Apr 06

Nekaj dni nazaj se je zgodila drastična sprememba v mojem življenju. Oči se je odločil, da je čas, da babi po (več kot) desetih letih ponovno povabimo na obisk. Ob tej novici sva se z mami v grozi spogledali in pred očmi se nama je odvilo najhujše.

Na poti proti naši hiši je babi ‘zganjala’ nostalgijo, o času ko je bila nazadnje na obisku. Še danes se spominjam tega tragičnega dne. Pokazala sem ji mojo najljubšo igračo1. Takrat je nisem odložila iz rok in sem vanjo veselo snemala ‘intervjuje’, govorila (izmišljene) zgodbice in kot se za mlado dekletce spodobi, tudi pela. Moje glavne sanje so bile, da bom svetovna prvakinja v karateju2  in znana pevka, tako kot Britney Spears.

Babi je moje igranje sevede skritizirala: “Ne smeš držati mikrofona tako blizu ust!”3  “Ne peti, ne gre ti dovolj dobro!”4 Od takrat kaseterja nisem več prijela v roke5.

Na poti

“Urška, tukaj nekje si pa v šolo hodila, kajne?”

Še preden bi ji lahko odgovorila oči pokaže na (že skoraj) podrti kozolec in reče, da so osnovno šolo obnovili. Njeno prikimanje mi ni odgovorilo na misel, če se zaveda, da ji oči s svojimi odgovori vrača za način njene vzgoje.

Od zadnjega babičinega obiska se je pri nas marsikaj spremenilo, vendar je domači ljubljenec6 še vedno enak. Majhna pasma, ki je bil kot mladiček enako velik, kot je danes. Edina razlika je, da ima danes kakšen zobek manj in kot tečna stara ‘baba’ laja na vsakega, ki gre mimo. Babica se je z njim v trenutku ujela.

Obnovljeno pritljičje

V načrtih je, da bi se babi preselila k nam, saj je ne želimo poslati v dom. Menda tam nimajo interneta, zato ne vem kaj bi v domu počela. Novico, da se lahko preseli k edinemu sinu in vnučku, je sprejela malce nepričakovano: “Aja? K vam? Hmmm… Jah, če moram.”

Po začetnem šoku, ko smo spoznali našo nepriljubljenost, ji je ideja počasi postala všeč. Predvsem to, da bo lahko ves čas z nami7.

Mami je tri mesece obnavljala pritljičje in sobe spremenila v stanovanje. Ogromno stvari je pometala, vključno z mojimi zvezki iz srednje šole, ki bi mi sedaj prišli izredno prav. Skratka, vsi smo se morali žrtvovati. Babina reakcija na stanovanje: “Še kar.”

Če bi pogledi ubijali, bi sedaj pisala oglas za oddajo stanovanja. Mami je tri minute dihala kot ‘Darth Vaider8, ki so mu namestili masko.

Po pravici povedano se je edini razlog, da sem sodelovala na ogledu hiše skrival v tem, da sem želela videti mamino reakcijo na babin komentar glede stanovanja. Babi me je pozitivno presenetila, pričakovala sem hujše.

Moja soba

Po mamini burni reakciji sem prizorišče skorajšnjega zločina zapustila in se odpravila v svojo sobo. Po naključju sem imela ravno dva računalnika (drug poleg drugega), zato sem si na svojem predvajala film, na drugem pa formatirala Windowse.

Zaslišim trkanje in oči reče: “Babi želi videti tudi tvojo sobo.” Pritrdila sem s “Prav.”, saj nisem vedela, da imam možnost reči ne.

Babi je v svojih čevljih stopila na mojo lepo, rdečo preprogo9. Premaknila se je na sredino sobe in se razgledala. Namrščila je obrvi in rekla: “Tole se tebi zdi v redu?”, ter pogledala očeta, ki se je samo nasmehnil.

Na dodatnem stolu je bilo nekaj oblačil, po tleh nekaj papirčkov in na mizi nekaj vrečk. Za moje razmere izredno pospravljeno.

Slika je simbolična

Nadaljevala je: “In Urša! Toliko igrač?!? Sedaj si pa že prestara, da bi imela igrače!” Kaj??? Saj imam samo približno 20 plišastih medvedkov (Ne dam!) in velikega rumenega pikačuja10. Verjetno ji polepljene stene s plakati prav tako niso bile všeč11.

Ker na svoje stališče ni dobila replike se je obrnila proti meni12 oz. računalniku: “Kaj je pa to? Kaj delaš?” Oči ji je odgovoril, da gledam film in ponovno se je namrščila: “Zakaj se pa ne učiš?”

Mimika na mojem obrazu je očetu dala vedeti, da je čas, da babi zapusti mojo sobo. Njene zadnje besede so bile: “Ko se priselim, bom naredila red!”

Namesto burne reakcije sem se nasmehnila, vendar sem misel zadržala zase: Jaz pa bom sobo začela zaklepati. (:

  1. snemalnik zvoka, ki je preko mikrofona posnel na kaseto []
  2. tipično za 8 letnice []
  3. Mimogrede, njeno kritiziranje sem posnela na kaseto. []
  4. Hvala. -.-’ []
  5. Pretiravam. V resnici sem se še bolj ‘drla’ v mikrofon. []
  6. ne oči, ampak pes-kuža []
  7. Na žalost imamo na faksu urnik od jutra do večera. Tudi med vikendi. []
  8. Kakšni vse posnetki se najdejo na internetu []
  9. na moj ‘khm’ se ni odzval nihče []
  10. primeren je za podstavek, da se okno ne zapre, ko zračimo []
  11. ali pa, glede na to da je nekaj športnikov zgoraj brez – dovolj odraslo zanjo? []
  12. obe nogi na mizi []
Mar 05

Iz prijetnega spanca me je danes navsezgoda zjutraj1 zbudilo razbijanje iz spodnjega nadstropja. Ljudje niso obzorni do bogih študentov, ki po cele noči študiramo in zato potrebujemo jutranji spanec. Kljub temu, da sem bila na tak grob način vržena iz tople postelje v mrzlo realnost, sem se dneva izredno veselila. Danes gremo končno na obisk k babici!

Jutranji kavici2 je sledil majhen zajtrk in odpravili smo se na pot. Med vožnjo sem spoznala, da letos čarovnice praznujejo na 8. marca. Temu primerno v kratkem sledi tudi objava3.

Z očetom sva danes dobila potrdilo, da ima babi ljubimca. Preden je odprla sva morala kar trikrat pozvoniti. Zagotovo, ga je skrivala v omaro.

Kljub temu, da vsakič ko pridemo, mami psa odpelje na dolg sprehod4, je babi poizvedovala kam je šla in zakaj danes ni prišla na obisk.

Ko sem se udobno namestila, se je lahko začela debata. Babico sva prepričevala, da bi uživala na računalniku. Oči je imel poseben predlog kaj bi lahko iskala na internetu: “Ni problema. Ti bi v iskalnik samo vpisala nude dude5 in imela bi materiala za celo življenje.”

Kasneje smo se začeli pogovarjati o očetovem prihajajočem rojstnem dnevu. Babi je pametno izračunala, da je od njega starejša 34 let in izjavila: “Toliko sem starejša, kot je sedaj stara Urša!” Lepo je slišati, ko te postarajo za 14 let.

Sledil je klic osebka ženskega spola. Začelo se je z vprašanjem če imam čas oz. če moti: “V bistvu sem na obisku pri babici.”

Ona: “Ok. Sem ugotovila, da se spoznaš na računalnike.” Ko sem zaslišala te besede, mi je srce začelo glasno utripati. Vzrok lahko preberete tukaj.

“Mojemu fantu se je pokvaril računalnik…[našteje znake]” Vzrok mi je bil znan v trenutku. Če 25 letnik potrebuje za pomoč pri računalništvu dekle, pomeni, da ga uporablja samo za pornografijo in posledično je dobil virus.

Menda ja ni pričakovala, da jima bom z udobja svojega6 kavča lahko popravila (oz. formatirala) računalnik. Predlagala sem edino logično odgovor: “Googlaj na svojem računalniku in najdi rešitev.”7

Po končanem klicu smo se žal morali odpraviti domov, saj je imela mami še nekaj dela. Resno se je lotila prenove doma, zato je zadnje čase že kar nekaj različne kovine odpeljala tja-kjer-jo-odkupujejo8. Menda se cigani (ne govorim o ROMih) na forumih pogovarjajo, da imajo hudo konkurenco.

Preostanek dneva sem razmišljala o prihajajočem obisku babice, ki se ga že danes veselim.

  1. okoli 12ih []
  2. v bistvu čaju []
  3. kot vestna blogka/blogerica se bom potrudila, da bo napisano še pred koncem marca []
  4. približno 3 minute []
  5. poskušajte prebrati v slovenščini – N U D E – D U D E  – beri kao piše []
  6. babičinega []
  7. Was that to bad? []
  8. ne, pojma nimam kje je to []
Feb 19

V osnutkih sem našla objavo iz letošnjega poletja. Zaradi pomanjkanja časa1 objave žal nisem uspela dokončati, nekaj malega pa je le na voljo za prebiranje.

Iz morja sem babici poslala kartico:

Tipičen babičin humor2 je pripeljal do tega, da je takoj poklicala očija, če sem prišla domov. Njegov odgovor, naj ne govori neumnosti, ji seveda ni povedal koliko je resnice v mojem sporočilcu. Prejšnjič sta šla starša na obisk brez mene, saj sem šele prišla domov in sem prespala celo popoldne. To je v babici vzbudilo še večje sumničenje, da je nekaj narobe.

Ko smo prišli do babice sem se skrila v avtu3.

“Ja, kje pa je Urška?!?”

“Kakšna Urška? Irena, o kom govori?”

Jecljanje: “Ste, ste se skregali?”

“Urša se je poročila na morju in zato ostala tam.”

Čez dobri dve minuti sem vkorakala v sobo. Ko me je babi zagledala se je navušeno zadrla in mi stekla v objem: “Urrškkaaa! Sem vedela, da je ta zgodba skoraj nemogoča.”4

“Babi, kje imaš pa kartico?”

Skok na noge: “Jaz sem pa ravno zato skrila, da ne boš jezna.” Jezna? “Si tako lepo napisala, prisrčno. Da ne bosta ati pa mami jezna.”

Skrbelo jo je, da bi bila ljubosumna, ker sem njej tako ‘prisrčno’ napisala.

Oči pogleda kartico: “P**** t* m******, meni pa nič nisi poslala? J**** t*… Ireno.”

Ker sta bila starša tako jezna, da sem samo babici poslala kartico sta jezno odkorakala iz sobe in odšli smo domov. To je bil naš drugo-najkrajši obisk5, o najkrajšem pa si lahko preberete na koncu tretjega odstavka.

  1. med poletnimi počitnicami je časa vedno premalo []
  2. ne obstaja []
  3. Dobro, da ima mami toliko nepotrebne ‘krame’ v avtu, da sem se lahko še pokrila. []
  4. Skoraj?!? []
  5. na papirju []
Dec 25

Kot se spodobi za ateistično družino, ki Božiča ne praznuje, smo se k babici danes (25.12.) odpravili z darili. Začelo se je že v avtu, ko je mami prosila očeta, naj nese njeno steklenico limonade v hišo. Posebej mu je naročila, naj steklenice ne da za darilo (kar je nameraval).

Z očijem sva šla v hišo, mami pa je peljala psa. Oči čestita babici in ji izroči darilo. Nato ji čestitam tudi jaz: “Babi. Vse najboljše za tvoj rojstni dan. Želim ti veliko sreče in ljubezni… predvsem ljubezni!” Babi se je nasmehnila (morda je pozabila, da ne praznujemo njenega rojstnega dne) in vzela darilo ter ga odložila na mizo.

Ko sva se z očijem usedla je začela darila odpirati. Najprej je pogledala v vrečko, za katero je mami posebej naročila, naj je ne da za darilo1. Steklenico Radenske da iz vrečke: “Kaj je pa to?”

Oči: “Voda. Za pitje.”

Babi: “Ooo super! Hvala!”

Vzame ‘drugo’ darilo (mami mi je prej povedala, da je brisača) in vsa navdušeno: “Ooo, kako lep prt!” Sedaj jih ima že tako veliko, da jih ne rabi več prati, temveč lahko, ko se umažejo, samo vrže stran.

V zadnji vrečki je bila steklenica alkohola2, ki pa ga je morala odpreti mami, saj babi ni znala. Sedaj se vidi, kdo pije v naši družini3.

Babi je zaključila z odpiranjem daril in pozornost preusmerila na naju z očijem. Zmotilo jo je, da si je le-ta naslonjalo za noge priredil kar iz fotelja, kjer ponavadi sedi mami. Predlagal je, da mami sedi na stolčku visokem približno 50 cm4. Babi seveda tega ni odobravala, vendar je oči stol vseeno nastavil na mesto, kjer sedi mami.

Ko mami končno pride s psom v hišo začudeno pogleda na stol in ostane brez besed.

Jaz: “Mami, ti danes sediš na malem stolčku.”

Mami: “Jaaa, gotovo! Kar mislite si!!!”

Med tem časom je oči ravno razlagal ‘čudo’ CD-predvajalnika, zato je mamin odziv zamudil in glasno protestiral.

Razlog za očijev zamujen mamin odziv se seveda skriva v babici. Pet minut prej.

Babi: Po pošti sem dobila tole kaseto5, ampak ne dela.

Oči: Kako ne dela? To smo že obdelali. Pokaži, kako ga predvajaš.

Babi vzame zgoščenko in jo kot konj položi v predvajalnik zgoščenk . Tokrat jo je celo pravilno obrnila. Reče: “Ne dela!”

Oči: Khm… nisi prižgala predvajalnika6.

Babi odziv ‘aja’ pospremi s tem, da prižge predvajalnik in ponovi: “Ne dela!!!”

Oči: Ja, mogoče zato, ker nisi vklopila predvajanja? Kaj pa ‘play’ gumb?

Babi: A to je tudi treba? Kje pa je?

Očiju očitno ni všeč, da mora babici vsakič razlagati, zato ji je naročil naj si na listek napiše postopek: “Tista stran, ki se bolj ‘šajna’ naj bo obrnjena dol! Prižgeš radio. Razmišljaš toliko časa, da se v oknu v svet7 prikaže številka. Pritisneš prvo desno tipko ekrana. Ko nehaš pritisneš prvo levo tipko poleg ekrana. Leva, sklopka. Ne, zavora na kolesu. Kaj je za nevoznike na levi?”

“Ura.”

Oči nadaljuje: “Torej, pritisneš na stran ure in ugasneš radio. Bo šlo?”

Seveda sem se jaz smejala in babi me strogo pogleda: “Urška, to je zelo težko, zato se ne smej! Ni tako lahko! Kar sama poskusi, če mi ne verjameš.”

Obisk se je zaključil, ko je babi vsem trem dala darilo za Božič.

Vsi smo dobili rdeč kuli! Samo ne vem, zakaj Princu ni kupila nobenega.

  1. Namenoma jo je položil na mizo k drugima dariloma, vendar tehnično maminega navodila ni prekršil, saj je babi sama domnevala, da gre za darilo. []
  2. Ne vem katerega. []
  3. Mami, please don’t kill me. Love you. []
  4. Zame je bil dober približno 15 let nazaj – omg sem že stara. []
  5. privleče CD []
  6. -.- []
  7. ekranček []
Avg 01
Nedelja, 1. avgust (še 2 meseca počitnic!), jutranja ura 12:28 jaz pa rešujem križanko. V petek sem jo babici ‘ukradla’ iz Nedeljskega. Saj lahko, ker vsakič ko tema pride na križanke ponosno(?) pove, da ona križank ne zna reševati.

Obisk
V petek je babi takoj ko smo se posedli pogledala očija in začela z naučenim govorom: “Dušan. Poglej moje stene, vse je razpokano. Na obisk ne morem povabiti prijateljic, ker me je sram. To bi morala nujno prebeliti!”
Oči je jo pogledal popolnoma nezainteresirano: “Pa daj.”
Šokiran pogled s strani babice: “Pa kako, če si rekel, da te potem pol leta ne bo zaradi ’strupov’?”
Oči se zasmeji in pogleda mene: “Ta vse resno jemlje.”
Ups… Jaz tudi.

Že nekaj dni z očetom ugotavljava, da mišice grejejo telo. To je glavni razlog, da sem ponovno dobila motivacijo za fitnes vaje. Saj izgleda lepo, ampak nič ni hujšega kot to, da te pri 30°C zebe med tekom. Če bo reden fitnes to odpravil, je vredno malce potrenirati.
“Dušan, zakaj si tako malo oblečen?” Kratke hlače in majica brez rokavov.
“Ker je vroče.”
“Vroče?!? Mene pa skoraj zebe.”
Oči se je zasmejal proti meni: “Vidiš, ni mišic. Špeh ne greje.”


Babi ima na vrtu najboljšo jablano. Ne vem, če sem že kje probala boljša jabolka. Za piko na i pa popolnoma neškropljena in stran od ceste.
Sosedka je nekaj dni nazaj videla, da obtolčena in črviva jabolka meče stran, zato jo prosila naj jih da njej: “Bo naš konj pojedel.” Nisem vedela, da ima moža.
Oči: “Jaz tudi jabolka rad jem. Ali to pomeni, da sem konj?”

Nekaj kapljic smootie-ja se mi je polilo po mizi, zato sem šla po papir na stranišče. Ko sem v dnevno sobo prišla s papirjem, se oči ni mogel zadržati: “Greš ’srat’?”
“Ja, vse z naravo.”
Babi se je vmešala: “Nikar ne misli, da jaz nisem srala zunaj.” Ja, saj vemo, da si ga srala.


Morda malce občutljiva tema za nekatere moške bralce. Berite s previdnostjo.
Babi se je zagledala v smootie in povedala sem ji, da bi tudi ona morala to piti, saj nima menstruacije. (V njem so sestavine, ki naj bi malce uravnavale ženske probleme.)
“Ooo, koliko let že ne.”
“Pa si bila pri zdravniku?”
Oči: “Jaz ginekologa v življenju še videl nisem, pa mi nič ne manjka.”


Babi je začela razlagati o svojih novih MLADIH vodovodarjih, ki so ji zelo poceni uredili napeljavo. Na moje vprašanje kako so izgledali in če so imeli oprijete majčke se na žalost ni odzvala.

Babi: “Ko bo Rezka šla…”
Oči: “Kdo je Rezka?”
Babi: “Jaz.”
Z očijem v en glas: “Nisi, ti si mami/babi!”

“Veš kok se fajn pasja čokolada dobi!”
“Pa je dobra?”

Babi: “Dušan. Ali si ti poznal Meni-neznano-imen?”
Oči: “Ne.”
“Delal je Tam-in-tam, živel Nekje-drugje, njegova mama je Še-eno-neznano-ime…”
“Kaj je z njim, je umrl?”
“Ja.”

“Mene lulati.”
Mami mi brez besed pokaže vn na vrt.

Ker me je čakala zabava pri prijatelju, smo se počasi odpravili proti domu, saj se je že malce mudilo. Da sem se ‘zrihtala’, sem imela samo še 4 ure časa.

Jul 19
Že na poti proti Trzinu sem doživela šok, saj je radijska napovedovalka napovedala ‘muzikico’. Več mesecev sem se trudila, da sem prijateljico odvadila, da posluša ‘pesmice’, potem pa tako neumnost slišim na javnem programu. Za prevzgojo te gospodične na Radiu Hit bi zagotovo potrebovala minimalno eno leto.
Mami se je očitno zelo mudilo na obisk k ‘taščici’, zato je malce pritisnila na plin. Posledica je bila usodna za Princa, ki se je po vsej svoji dolžini zaletel v ograjo, ki mu preprečuje dostop do zadnjih sedežev. Če ga bo mami še bolj sploščila, bomo opazili ogromno podrobnost s skatom.

Po drugi strani, pa sem končno ugotovila, zakaj imajo buldogi tako potlačen gobček. Oni so v avtu obrnjeni z glavo naprej.

Nekaj minut kasneje sem že sedela v dnevni sobi in slišala babino vprašanje: “Pa kako to na internetu vidite? A to pokaže?”
Očijev odgovor ji je vlil polno zaupanja v njene računalniške sposobnosti: “Brez veze!”, mami pa se je očitno odločila, da bo ‘misijo internet’ uspešno speljala: “To je tako, kot teletekst.”
Seveda babi ni vedela, kaj to je, zato se je mami kakšno minutko ubadala z daljincem, da ga je našla: “Kaaaj? To so programi! To vidim temperaturo. To ni teletekst!”
Očijev ‘brez veze’ se sedaj kar dobro sliši, kajne?

Babi je debato spremenila v njen telefonski pogovor: “Zadnjič me je klicala neka gospa, ki je želela izvedeti nekaj stvari.”
“Anketo je delala.”
“Neeee! Ni rekla, da anketo dela.”
Če bi povedala, da gre za anketo bi ji zagotovo samo dol vrgla slušalko.

Ker babi z nami deli vsako podrobnost svojega življenja, je povedala, da si v turško kavo kapne limono. Prvič slišim za limono v kavi. Vse sorte čudakov imamo na Svetu.

Princu se pozna, da odrašča v hiši športnikov, ki skrbimo za preprečitev dehidracije. Glavo je dal na kavč, tako da mu je slina tekla nazaj v grlo. Kuža ve, da je dehidracija zelo nevarna. Pozivam tudi vas, da pijete dovolj tekočine v teh vročih dneh.

Kot vsaka ’stara baba’ mora tudi babi vedeti vse o sosedih: “Mulo je pa sam doma in nima nič kolegov na obisku.” Piflar!
“Ta kuzla,” – druga soseda – “ima pa skos enega.”
Verjetno ne bi mogla izbrati boljšega ‘tajminga’ za njen komentar o sosedinem prijatelju, ker ravno takrat sem nekaj spila. “Saj poba dobro izgleda.”
Posledica: Popluvana miza zaradi mojega smeha. “Babi, sam še povej kaj bi mu delala.”
Babi: “Jaz ne bi nič delala.”
Oči: “On bi njej delal.”
Babi: “Ampak ga pa tera. Kadar sta doma mora vedno kaj delati. Konec koncev, kdo pa ve kaj delata, saj sta sama.”
Oči: “Vdova je že dolgo.”
Babi: “En mesec.”
“Ja, saj.”
Saj mi drugače nič ne opravljamo.

Zazrla sem se v TV, ko je oči babici ponudil pomoč: “Če kaj rabiš samo povej in bom pomagal.”
Babi: “Boš ti men 2 litra vode prinesel iz trgovine?”
Oči: “Ne jaz, Urša.”

Gledala sem Princa in se mi je kar malce zamislil, ker mu je bilo tako vroče. Predlagala sem, da ga obrijemo z očijevim brivnikom.
Oči: “Ni problema. Saj jaz tvojo klinco uporabljam.”

“Atiii… Daj me nauči ‘kajle’.
“To maš ali pa nimaš.”
“Zakaj jaz nimam?”
“Ker si se po mamic vrgla.” Buuurn!

Oči je šel nabrat nekaj jabolk in ker je v stanovanju postalo dolgčas, sem mu sledila. “Ja, kar pojdi očkotu pomagati.” Po nekaj minutah je vn prišla še mami in babi smo pustili samo s Princem. Ko je oči nabral dovolj jabolk se nam je Princ zasmilil, ker je ostal sam z babi, zato smo se skupaj odpravili domov.

Jul 04

Od mojega zadnjega obiska babice je minil teden, dva ali šest. Ups. Za izgovor mi je bila matura, ki smo jo imeli ravno na soboto, obakrat ko sta moja starša šla na obisk. Mislim, da moje odsotnosti niti ni opazila, ker sta imela s seboj Princa.

Ker smo po njenih merilih zamujali tri ure (klicala nas je že ob 11ih ampak se nihče ni javil) nas je čakala zunaj, na dvorišču. Za izgovor je dejala, da je šla ravno po pošto. Me zanima koliko ur je zunaj pobirala pošto. Da pridejo ‘tamladi je očitno vrhunec njenega tedna.

Takoj na začetku si me je ocenjujoče ogledala: “Urška, oblikovala si se.” Še preden bi lahko kakorkoli komentirala njeno opazko, me je napadla z rezultati mature. Ker kar ni želela razumeti, da rezultatov še ni, sem ji povedala da sem slovenščino pisala 5, matematiko 4… Očetov smeh je moje nakladanje k sreči zaustavil, saj sem že skoraj napovedala odlično iz fizike, ki je sploh nisem pisala.

Po njenem navdušenem aplavzu zaradi moje odlične mature je očiju začela razlagati o zdravstvenem stanju njenega prijatelja: “Marjan je v bolnici, tam ko greš iz Zaloške…”
Še preden bi podrobno opisala kje ta bolnišnica je, jo je prekinil: “Saj ne bom šel na obisk.” ampak je vseeno nadaljevala: “iz Zaloške…”
Jaz na žalost podrobnega opisa ne morem dati, saj je nisem več poslušala. Sposobnost ignoriranja njenega glasu mi pride prav tudi v šoli. Samo babici se imam zahvaliti, da lahko zaspim med poukom, saj me glasovi ne motijo.

Ker prejšnji mesec nisem imela časa, da bi jo peljala v Domžale, jo je na pokopališče in v trgovino odpeljal Andrej. Za zahvalo mu je kupila čokoladko in sladoled: “Veš kako je bil vesel. Očke so se mu kar svetile.” Babi ima novega vnučka. Naj omenim, da je star preko trideset let.

Pogleda psa: “A jé vaš pes pasjo čokolado?”
Vsi trije smo v en glas polglasno odgovorili: “Ne!”
“Ker jo imam.”
Oči ji je hitro predlagal, naj jo da kakšnemu otroku, ampak ji predlog ni bil všeč: “Če gor piše, da je pasja.”
“Saj ne znajo brati.”

Babi je nato mami povprašala po mnenju glede njenega telefona. Očitno je bilo, da se je pokvaril: “Sem se odločila, da bom Ireno povprašala ker ona vse ve.”
“Ja, ona je telefonkabl maister.”
Babi: “Ne bom pa poštarja klicala.”
Oči se je zasmejal: “Saj oni niso za to. Oni so vredu če moža ni doma, ne za telefon.”
Babi je opazko rajši preslišala: “Pa spucala sem ga.” Škoda. Sedaj je pa čist in pokvarjen.

Ne vem kako je prišlo do take tematike, ampak kar na enkrat sem slišala očeta: “Zagotovo so duhovi!”
Kaj?!? Jaz tut poslušati pogovor!
“Ima kdaj tvoj TV motnje? Kar na enkrat sneg nastane na ekranu?” Babi je pokimala.
“Te kdaj iznena zmrazi?” Tokrat je odkimala, ampak sem jo prepričala, da jo včasih res zmrazi. Takrat sva oba z očijem zakričala: “DUHOVI!” Oči ji je povedal, da je videl v dokumentarcu (Supernatural), da mora s soljo posuti vsa vrata in okna. Babi se je takoj spomnila na sosedo, ki je po vrtu stresala sol. Me zanima pri kateri sezoni so njeni vnuki.

Z očijem nama je debata stekla na nogomet in babi se je vmešala: “Jaz sem gledala samo tisto oddajo, ki je bila ključna za Slovence.”

Babi se obrne proti meni: “Gledam te. Jaz imam kopalke, dvoje. Saj bi ti bile ravno prav.” Če pozabimo na dejstvo, da ne bi vzela kopalk naj opomnim da je babi od mene manjša za 2 glavi, kilogramov pa ima približno toliko kot jaz. Nato pa je napadla še mami: “Irena, zate imam pa pajkice. Pa so lušne. Ravno prav ti bodo. Za take z okroglimi nogami so, jaz imam pa suhe. Ravno prav.” Tokrat je imela mami še bolj šokiran pogled kot jaz.
Ko je prinesla kopalke in trenirko se je oči zasmejal proti meni: “Poglej, kako lepe kopalke. Imaš lahko še lubenico s seboj, ko plavaš. Oooo, te so pa za dve lubenici.”
Babi se je pritožila: “Če nimam komu dati.”
“Kakšnemu otročku daj, saj ne ve zakaj se gre.”

Mami je bila na robu z živci (neprespana zaradi faksa in slabe volje zaradi okroglih nog): “Babi, daj malo pomisli.”
Ta je takoj ugotovila, kaj je narobe: “Ja, saj ti si bolj fina.” Oblečena je bila v črne kratke malce strgane hlače, bele nogavice in rdečo umazano majico. Fina, ja. “Fina si, ker ne maraš starih kopalk.”
Ati: “Userješ ga, pa če se še toliko trudiš. A zame nimaš pa nič? Kakšen modrček bi mi prav prišel. Sedaj telovadim in mi joškice rastejo.”

Ugotovila je, da se kopalk ne bo tako lahko znebila, zato je spremenila temo: “Kupila sem nekaj za noge…” in že je bila prekinjena: “Za briti?”
Ko je le prišla do besede, je najprej prinesla prospekt potem pa oba gela, ki ju je kupila. Na enem gelu je pisalo ‘Konjski gel’, zato je oči glasno prebral navodila: “Nežno nanesite pod konjsko kopito. Uporabno tudi okoli zadnjične odprtine, vendar previdno, da ne pride v anus.”


Ker babici naš posmeh ni bil všeč, je pritrdila, da gel deluje: “Če greš v lekarno ne veš kaj dobiš. Tukaj pa veš, ker piše.” Ker sva se z očijem še naprej smejala, je nadaljevala: “Ti se smejiš, ker ne veš. Boš videl, kaj bo ko se začnem mazati.”
To je sprožilo nov naval smeha: “Že deluje, pa se še nisi začela mazati? Kaj bo šele potem? Bomo brali v časopisu: Starejša občanka dirja po Trzinu.”

Mami se je obiska naveličala in vstala ter oznanila naš odhod. Babin standarden: “Neee! Saj ste komaj prišli.” ni deloval, zato sem se čez dve minuti že peljala proti domu z mislijo na babino galopiranje po Trzinu.

Maj 23

Minil je teden, ali trije, od našega zadnjega obiska. V petek, 21. maja sem bila na maturantski četvorki, zato sem se v soboto zjutraj zbudila gluha in s piskanjem v ušesih. To je pomenilo, da bo obisk prijetnejši, saj je babičino kričanje oz. strastno pogovarjanje postal umirjen pogovor.

»Urška, ko ati konča z dvigovanjem uteži gremo.«

To je pomenilo, da imam še ogromno časa, zato sem se začela počasi preoblačiti in poslušati glasbo. Zvočnike sem imela čisto na minimum, vendar sem še vedno imela občutek, da se preveč derejo. Mami me je celo zafrkavala, da imam mačka brez popitega alkohola. Mogoče se me je prijelo, ker sem bila polita s pivom.

Kar na enkrat pa neki norec zahupa pred našo hišo. Že sedaj sami divjaki vozijo po naših cestah, ko pa bo odprt most in posledično tudi bližnjica do Ljubljane, bo pa le še hujše. Čez okno sem pogledala, kdo je tisti [cenzura], ki hupa na umirjeno sončno dopoldne in na dvorišču sem zagledala mami in očija, ki sta sedela v avtu. Ups, očitno že odhajamo. Pograbila sem mobitel in stekla ven.

»Zakaj pa nista rekla, da gremo?«

Izkazalo se je, da je oči trening že opravil in je od takrat, ko me je mami opozorila, moral samo še nekajkrat dvigniti predmete, katere jaz še pogledam ne. Verjetno je mami podzavestno poskušala sabotirati babičin obisk tako, da mi ni povedala, da odhajamo.

Bili smo že zelo zgodnji, zato je mami komentirala, da babi mogoče ni doma. Nismo imeli take sreče. Že skozi zaprta vrata se nam je zadrla: »Šepam, šepam.« Super, današnji obisk bo v znamenju njenih ‘bolečin’. Saj mi ni treba omenjati, da ni šepala, kajne?

Ker sva z očijem ignorirala njeno jamranje, mami pa je tako že ušla na sprehod s psom, naju je spustila v stanovanje. Ko sem vstopila v dnevno sobo, me je napadel glasen zvok televizije. Nima spoštovanja do maturantov z glavobolom.

»Urška, šport gledam. Deklice trenirajo isto, kot ti.«

Pogledam na ekran, da vidim če so tekačice ali karateistke in vidim… gimnastičarko. Seveda, med borilnimi veščinami in gimnastiko pa res ni razlike.

Ker sva z očijem prvič ignorirala njeno jamranje, je morala ponoviti, da živi v bolečini. »Ti si tako boga, da boš morala takoj v dom.« Takega odgovora sem jaz že vajena, ona pa kar pozablja, da z jamranjem ne bo pridobila pomilovanja. Očija je grdo pogledala: »Ku*c pa dom!« Malce je pomislila: »Saj drugega mi ni, ampak ta prekleti križ!« Poznam te težave, ko šepam zaradi bolečin v križu.

»Sam poglej kakšno travo imam.« Namig, da bi lahko oči pokosil travo? JA! »Tako zaraščenega dvorišča še v življenju nisem videl.« Zberem vse moči in pogledam čez steklena vrata terase… trava visoka približno 15 centimetrov. Pri nas mora biti vsaj pol večja, da začnemo razmišljati o košnji.

Mami je prišla v stanovanje in babi je snaho rajši ignorirala in nagovorila psa: »Prinči, lej k sem bolančkana.« Mami jo je brez kakršnegakoli interesa vprašala kaj ji je. »Križ.«

Da si ne boste mislili, kako brezčutni smo. Babi enkrat na pol leta zaigra popolno nebogljenost, ker njene prijateljice na tak način svoje sorodnike prisilijo, da skrbijo zanje in so posledično na obisku tudi večkrat tedensko. Tudi depresija je zelo moderna. Da zmanipulira nas, bo potrebnega več truda.

Čim se je mami dobro usedla, jo je babi prosila, če gresta lahko v bližnjo trgovino. Super! Te priložnosti ne bom zamudila. Babi v trgovini.

»Veš kaj. Ne bom se oblekla.« Oči jo je z presenečenim izrazom vprašal: »Naga greš?« Babi ga je rajši ignorirala in nadaljevala: »Še lulati moram, da mi ne bo slučajno v trgovini ušlo.« Čeprav, to bi bilo pa res zanimivo napisati na blog. Ko se je vrnila s stranišča: »Ali so dobre te hlače?« Stara, umazana trenirka. »Ja, super so.« Lahko je reči mami, ko pa je bila v isto oblečena. Če srečamo koga poznanega, bom očitno uporabila Cankarjevo metodo.

Ko smo odhajale, se babi še spomni, da mora zakleniti vrata. »Pa saj imaš Dušana notri.« »Vseeno moram zakleniti.« Predvidevam, da se ji je v podzavest zapisalo, da mora zakleniti, ker je oči mladost preživljal povsod drugje, samo doma ne. Očitno se je bala, da bo spet pobegnil za nekaj ur.

Ko smo se peljale proti trgovini, je babi podala komentar, na 4 ljudi na cesti: »Danes je pa kar promet v Trzinu.« Ja, dva sprehajalca je pa že zapuščen Trzin.

Preden je babi izstopila iz avta je še pokomentirala križ… ali pa šepanje, saj ne vem: »Ku*c, ko ne morem hoditi.«

Mami je z normalnim tempom stopila proti trgovini in jo poklicala: »Kaj je bakica?«

»Nič, nič. Saj hodim lahko, ker me nič ne boli.« Potem se pa čudi, zakaj ignoriramo jamranje. Njen komentar je seveda sprožil smeh z moje strani. »Se smejiš z mene, ker sem tako oblečena, kajne?«

Najprej smo se odpravile do oddelka s sadjem in mami je začela nabirati banane. »Jaz ne smem jesti banan. Mi gre cukr blazno gor.« Ne vem, če nimajo sadne torte več vpliva, kot en košček banane na torti.

Mami je še naprej nabirala banane (mislim, da jih je vzela več kot 5 šopov, saj je plačala babi), babi pa se je odpravila proti sladkarijam in si jih počasi ogledovala. Že nekaj let ne jem sladkarij, tako da ne more reči, da je tam stala iz navade. Vzela je čokolado, dve, tri… in se obrnila proti meni. Videla je, da jo opazujem in čokolade hitro vrnila na polico. Ja, banane dvigujejo nivo sladkorja v krvi.

Z mami sva se približali babici in ker mami niti minutko ni zdržala zraven nje, je vprašala: »Mleko boš eko?« in že je ni bilo več.

Mami se je obrnila proti prodajalki, ki jo mimogrede tudi poznamo in rekla: »Ohh ja, težka so pota gospodova.« Kaj se ima ona za pritoževati, ko pa z njo preživi pol manj časa, kot midva z očijem. Prodajalka se je iskreno zasmejala, saj tudi ona pozna našo babico.

Postavila sem se v vrsto za blagajno in zraven je prišla stara ‘mamca’, ter se zaletela vame. Brez kakršnegakoli opravičila se je začela riniti proti meni in me prerivati iz vrste. Gledala je približno tako grdo, kot gleda babi če ne vidi, da jo opazujem.

»Saj me spustiš naprej, kaj ne? Veš, si že star in pozabiš.« Potem pa poslušam take neumnosti, da smo mladi neolikani. Zavila sem z očmi in jo spustila naprej.

Ko je ‘mamca’ plačala svoje se je začela pogovarjati z babi, ki je stala pri izhodu. Pogovarjali sta se nekaj minut in videti je bilo, kot da sta se kar ujeli. Očitno imata podoben karakter.

Vedela sem, da bo babi plačala vse, zato sem si že pred tem vzela dva križankarja. Mojo odvisnost je treba nekako podpirati. Usedla sem se v avto in mami mi je v naročje vrgla križanki, zgornja pa je bila odprta in rešenih je bilo nekaj besed: »Kako je tebi že uspelo rešiti križanko?!?«

Mami se je zasmejala in pojasnila, da je v prtljažniku našla še eno. In res sem imela v naročju tri križankarje. Btw, ko se boste naslednjič spraševali kaj mi kupiti za rojstni dan, ker ne jem sladkarij, se spomnite na križankarje! :P

Babi se je vmešala, ker je očitno mislila, da se pogovarjam z njo: »Meni ni uspelo rešiti. Jaz ne znam. Veš, oči in dedi sta reševala križanke, jaz pa sem kuhala in pospravljala.«

Na poti proti domu me je babi vprašala, če sem bila na četvorki. »Ja.« »Je bilo zabavno?« »Ful.« Babi je ponovila za menoj, kot da razmišlja, kaj beseda ‘ful’ pomeni. Mogoče ji pa naslednjič povem.

Srečali smo 2 para, kar je komentirala: »Ojoj, vsi Trzinci so na ulici.« Če bo pridna, jo bom peljala v Ljubljano, da vidi, kaj je to gneča.

Babi: »Sedaj so imeli Žerjavčki (društvo penzjonistov) dva izleta in nisem šla.«

Mami: »Saj praviš, da ne moreš hoditi.«

Babi: »Veš koliko hodim. Pa daleč!«


»Bom kasneje pospravila. Ko boste šli.«

Mami jo je pogledala: »Kaj te stane, če primeš in odneseš sedaj?«

»Če je pa preveč!«

»Boš pa dvakrat nesla.«

Resnična ljubezen med taščo in snaho. ;)

Babi je ponovno komentirala zaraščeno dvorišče in mami se je javila, da bo pokosila, ter tiho komentirala: »Vse je bolje, kot notri sedeti.«

Princ je še kar skakal okoli mami, zato je očija vprašala, kaj mu je rekel: »Da gremo, ko prideš.« »Ne bo šlo, ker moram še pokositi.« Oči je odgovoril: »Samo, da ne boš s škarjicami.«

Mami je šla po kosilnico in babi vprašala, kje ima kabel. »Grem iskat.«

»Samo povej mi, kje ga imaš.«

»Grem iskat.«

»Ali misliš, da jaz ne morem najti?«

»Pa ježeš, ja ne bo sedaj kosila.«

Oči: »Če pa tako jamraš, da ne vidiš v gozd.«

»Ja, saj sem reva.«

Princ je izginil nekam v stanovanju in oči ga je začel klicati, kar ni prineslo nobenega odziva. Mami je psa poklicala enkrat in že se je zaslišalo topotanje tačk. Jaz sem bila dovolj pametna, da sem si prikrajšala sramoto ignoriranja psa. Prepričana sem, da ga mami skrivaj hrani s sladkarijami, da jo ima tako rajši.

Mami je začela kositi in babi je želela prijeti električne kable: »Andreju moram vedno držati električne trakove.« To je nek babin prijatelj, ki ji postori dela, ko se mami ne da. Oči se je zasmejal, da Andrej pač ni tak tehničen tip, kot mami: »Veš, tam je tudi kavelj, kamor se zatakne kabel.«

Babi pa kar ni želela verjeti, da njen Andrej tega ni znal ugotoviti, zato je vztrajala na tem, da mami ‘električni trak’ drži.

»Irena. Če bo kosilnica crknila, se bo kar nazaj vklopila, ker je trava velika.« Oči se je zadrl: »Ja, Irena. Če kaj ne boš vedela kar babi vprašaj. Ona vse zna.« ter nadaljeval: »A veš kje se jo vklopi?« Babi ga je grdo pogledala: »Hecaš jo.«, vendar se je motila v tem koga je zafrkaval.


»Ampak tale kosilnica je pa zelo glasna. Babi, da ji reči naj da bolj tiho.«

Babi je gledala račun iz trgovine – Merkator: »Uuu imam že 109 pik.«

»Ja, ampak to ni IQ.«

»Moram vzeti Lekadol, da me ne bo nehal boleti. Dušan, a ti poznaš Lekadol?«

»A bejž ga no srat.«

»Ooo madona, ti si pa res dohtar.«

»Bolši, kot un, ki tebe cajta.« Oči ne verjame preveč v zdravnike.

»Matr ta trava raste.«

Oči ji je predlagal, naj jo posoli, kar je super sprejela: »To pa nisem vedela, da neha rasti. Bom posolila. Škoda, da nismo z Ireno kupili 3 kg soli.«

»Boš imela tako lep blat.«

»Saj jaz samo na terasi sedim. Ne rabim trave. Bom posolila.«

Mami je zapeljala čez skalo in slišalo se je, kot da se bo kosilnica takoj polomila. Oči se je zadrl: »Ja, kaj pa ti delaš? A sploh znaš kositi?«

Babi jo je takoj branila: »Tam je beton.«

»Ne, sam pokvariti hoče, da ji ne bo treba več kositi. Poznam jaz te finte.«

Me zanima, koliko kosilnic je oči polomil v času njegove mladosti.

»Saj sedaj mi jo privatnik popravlja. Ko je Irena vozila v Domžale, nikoli ni delalo.«

»Je že vedela, zakaj je ni popravila.«

Zazrla sem se v TV, dokler nisem zaslišala: »Saj jaz ne pričakujem, da boš ti mene rihtal.« Oči se ji je zasmejal: »Saj te ne bom.«

»Urša, Urša je pa neizučena. Ne more me ona rihtati. Ko sem bila jaz toliko stara kot Urša, sem bila že v Ljubljani.«

»Sedaj boš lahko pa ‘fuzbal’ igrala na dvorišču, tako lepo travco imaš.«

»Ah, jaz se za ta vrt nič ne sekiram.«

»Alenka ima pa enega fanta tukaj. Pol mlajši. Ne vem, če ni sorodnik.«

Oči: »Saj je še mlada. To je ljubimec.«

Babi je ugovarjala: »Kaj?!? 70 je stara!«

»Ja, ona je mlada. Ti si pa že stara, ker si že 80.«

»Saj ima moža.«

»Ahh, zanj rabi še dvigalo, da gre gor. Saj so mu dvigalo naredili, da ga sploh lahko dvignejo.«

Dejansko sosedje že od jeseni prenavljajo stanovanje, ker so vgradili dvigalo. Babi se je pritožila: »Eno leto sem poslušala ta razbijanje.« Zasmejala sem se, kako je od jeseni minilo že eno leto in oči mi je pojasnil, da gre v Trzinu čas hitreje, saj je tu ‘twilight zone‘.

»Sploh nisem vedel, da je toliko dobrih serij v soboto dopoldne. Že tista francoska me je navdušila, sedaj se pa kar topim. Saj reševalka iz vode je bilo še dobro videti, potem pa…«

Mami je potegnila kabel, in Princ se je tako ustrašil, da je skočil meni v naročje, čeprav sem ležala na kavču. Če bi bil majhen pes še ne bi bilo problema, tako me je pa čisto poteptal.



»Urška. V omari imam zate sončna očala.« Vstala sem in stekla proti omari ter našla, ne boste verjeli, 3D očala. Navdušeno sem jih pokazala očiju, babi pa je nadaljevala: »Kolegica je svoje odprla in smo jih probale. Super sončna očala so.«

Babi je pogledala očija: »Matr si rjav.«

»Če je pa tako sončna pomlad.«

Jezno se je zadrla: »Ku*ba! Tudi en dan ni.«

»Jaz sem izumil novo zadevo. Jaz grem na dež in postanem rjav.«

»Ali ste bili na teku okoli Ljubljane?«

»Ne, ker ni deževalo. Pa še preveč kisika porabijo. Jaz rabim kisik zase.«

Mami je zaključila s košnjo in nesla kosilnico v garažo, ter oznanila, da gremo. Ne vem, če je 10 minut sedela v dnevni sobi in se pogovarjala z babi. Ko smo odhajali, je babi oznanila, da si bo naredila kosilo: »Saj nisem lačna.« Oči ji je rekel, da če ni lačna, naj ne dela kosila. »Saj ne bom delala. Juho, svalke in omako bom naredila.« Kaj bi šele bilo, če bi delala kosilo.

Mami je odpeljala, kakor hitro je lahko in zaklela po 200 metrih: »Pulover sem pozabila. Jah, bom pač en mesec brez tega puloverja.« in pospešila proti domu. Naporni so obiski babice, naporni.

Maj 22

Kot vestna vnukinja s staršema, še posebej mamo in očetom, že nekaj let redno obiskujem babico. Na obisk gremo čim pogosteje, vendar velikokrat, na žalost, naši natrpani urniki tega ne dopuščajo. Tako nas velecenjena babica vidi približno dvakrat mesečno. Ob praznikih se zanjo še posebej potrudimo, zato smo bili danes že navsezgodaj, ob 11. uri, pri njej.

Že pred odhodom od doma sva z očijem ugotovila, da bi bilo bolje iti po sončenju, ko visoka temperatura povzroča omotico in občutek pijanosti. To popolnoma razloži očetovo nagnjenost do alkohola v njegovi mladosti. Po navadi se obiska poslužujemo popoldne, vendar si je mami želela tega čim prej rešiti, ker naj bi imela še ogromno drugega dela, zato nas babica še ni pričakovala.

Z očijem sva čakala, da babi odpre vrata, zraven pa se nastavljala sončku. »Si pozvonil?« »Ja. Mogoče je pa ni doma.« – evil smile. Kot po navadi prej nismo poklicali, čeprav smo ugotavljali, da na dan našega prihoda ne gre nikamor. Verjetno zato, ker smo enkrat prišli ravno, ko je ni bilo in ji na mizi pustili sporočilce: ‘Bili smo tukaj, ni te bilo.’ Spodaj smo se za dokaz podpisali vsi trije in s tem je bila mesečna norma obiskov izpolnjena.

Na srečo je babi že pritekla, kakor hitro je seveda lahko, ter navdušeno ugotovila, da smo prišli. Očiju spoštovanje izkazuje s tem, da ga naziva s princem: »Ja Princ je prišel, Princ!«. Poleg vzhičenih krikov se še steguje proti našemu psu, ki mu je mimogrede ime Princ. Naključje.

Z očijem sva prišla do dnevne sobe, kjer se je že vohala njena jutranja kavica, ki ji je, po njenih besedah, ravno danes zavrela. Zanimivo, da se ji ta ‘ravno danes’ zgodi vsakič.

Gurmani kot smo, smo najprej želeli vedeti kaj je jedla čez cel teden, kar nam je z veseljem razložila. Njene piščančje hrenovke brez soli in maščob so bile odličen dodatek enolončnici. Na žalost, nam ni zaupala če je bila ta lončnica astra ali katera druga rastlina. Morda naslednjič.

Približno pol ure po podrobnem opisu hrenovk, ki jih je jedla, nam je razložila da ona hrenovk ne mara. Zanimivo.

Med pogovorom smo prišli tudi do teme o mojem blogu. »Veš Urška. Tudi jaz pišem v blok. Sem napisala že 30 strani o svojem življenju. Marsikdo bi jokal, ko bi to bral.« Oči seveda ni mogel iz svoje kože: »Čakaj, čakaj. To imaš sedaj dve možnosti, zakaj bi se kdo razjokal ob tvojem pisanju.«

Nekaj malega je babi želela izvedeti tudi o svojem srčku, Princu: »Kolikokrat na dan pa gre lulat?« Oči ji pove da ga na dvorišče peljemo 3x dnevno. Skrbno babi je zanimalo, če zna sam it lulat. »Na začetku sem mu ga jaz držal, pa ni bil za to, tako da sedaj kar sam opravlja zadevo.«

Babi odgovora ni razumela, zato je temo hitro spremenila: »Urška, ali ti nosiš pajkice?« »Ne!« »Škoda, ker jaz imam ene, ki bi se ti super prilegale.« Glede na to, da mi jih ponuja že nekaj časa ji moja izbira oblačil očitno ne ustreza. Nato se je obrnila k očiju: »Zate pa sta še dve očetovi obleki.« Oči ji je odgovoril: »Mogoče bo še kdaj rabil. Kar obdrži!« Dedka že nekaj let ni več z nami, ampak ta argument še vedno deluje. Morda bi bilo dobro omeniti, da je oči obleko oblekel dvakrat v življenju: Prvi dan prve ‘prave’ službe in poroka.

Babi: »Princ, ali ti hodiš na sprehod? Jaz bi te vzela kdaj s seboj.« Oči: »Tempo bi bil ravno pravi. On gre tako počasi, da imaš občutek, da gre nazaj.« Kljub temu, da je Princ Greyhound, znana pasma tekačev, je njegov najljubši del sprehoda vožnja do lokacije kjer naj bi se sprehajali.

Babi: »Zadnjič sem bila na sprehodu in sem videla tako grdega psa. Tak majhen je bil s potlačenim nosom. Grd pes, grd.« Oči: »Saj tudi ti ne bi ravno na missicah zmagala.«

Princ se je kar na enkrat odločil, da je današnjega obiska konec. Vstal je s kavča in začel hoditi od enega do drugega ter do vrat. Kot po navadi, smo ga nekaj časa ignorirali, nato pa oči pove njegove misli: »Glupi dvonožci. Že pol ure jih opozarjam naj gremo, pa nič.«

Čim babi sliši besedo, ki ima povezavo z našim odhodom se razburi na Princa: »Tako malokrat prideš, pa bi že kar rad šel. Ne še, Princ!« Oči ji odgovori: »Saj nisi ti kriva.«, zato ga babi vpraša kdo je krivec. »Kaj jaz vem. Princa vprašaj.«

Princ je očitno ugotovil, da ga babi opravlja, zato je šel do nje in jo povohal: »Prinči, ti kar liži. Saj je dobro.« Rajši ne vem, kaj je s tem mislila.

Oči se je spomnil na knjigo, ki jo je bral včeraj in mami začel razlagati vsebino. Babi je vskočila: »To je film, kaj ne?« »Ne, ne. Knjiga.« »Ne! Film! Jaz sem to gledala po televiziji.« »Lahko si kaj podobnega gledala, ampak jaz razlagam vsebino knjige, ki sem jo bral.« »Ne, to si film gledal.« »Knjigo sem bral!« Babi je nekaj časa razmišljala in čeprav se je videlo, da mu ne verjame, rekla: »Ja, možno.« in nadaljevala: »Jaz pa nobenih knjig ne berem, razen Žurnal, Dobro jutro, Kamniške novice in Nedeljskega.«

»Zadnjič sem gledala nek film o ciganih. Pred tem nisem vedela, da imajo cigani tako radi svoje otroke.« »Aja? Kakšne imajo pa najrajši – na žaru, kuhane, dušene?«

Kar na enkrat, sredi pogovora je mami vstala. Najprej sem mislila, da samo psa zafrkava in mu vzbuja lažno upanje, da gremo domov, vendar je šla do vrta. Čez približno pet sekund je prišla nazaj in se usmerila proti kopalnici. »Ali si ti hotela lulati na balkon?« Brez odgovora je zapustila dnevno sobo in se vrnila z vrtnimi škarjami: »Koga boš pa sedaj ‘zaštihala’? Sosedom gume spustila?« Ponovno naju je mami vestno ignorirala in se usmerila proti ograji na vrtu. Oči je v smehu zafrkaval babi, da ji bo ograjo podrla. Moram omeniti, da se babi že nekaj mesecev s sosedi krega glede ograje, ker jo oni želijo podreti, babi pa ne. Babi: »Tisto, kar ona naredi mene nič ne boli, ampak sosed se pa ne sme niti z očmi dotakniti.« Tipična sosedska. Po nekajminutnem opazovanju pa vidimo, da mami res jemlje ograjo. »Ukradla ti bo ograjo.« »Ona jo rabi.« Verjetno jo res potrebuje, ampak vprašala ni pa nič.

»Vesta,« sedaj sva bila v sobi samo še z očijem »da jaz na računalnik in CD nič ne znam delat.« Oba ji pritrdiva in ona nadaljuje: »V Trzinu je tečaj, če se hočeš internet učiti.« Oči se zasmeji: »Tebe smo komaj naučili, kako se CD posluša.« Če se bo babi res odločila, da obišče ta tečaj, napovedujem odpoved inštruktorjev v enem tednu.

»Se spomnita, ko sta bila na obisku Erik in Vanja iz Prekmurja? Naredila sem velik zrezek. Sem se potrudila, ker za vas ne morem kuhati, bom pa za njiju. In pip nista jedla! Niti dotaknila se nista. Sem bila tako užaljena, da zanju ne naredim ničesar več.« Naj omenim, da sta ji pred tem že sporočila, da bosta k njej prišla po kosilu.

»Zadnjič mi je Erik poslal moj album s slikami. Urška, ti jih še nisi videla. Vse slike mojega življenja. Jih bova pogledali.« »A to je kar prisila? Nujno bom gledala album?« Oči jo je popravil: »Ko in če boš želela…«, vendar se je babi razburila: »A veš kaj? Pravilne slovenščine pa od mene ne boš dobila!«

»Gledala sem oddajo, ko prekmursko igrajo po prekmursko. Veš, jaz vse razumem prekmursko.« To je bila moja iztočnica: »Idi na vrke pa splavi bečke. Razmiš tou ka sam ti pravla?« Babi me je debelo pogledala in čez nekaj sekund presenečeno vprašala: »Kako?« V smehu sem ji stavek prevedla [Pojdi na hrib in umij sode. Razumeš, kaj sem ti rekla?] in babi se je razburila, da oni niso nikoli tako govorili. Vztrajala je pri tem, da bi bečke lahko pomenile peške. »Jože me je to naučil.« Jože je njen brat oz. očetov stric. Tam sem preživela nekaj poletnih počitnic in ker je želel, da njegovo sestro malce ‘zafrkneva’, me je naučil stavek v stari prekmurščini. »Ah Jože je to slučajno slišal. Mi smo govorili sodi.«

Babi se je malce kujala, ker očitno ne zna tako dobro ‘gučati’, kot je želela. Obrnila se je k očiju: »Saj ti pa nič ne znaš prekmursko.« Oči je, prav tako kot jaz, kot otrok preživel veliko počitnic v Prekmurju. »Znam, znam. Ko sva se z Erikom vozila s kolesi, se je za menoj drl ‘Enjoj, enjoj!’, jaz pa sem še hitreje vozil kolo. Ko sem se čez pol ure ustavil, pa mi je povedal da ‘enjoj’ ne pomeni hitreje, kot sem jaz mislil, ampak ravno obratno.« Pa pravijo, da mi ‘žabarji’ ne znamo prekmurščine.

Mami je v dnevno sobo prišla z žičnato ograjo in oznanila, da odhajamo. Ko ‘gazda’ to reče, z očijem hitro skočiva s kavča in čez minutko že iz avta pomaham babici v slovo.

Več o prigodah moje družine pa v naslednjem blogu oz. ob našem naslednjem obisku babice.

P.S.: Vsa imena so izmišljena. ;)