadeži, ki jih mimogrede prav tako ne maram pa sem izgubila nasmeh z obraza. Mami je v polomljeni hrvaščini vprašala kako to, da imajo pri sosednji mizi drugo hrano in izvedeli smo, da zato, ker so oni že večer nazaj naročili to. Mi, ki smo bili pa še novi pa smo vsi dobili rižoto.

Po večerji, ki je nisem skoraj nič pojedla sva se z mami odpravili v mesto kjer sem si privoščila nekaj ogromnih sendvičev.

Ko sva šli nazaj, sem se odločila, da skočim še v vodo. Bila je ledena. Kot, da bi ledene kocke zmetali v vodo.

Tako sem preživela 25 ur od odhoda avtobusa iz Slovenije, do prihoda v hotel in že takrat sem si neskončno želela domov. In vse to se ne bi zgodilo, če se ne bi oči odločil, da letos ne gre na morje, ker potem bi šli na Korčulo z avtom.


True story! Takrat še nisem vedela, da napihovanje dejstev naredi zgodbo zanimivejšo.

  1. ki je bil hkrati tudi prva govorna vaja []
  2. Ne vem, kako sem uspešno dokončala osnovno šolo brez tega znanja. []
Jan 17

V 4. letniku gimnazije nas je profesor intenzivno pripravljal na maturo iz angleščine. Posebej smo se posvetili tudi pripravi na esej. Sicer večina nalog ni bila obveznih, vendar jih je bilo koristno narediti, saj smo dobili dobre povratne informacije.

Pri dodatnih urah so bili naslovi bolj domišljiski. Pri nalogi z naslovom ‘40 Years Old’ sem se še posebej razpisala1.

September 19th, 2009

Today is my 40th birthday. I can’t believe, I’m writing a diary for thirty years.

I can still remember the day my mother gave to me my first diary. It was my 10th birthday and mom put it on my bed when I was asleep. She gave one to my twin sister Anna too, but she wrote it for a weak and then forgot on it.

My sister is not like me. We look alike but that’s the only resemblance between us. Or should I say it was. Now we don’t even look like we’re relatives.

When we were 13 she dyed her hair. First she was blond, than orange, next red. I think it was a month that she walked around with purple hair. I would NEVER die my hair. I have to confess, I was thinking about it when I first noticed some gray hair but I knew mom and priest in my church wouldn’t approve that.

Ann always said I was “old-school” but I don’t think so. I just know what good values are. She, on the other hand, acts completely against moral rules.

Her husband Mike is 15 years younger than she is. He has to be, if he wants to do everything with her. She has too much energy. I can’t believe she runs every morning. I would never even think about wearing shorts. I always wear long skirts, just like mom. Ann and Mike once went on bungee-jumping. That is crazy. No normal adult would ever do anything so undignified.

Our birthday celebration today was something special. It was a gathering of whole family and we celebrated at my house. Yesterday I spent whole day cleaning. I wanted everything to be perfect.

First we ate lunch and then we went to living room where I and Ann opened presents.

Mom and dad bought me an apron and I was pleased. I have bunch of them but I don’t want them to get dirty so I keep them in a closet. Ann got horrible present. They bought her a mount bike. Apparently old one isn’t good enough anymore. I don’t know how dad knew that. Well, Ann acted like she loved a bike but I know she was faking it.

Jack, my husband, bought me a cassette of classical music. Now I have three same cassettes. He forgot he bought them to me for Christmas and last birthday.

My son drew a picture but he didn’t want to give it to me. He said I wouldn’t like it. I don’t know why he thinks so. I just tell him what I really think. I have to tell him a dog can’t be bigger than a house. That’s every mother’s job. He has to know he will never be an artist. It’s the only way he won’t be disappointed when he grows up.

Ann and Mike bought me board game for couples. It’s a dirty game and I can’t imagine what Ann was thinking. She was laughing and said I have to spice things up in the bedroom. I had thrown the game in the dumpster as soon as she went home.

Mike and his children bought Ann a bunch of useless things. I think they didn’t know what to buy her, so they took everything in the store. She got dress (they said it was for running but it was too small for that… she can’t show shoulders when she runs), some ugly Nike shoes (I don’t know what for) and a CDs called 100% Rock. There were like 15 CDs. Who would need so much loud “music”.

My “smarter” sister eats only raw food and she doesn’t use any medicine. She didn’t even have a vaccination for new flue. She said, she doesn’t think it is healthy. She is totally crazy.

Ann said I’m like a lost soul swimming in a fish bowl. I don’t even know what that means. I can’t imagine who could use such a stupid phrase.

Well, my sweet diary. I have to end for today. It is almost 9 o’clock and I have to say some prayer before I go to sleep.

Thank you for listening. You are the only one who really understands me.

Le katera 40-letnica bolj ustreza mojemu profilu? ;)

  1. Dodatnih navodil, poleg naslova, nismo dobili. []
Dec 24

Zagotovo nisem edina, ki je v srednji šoli za najbolj osovražen predmet imela nemščino1. Skozi vsa štiri leta bi lahko rekli, da sem se ‘prišlepala’, k sreči brez popravnih izpitov.

Znanje pred začetkom srednje šole: Sošolka me je naučila stavek “Du bist eine kleine [ezel]2.” Sošolec me je naučil: “Ich bin Urša. Ich wohne in Domžale.”

Diktat3

Profesorica narekuje, vzdušje v razredu pozitivno. Večina nasmejana, pogosto smo slišali tarnanje: “Ne znam napisati, prehitro narekuje, ah itak ne znam nemško…”

Kljub mojemu pomankljivemu znanju iz nemščine sem pisala vse, hkrati pa se smejala s sošolci. Profesorica si je izbrala ravno mene in prosila, če preberem kar sem napisala. Na šok profesorice in sošolcev sem prebrala vse, poleg tega pa celo pravilno. Ko sem končala z branjem sem pripomnila: “Piši kao govoriš.”4

Diktat za oceno

Hvala sošolki, ki je poskrbela, da je meni učiteljica ocenila prepis in ne narek. Pisala sem 5 (moja edina odlična ocena pri nemščini), točko manj od sošolke.

Spraševanje #1

V prvem letniku pri prvem spraševanju je profesorica vedno vprašala kakšno je vreme. Tako se mi je zdelo neumno, da bi se učila vse vrste vremena, če sem lahko počakala na dan spraševanja in za pomoč prosila sošolko. Le-ta me je naučila: Vreme je sončno5.

Stavek sem si ponavljala celo večnost in končno bila vprašana.

Profesorica: “Blabla bla bla Wetter?”

Jaz (z nasmehom): “Das Wetter ist glücklich6.”

Spraševanje #2

Za spraševanje smo se morali posebej pripraviti. Prebrali smo članek (in ga prinesli s seboj) ter povedali povzetek. Seveda smo se povzetek (ki so nam ga pomagali napisati drugi) naučili na pamet7.

Enkrat pa sem se malce znašla, saj sem prinesla članek o karateju. V nemščini sem se naučila: “Udarci z roko so…” ter jih naštela v japonščini, kar sem seveda znala, saj sem jih poslušala dnevno na treningih. Posvetila sem se imenam brc, kat, načinov borbe itd. Profesor ni bil navdušen, članka pa le ni zavrnil.

Božič: Ooo tanebau, o tanebau… nana nana na blede!

Znanje po koncu srednje šole: Še vedno znam stavke, ki sem se jih naučila pred srednjo šolo. Sedaj poznam približno 30 novih besed, katere večine ne bi znala uvrstiti v stavek.

  1. Na vrhu seznama so se znašli tudi fizika, kemija in matematika. []
  2. Glej: Piši kao govoriš; Prevod: osel. []
  3. Nemško: narek… brez slovarja ;) . []
  4. Če komu ni jasno: Sie hat ein Freund. –> Zi hat ajn frojnd. []
  5. Sonig? Zonig? []
  6. Nemško: Vreme je srečno. []
  7. Pomembna je bila igralska spretnost, saj učitelj ni smel ugotoviti, da govoriš na pamet – cilj je bilo prosto govorjenje. []