Jul 29
Počitnice so čas ko se šolarji (in bodoči študentje ;) ) spočijemo od napornega jutranjega vstajanja, osem-urnega delavnika v zaporu in popoldanskega učenja. No, vedno se najdejo počitniške izjeme, ki so v službi že po nekaj ur, ko jaz šele vstanem.
Vzorec dveh bodočih študentov na Pedagoški fakulteti kaže, da med počitnicami preostane veliko časa za delanje ničesar, predvsem branje in pisanje blogov. Bloger NuckinFuts mi je poslal nekaj navdiha za trenutno pisanje.


Vsekakor bi se že prej lotila nove objave, vendar je bil ves navdih razprodan. Ob tej priložnosti bi se ti še zahvalila, za tvojo velikodušnost. :D

JEDRO
Danes sta me starša prijetno presenetila. V videoteki sta si izposodila nekaj filmov ;) , dve komediji pa sta ‘šparala’, da ju gledamo skupaj. Takega povabila seveda nisem mogla odkloniti.

Že takoj na začetku smo se vsi trije glasno smejali pred televizorjem. Način govora in podnapisi nas niso mogli obdržati resne. Film se je pričel dobro, zato sem pričakovala tudi podobno nadaljevanje.


Žalostno je bilo, da čim smo ruski avdio popravili v angleškega in turške podnapise v slovenske, se je vsa zabava nehala. Očitno so moderne komedije smešne samo če jih ne razumeš. Sedaj vsaj vem, zakaj so otročkom, ki še ne berejo dovolj hitro da bi sledili podnapisom in ne razumejo angleško, vsi te nizko-proračunski filmi všeč. Zakaj so všeč moji babici pa rajši ne bom razmišljala.
Drugi film je bil boljši. Preden smo ga izklopili je trajalo kar 15 minut.

Vsekakor pa se na lestvici najslabših filmov, ki sem jih videla na prvem mestu vztrajno drži Idiocracy. Do konca sem ga videla samo zato, ker nisem mogla verjeti, da je lahko tako grozen vseh 85 min. In res ni bil… bil je samo slabši.

P.S.: Komaj čakam, da se začne poletje! :)

Jun 15

Meni osebno najljubši odlomek izmed vseh filmov, ki sem ji videla. Gre za film A Few Good Men iz leta 1992.

Kaffee: Colonel Jessep, did you order the Code Red?!
Judge:
You don’t have to answer that question–
Jessep:
I’ll answer the question. You want answers?
Kaffee:
I think I’m entitled.
Jessep:
You want answers?!
Kaffee:
I want the truth!
Jessep:
You can’t handle the truth! Son, we live in a world that has walls, and those walls have to be guarded by men with guns. Who’s gonna do it? You? You, Lieutenant Weinberg? I have a greater responsibility than you can possibly fathom! You weep for Santiago and you curse the Marines. You have that luxury. You have the luxury of not knowing what I know: that Santiago’s death, while tragic, probably saved lives. And my existence, while grotesque and incomprehensible to you, saves lives! You don’t want the truth, because deep down in places you don’t talk about at parties, you want me on that wall! You need me on that wall! We use words like “honor”, “code”, “loyalty”. We use these words as the backbone of a life spent defending something. You use them as a punchline! I have neither the time nor the inclination to explain myself to a man who rises and sleeps under the blanket of the very freedom that I provide, and then questions the manner in which I provide it! I would rather you just said “Thank you,” and went on your way. Otherwise, I suggest you pick up a weapon, and stand a post. Either way, I don’t give a damn what you think you are entitled to!
Kaffee:
Did you order the Code Red?
Jessep:
I did the job that—-
Kaffee:
Did you order the Code Red?!
Jessep:
You’re goddamn right I did!!