Jun 06

Spet pišem blog. Zakaj? Ker sem (zelo lepo povedano) trenutno jezna1. In ker trenutno ne morem it teč, tepst boksarske vreče ali se na kakšen drug način znebiti odvečnega adrenalina, sem se lotila pisanja bloga.

Na faksu smo morali narediti didaktični izdelek. Večina, nas je temu posvetila kar nekaj časa, energije in volje. Na svoj izdelek sem bila celo zelo ponosna. Včeraj sem vsakemu, ki je imel dve odvečni minuti, razlagala kaj sem naredila, kako se izdelek lahko uporabi in katere cilje lahko z njim dosežemo.

Danes pa izvemo način ocenjevanja. Ker nas je bilo na vajah 29, je vsaka mela možnost “izbrati” polovico oz. 15 izdelkov, ki bi jih sama uporabila. Seveda smo najprej izpostavili problem subjektivnosti in ocenjevanja med prijatelji, ko je ona rekla: “Pričakujem, da boste ocenjevali izdelke in ne sošolke in lahko ocenjujete tiste, ki sedijo poleg vas.” S tem je, po njenem mnenju, ocenjevanje naredila objektivno.

Ko smo vsi nejevoljno dvignili roke ob izdelkih, ki so nam bili všeč, pa nam je zaupala kriterij. Takrat pa se je v učilnici zares pojavila slaba volja. Petnajst glasov je pomenilo 50 % in oceno 6. Za oceno 10 bi morali dobiti 26 glasov oz. 90 %. Osnovna matematika nam lahko pove, da s takim načinom ocenjevanja vsi v razredu ne moremo dobiti 10. Povem ji, da s tem nam ona da misliti, da si tudi teoretično vsi ne zaslužimo deset. Bolj ji to razlagamo, manj nas razume.

Na koncu pa jo vprašam, kakšno oceno si po njenem mnenju jaz zaslužim. Zmedeno me je pogledala. Jaz: “Prosim, objektivno ocenite moj izdelek. Koliko mislite, da si zaslužim.” Malce je razmislila in rekla: “Jaz bi vam dala 10.” “Zanimivo, ker dobila sem 55 %.” Namenila mi je malce presenečen pogled in odgovor: “Jah, tak je tak način ocenjevanja.” Ugotovila je, da moja ocena ni enaka, kot ona misli, da si jo zaslužim, pa načina ocenjevanja vseeno ni spremenila. Vprašanje je, koliko sošolk je prav tako dobilo neprimerno oceno.

Na vprašanje, zakaj izdelkov ne ocenjuje sama, nam je odgovorila, da bi težko podala objektivno oceno. Torej profesorica z več kot 30 leti izkušenj v šolstvu meni, da ni zmožna ocenjevati objektivno, hkrati pa pričakuje da je med sošolkami (ki smo skupaj že tri leta), mogoče preprečiti subjektivnost z navodili v dveh povedih. Sem edina, ki opazim “luknjo” v tem mišljenju?

Profesorica je način ocenjevanja imenovala peer assessment, ki ga je po njeni utemeljitvi pobrala iz slovenskega parlamente, ko poslanci glasujejo za zakone. Že sama primerjava med sprejemanjem zakonov in ocenjevanjem se mi zdi neprimerna in jaz osebno povezave ne vidim.

Glede na to, da študiram za bodočo učiteljico, sem se danes naučila zelo pomembne lekcije. Naučila sem se, kako NE bom ocenjevala v mojem razredu.

  1. v mislih imam drugo besedo, pa je ne bom napisala []
Apr 23

Doma sem približno 5 km iz Ljubljane, ampak včeraj sem se še vedno uspešno izgubila v našem glavnem mestu. Za fakulteto sem morala biti ob osmi uri (zjutraj!) v Trnovem. Situacija ni slišati tako zapletena, če veste kje je Trnovo. Večina ljudi ve, tako da že pričakujem zavijanje z očmi na vaši strani računalniškega ekrana1.

Da bom morala biti v Trnovem sem vedela že kakšen teden nazaj, vendar sem si iskanje neznane lokacije vzela zelo ‘na izi’. Kolege sem spraševala kje je, ampak so vsi naštevali kraje, ki mi prav tako niso bili znani. No, slišala semže zanje, samo vedela nisem njihove lokacije.

Zadnji večer sem prišla v dnevno sobo in vprašala starše. Oba sta začela naštevati ulice, za katere sem po mojem mnenju slišala prvič. Šla sem na googlov zemljevid in si ceste ogledala od zgoraj. Nope, still don’t know where this is. Do računalnika je prišla tudi mami, ki mi je ob zemljevidu poskušala razložiti pot in … wait for it … se je zmedla ter na koncu tudi ona ni več vedela, kje je Trnovo.

Natisnila sem si dve poti, ki mi ju je predlagal G. Google, in upala na najboljše.

Google je trdil, da bom za pot potrebovala 22 minut. Ker sem pričakovala malce iskanja, sem računala na to, da vožnja traja 1 uro. Še dobro, ker sem se ponovno prepočasi pripravila za faks ter sem od doma šla samo pol ure prej. Poleg tega pa sem se morala na začetku poti še obračati, ker sem doma pozabila edino stvar, ki sem jo res morala imeti s seboj. Predstavljajte si, da greste na matematični izpit in doma pozabite kalkulator, ravnilo, geotrikotnik in svinčnik. Moja pozabljivost je bila hujša, ker (če ostanemo pri prispodobi) je bila moja edina naloga pisanje matematičnega testa. Skratka, od doma sem šla prepozno po vseh mojih merilih.

Google mi je priporočal obvoznico, zato je bila prva skrb, da jo bom zapustila na pravem izvozu. Po branju prvih ulic sem ugotovila, da sem pot začela dobro. Vse je šlo super, dokler nisem ugotovila, da sem naredila en zelo butast ovinek. Zapeljala sem levo, desno in desno … če imate vsaj malo orientacije, boste hitro ugotovili, da sem pristala na isti cesti, samo eno ravnino naprej. I still blame Google.

Nato pa so se začele težave. Imena ulic niso bila čisto nič podobna unim na mojih DVEH navodilih za pot. Ura pa nekaj minut do osmih. Ceste so mi bile popolnoma neznane in lahko bi se vozila v drugi državi, pa tega ne bi vedela. Na enkrat pa pridem na ulico, ki naj bi bila dve ulici stran od moje destinacije (torej en desno in en levo stran). Dve peški vprašam kje je ta predzadnja ulica – levo ali desno na semaforju. Ko sta odgovorili mi je bilo sicer logično, ker sem morala proti centru, ampak … how should I know that before they told me? Omejitev 50, vozila sem 30 (ne, saj ne … 45), da ne bi zgrešila moje predzadnje iskane ulice. Za menoj ni noben potrobil, tako da očitno prometa nisem pretirano ovirala.

Cesta mi postane malce znana in kar na enkrat sem bila na svoj iskani lokaciji. Ura pa dve minuti do osmih. Vstopila sem v stavbo in začela iskati znane obraze. Nikjer nikogar. OMG, a sem prišla narobe? Nato pa zagledam profesorico: “Že dolgo čakaš?” Pomirjajoče sem ji odgovorila: “Ne, ne. Samo približno 15 minut. Veste, ne maram zamujati, zato sem vedno malce prej na zbirnih točkah in fakulteti.” Prikimala mi je in pripomnila, da ostalih še vedno ni. Mimogrede, ura je bila nekaj čez osem, manjkalo pa je še skoraj 30 ljudi. Menda so se izgubili. Ne vem kako je to mogoče, ker Trnova Trnovega2 pa res ni tako težko najti.

Kljub temu, da sem na lokacijo prišla, nisem imela najmanjše ideje če bi Trnovo našla še enkrat. Zato sem se po koncu naših obveznosti iz Trnovega napotila proti centru. Zdelo se mi je, da se bom tako najlažje orientirala. Vozila sem naravnost in zagledala Filozofsko fakulteto. NMJ, a to je tuki?!? Moj neznani Trnovo je bil približno 1 km od kraja, kjer se kar redno vozim.

Sedaj se lahko pohvalim, da vem za eno lokacijo več, kje se nahaja. Še malo, pa bom boljša od Applovega zemljevida.

  1. morda celo kakšnega mobitela, čeprav dvomim []
  2. Thank you, NuckinFuts []
Okt 22

Kaj početi, ko so v knjižnici na fakulteti zasedeni vsi računalniki – razen tistega, na katerem sta blokirana Facebook in Gmail? V takem momentu obupa se je dejansko mogoče pripraviti do tega, da ponovno odpreš Blogosovo spletno stran in poskusiš spisati nekaj povedi, vrednih branja1.

Navdiha nimam! Že približno dve leti2. Očitno fakulteti resnično uspeva, kar je njen glavni namen – da bi nehala razmišljati s svojo glavo in slepo sledila navodilom, ne glede na to kako nemogoča so. No, letos se zagotovo temu upiram uspešneje kot lansko leto3.

Med pisanjem ves čas pogledujem proti meni najbolj priljubljenem računalniku – odklenjen Facebook! Sošolki vztrajno pišeta seminarsko nalogo in ni videti, da bi bili blizu koncu4.

Zeham glasneje kot je gromek zvok (prekomerno) uporabljene tipkovnice. Pa še žejna sem, ampak se mi res ne ljubi v avto po plastenko, 4 nadstropja nižje. Težko je študentsko življenje!

Včeraj sem bila na pijači s kolegi. In vsi trije pišejo blog5. Sarkazem je kar seval od mize, zato se je natakarica ves čas gibala okoli nas in je naročeno prinesla že po 30 minutah. Ne sprašujte me po imenu lokala, saj ne verjamem niti, da bi ga ponovno našla, kaj šele da bi vedela ime. Spomnim se samo nekega tunela, mostu in že smo bili tam. Sem že omenila, da nimam navdiha?6

Kratka prekinitev, ker sta se sošolki koooončno spokali z računalnika in sem lahko updajtala svoj Facebook status in naložila fotografijo svojega kosila.

Sedaj, zvečer, ponovno berem ta blog in razmišljam kako debilno bo izpadlo, ko bo ob objavi pisalo (približno) 23:00, medtem ko se začne z dejanjem v knjižnici. Če bi bila tako pridna študentka, da bi bila sedaj še v knjižnici, …7.

Današnjo objavo bom zaključila s pametno mislijo: “Ena gos še ne prinese jeseni!”, kar je izjavil moj zvesti prijatelj Piki Jakob8 nmohoric. Hvala za misel, ki mi bo pomagala skozi težke dni.

Sonček in and out!

  1. sicer ne obljubim, da bodo vredne branja []
  2. za točen podatek samo preleti zadnje objave in njihove datume []
  3. če je to dober znak pa ugotovite sami []
  4. trenutno delata naslovnico []
  5. Za bonus točke poskušajte uganiti kateri blogerji ali blogerice (ne znam sklanjat, pa se tudi ne sekiram) so bili prisotni []
  6. Priporočam se za zanimive teme, ki bodo v mojih možganskih živčnih končičih poslale signale, ki se bodo dejansko prenesli na dendrite. Ja, take neumnosti si zapomnim. []
  7. zaključite sami, ker ne bom sama sebe dissala ^^ []
  8. joooj, od tega faksa se mi bo še zmešalo []
Feb 25

Začelo se je!

“Veste, jaz nisem tako vešča v računalnikih, mi lahko kdo pride pomagat?” Pogledam v tla in upam, da se sošolci ne bodo spomnili, da sem prejšnji semester igrala računalničarko profesorici, ki je imela težave z odpiranjem PowerPoint dokumenta. “V predavalnici vas je 120, menda ne boste rekli, da se nihče ne spozna na računalnike.”

Počasi se sliši iz ozadja: Mogoče je pa na ‘mute. Ali ste vklopili zvočnike?

Profesorica se zagleda v fanta, ki se je oglasil in mu reče, naj pride pomagat. Yes, I am safe! Istočasno se mu pridrži še sošolka. WTF, ko naj bi sama popravljala pa nič, kajne? Najprej se ukvarjata s tipičnimi nastavitvami in prižigata vse LUČI v predavalnici, ker sta očitno mislila, da se tam vklopijo zvočniki. Odprem FaceBook – it’s gonna be a long day. Ko enake nastavitve začneta preverjat že tretjič, jima predavateljica reče, naj se nehata truditi, saj je popolnoma enake stvari tudi ona preverila pred našimi očmi.

V tem momentu v predavalnico prideta sošolec in računalničar. Ta predavateljico hitro pozdravi po njenem prvem imenu in sede pred računalnik. Pregleda tipične nastavitve – dvakrat! Si mislil, da so se v 30 sekundah spremenile? Ugotovi, da mora predvajati posnetek, da lahko sliši če dela zvok. Ponovno pregleda enake nastavitve! Ups, še vedno ne dela. Pomanjša ekran in pogleda na namizje ter klikne INTERNET EXPLORER! Wow, to ni pravi računalničar! Kdo nam je pripeljal nekega wannabe-ja?!? Pomakne se v vrstico s spletnimi povezavami in napiše: www.youtube.com; WTF?!? Od kdaj je potrebno napisati www in .com? Ne, se opravičujem – od kdaj g33ki tega ne vejo?

V tem momentu zaslišim glas predavateljice: “Kaj pa vi menite o tem?” Zazrem se vanjo in ugotovim, da je ves ta čas predavala o kaj-jaz-vem-kateri-učni-temi. Nekaj sekundna tišina in predavateljica se ozre k računalničarju in ga nagovori po njegovem imenu: “Daj ugasni zaslon, prosim.” Neeee, pa toliko novega bi se lahko naučila od njega!

Čez približno pol minute naše teme se wnb g33k žalostno ozre k predavateljici: “Ime, žal mi je, ampak zvočniki ne delajo. Bom še danes nekoga poslal, da to popravi.”

Naslednjič bom po g33ka odšla jaz, ampak ne po nekega uradnega šolskega računalničarja, ampak po tiste, ki študirajo računalništvo na naši fakulteti. Prepričana sem, da nihče od njih ne bo odprl IE.

Jan 02

Preden preletite spodnje vrstice Vas prosim, da greste malce nižje1 in moje besede preberete ob spremljavi angleške rock skupine.2

Za predmet na fakulteti moram napisati MOJE RAZMIŠLJANJE o neki določeni tematiki3. Predmeta ne bom imenovala, niti ne bom omenjala teme, ker sem prepričana, da bo vseh 120 sošolk googlalo naslov in upalo, da bodo našle že napisano nalogo4.

V večini primerov s takimi nalogami nimam težav, vendar se tokrat že dva tedna poskušam spraviti pred knjige5. Vzrok za mojo lenobo ni menjavanje koledarskega leta6, vendar tema seminarske naloge. V resnici bi se morala naloga imenovati MNENJE PROFESORICE IN ANALIZA VSEH NJENIH DEL – MOJE LAGANJE, KAKO SE O VSEM STRINJAM Z NJO7.

Ves čas poslušam, kako naj bi na fakulteti spodbujali mišljenje in razmišljanje na abstraktne načine, v resnici pa je pravilen samo en odgovor – njihov8!

Na predavanjih nam zastavljajo različne probleme, katerih “vsi odgovori so pravilni”, v resnici pa samo čakajo na svoj odgovor. Ko se končno pojavi njihova različica rečejo, da ni točno tako in obrnejo že slišano poved, ki pa naj bi bila pravilna. Lepo vas prosim, potem pa od nas pričakujete sodelovanje in debato?!? Že prisotnost na takih predavanjih je, po mojem skromnem mnenju, velik uspeh.

Glede naloge sem torej pred moralno dilemo:
a) Napišem moje resnično mnenje in tvegam slabo oceno ali celo zavrnitev naloge.

b) Naredim copy-paste njene knjige in obrnem povedi.

What to do9?!?

YouTube slika preogleda

P.S.: Verjetno stanje ni tako zelo slabo, ampak resnično se mi ne da pisati te naloge! :mrgreen:

P.S.S.: Menda se spodobi napisati sledeče besede, ko prideš domov: Ni ga čez domačo posteljo! Čeprav ne bi vedela z gotovostjo, ker v njej nisem spala že dobra dva tedna. Kako dolgo traja, da se razširijo pajki po neuporabljenem prostoru?

Ajaaa10! Želim Vam veselo praznovanje božiča in novega leta uspešno treznjenje, saj nas le še nekaj ur loči od prvega delovnega dne.

  1. na ekranu []
  2. Ali kdo vidi povezavo med komadom in mojimi napisanim besedami? :mrgreen: []
  3. obseg približno 10 strani []
  4. mimogrede, ne bodo je našle – I tried, I faild []
  5. tega sem se seveda resno lotila šele danes/včeraj []
  6. mimogrede, še vedno imam obešen koledar za december tako da pojma nimam katerega smo danes, jutri, pojutrišnjem … ima kdo novi koledar? []
  7. wow, caps lock attack! []
  8. Ne govorimo o nalogah tipa 1+1 []
  9. Well, it’s not really a dilema, I think we all know which option to choose []
  10. Šteje za P.S.S.S. []
Sep 14

Včeraj po izpitu je neka sošolka vprašala profesorico: “Kdaj bodo rezultati?” V odgovor je izvedela, da bodo že včeraj ali danes. Na žalost je danes lahko zelo dolg – rezultate smo dobivali tudi ob 19ih.

V večini primerov po odpisanem izpitu pozabim na vse. Spletne strani, kjer se čez nekaj dni čudežno prikažejo rezultati sploh ne pogledam. Za rezultate izvem na FB v naši skupini, ali pa mi prijazna sošolka pošlje SMS.

Tokrat pa je drugače. Vpisnico za vpis z izpolnjenimi pogoji moramo poslati do petka, tisto s premalo kreditnimi točkami pa do ponedeljka. Obe vpisnici sta že rešeni in čakata na to, da eno vržem v smeti. Problem je, da je treba v prvem primeru plačati tudi zavarovanje in dati original potrdilo (torej plačevanje preko Klika odpade).

Morda se Vam kaj takega ne zdi nič posebnega, saj je “šele” sreda, ampak jaz sem ena tistih, ki morajo vse narediti prej. Še na izpite pridem minimalno 1 uro prej1 – čeprav sem bila na faksu tudi 3 ure prej2. Kljub tej moji butasti in včasih koristni navadi, pa bom vpisnico za v 2. letnik poslala 10 minut pred iztekom roka. Polom! :mrgreen:

YouTube slika preogleda

Naključno priloženi video, ki sem ga našla z iskalno besedo ‘waiting’.

Trenutno se odločam med tem, da bi šla tečt, ali pa bi počakala na rezultat. Prepričana sem, da če grem stran od računalnika, bodo rezultati v 10 minutah, v drugem primeru pa bodo šele zvečer. xD

  1. razen, če pišemo ob 8ih… potem pridem 7:30 []
  2. mimogrede, od doma do fakultete imam 15 minut vožnje []
Mar 08

Nekaj dni nazaj sva s kolegom prišla do zaključka, da ljudem1 ne znam reči ne. Moja patološka potreba po pomaganju ljudem v stiski se je velikokrat končala žalostno zame. Seveda, zakaj pa ne bi izkoriščali dekleta, ki vam ne more zavrniti pomoči?

Na tak način sem posodila zapiske, ki so mi jih vračali pol leta, “pomagala” narediti seminarsko nalogo, ki je bila v bistvu moje avtorsko delo itd. Prijaznost me je stala ogromno dobre volje in porabljenega časa, ob katerem bi lahko počela marsikaj drugega2.

Sošolcem sem vedno rada pomagala3, vendar sedaj smo na fakulteti. V “razredu” nas je 1604, torej se pomoč nekaj sošolcem hitro prelevi v večjo številko.

Zakaj sploh gre?

Profesorica v drugem semestru ima nov način delanja seminarskih nalog. Vse se odvija na Wikipediji, vključno s prijavo za seminarske naloge in oddajo le-teh. Problem se je pojavil, ko je profesorica naključno (kot primer kako naj se vpišemo) na predavanjih vpisala mene prvo na seznam5. Ker pa vseh 160 ljudi ne hodi na predavanja so seveda predvidevali, da sem se vpisala sama. Registracija je očitno izredno težka, zato so me poprosili za pomoč (začelo se je z dvema sošolkama).

Pogledala sem, kaj jima dela probleme6 in spoznala, da so nastavitve pri meni OK. Takrat sem naredila usodno napako. Dekleti sem vpisala na seznam. Kmalu za tem so se razširile govorice:

Ti, veš una Urška? Ja, ona te lahko spravi na seznam. Res! Njej dela! Itak, da te bo vpisala, tudi če je ne poznaš. Saj nima drugega dela, kajne?

Začeli so se vrstiti klici in sms 7 ter zasebna sporočila8. Napisala sem kratka navodila za vpis in pričakovala, da je situacija rešena.

Ne bi se mogla bolj motit. Danes na faksu sem slišala samo še: “Kaj res tebi dela…?”

Sonček kot sem9, sem na zadnjem predavanju dala list na katerega naj bi se (tisti, ki želijo) napisali, da jih na spletno stran vpišem jaz. Poudarila sem, da morajo napisati tudi zaporedno številko avtorja10.

Čim sem prišla domov sem vse vpisala11 in se lotila drugih stvari12. Začeli so se napadi sms-ov. Človek bi pričakoval, da bom dobila kakšno simpatično sporočilo, vrstile pa so se samo prošnje13.

Po 5ih urah neprestanega zvonenja14 sem15 napisala PODROBNA navodila na forum.

Ob pisanju navodil sem se počutila, kot da odraslemu človeku, ki ima vozniški izpit že 10 let razlagam, kje so sklopka, gas in bremza. Mar današnji najstniki16 čas na računalniku preživijo samo na FB in Cosmopolitan17?

Isti ljudje potem kritizirajo dejstvo, da so otroci “preveč časa pred računalnikom”18. Ti otroci19 verjamem, da bi se hitreje vpisali na seznam, če pa jim ne bi uspelo sem prepričana, da bi sporočilo poslali uredniku Wikipedije in ne prvi na seznamu.

Sklep

  1. Otrokom pustite, da prosti čas prebijejo pred računalnikom, da ne bodo čez 10 let rekli, da se ne znajo registrirati na spletno stran.
  2. Hello. I’m Urša and I can’t say ‘no’ to people in need. And that’s gonna change20.
  3. Vedno, vedno prikrivajte svoje sposobnosti! ^^

Sedaj pa zaključujem… moram pregledati seminarsko nalogo bivšemu sošolcu.

OFF TOPIC: Kot že obljubljeno bom napisala nekaj o 8. marcu21, samo malce zamujam, da boste moj prispevek prebrali22.

  1. ki potrebujejo pomoč []
  2. npr. gledala humoristične serije []
  3. logično, zakaj pa so sošolci? []
  4. v bistvu nekaj manj, saj so se nekateri že izpisali – didaktika in matematika sta bili pretežki []
  5. Javila sem se, saj hočem zadevo čim prej zaključiti… dokler se ne začnejo kolokviji. []
  6. menda se NIHČE ne more vpisati []
  7. od večine imam celo shranjeno številko []
  8. na razrednem forumu []
  9. ah ta samohvala (: []
  10. možnosti je 300, zato je iskanje po številki veliko hitrejše, kot zamudno iskanje po abecedi []
  11. 15 minut dela? []
  12. yes, i have a life []
  13. nekatere z izredno malo vsebovanih besed kot sta ‘prosim’ in ‘hvala’ []
  14. + piskanja, ki mi oznanja, da sem dobila e-mail ter prošenj za prijateljstvo na FB []
  15. ob ogorčenju fanta, ki je spoznal, da me želi izkoristiti 160 ljudi []
  16. oz. najstnice []
  17. drugo se nanaša na ženski spol… in nekaj procentov moške populacije []
  18. O tem sem že želela napisati prispevek, pa nekako nikoli ni primernega trenutka. []
  19. ki samo ‘visijo’ pred kompom []
  20. delček sem že naredila, saj ne bom vpisala NIKOGAR več… no, mogoče samo še eno. ;) []
  21. v bistvu o pustu []
  22. občutek imam, da danes ne bi edina pisala o Dnevu žena []
Jan 30

Študentsko življenje: uživanje 3 mesece in pol, potem pa pride izpitno obdobje. Sicer sem manjkala na samo enem predavanju, pa še takrat sem imela upravičen razlog.

Izpita iz didaktike se pripravljam že nekaj časa. Že v decembru sem začela brati in podčrtavati skripto iz interneta. Imam tak zanimiv1 sistem: prvič podčrtujem z rumeno barvo in podčrtam praktično vse2, drugič grem z oranžno barvo in podčrtam bistvo, tretjič pa z rdečo in podčrtam samo ključne besede. Na tak način sem skripto prebrala kar trikrat in si kar nekaj tudi zapomnila.

Med prejšnjim izpitom3 in izpitom iz didaktike smo imeli 4 dni.

1. dan: Ponovno preletim skripto in na isti način pobarvam tudi zapiske s predavanj.

2. dan: Tro-barvanje ponovim na vprašanjih starih kolokvijev in izpitov4. S črno barvo pobarvam vprašanja in odgovore, ki se ponovijo5. Mimogrede, ostalo je 165 vprašanj.

3. dan: Združim izpiske skripte, predavanj in vprašanj.

4. dan: Z zadnjimi izpiski hodim po sobi gor in dol. Če se mi zdi potrebno, naredim še krajše izpiske.

5. dan – izpit: Ne morem verjeti, kako enostavna vprašanja so.

Realnost!

Prvi in drugi dan, sem se pridno držala načrtov. Učila sem se od 10ih oz. 11ih do 20ih oz. 21ih. Seveda z občasnimi pavzami, ki niso trajale dlje od 15 min in kasneje nekaj sms-i6.

Tretji dan se zbudim z rahlim glavobolom in nekaj kašljanja. Do treh na to sicer nisem bila pozorna, kasneje pa je bilo simptome nemogoče spregledati. Oblekla sem si 2 majici, 5 puloverjev, kopalni plašč, dvoje nogavic in rokavice. Pokrila sem se z dvema oddejama in dvema kovtroma7.

Od štirih popoldne do treh ponoči sem samo spala, z namenom, da bi se čim bolj preznojila in se naslednjega dne zbudila zdrava. Vmes sem se nekajkrat zbudila in poslala sms8. Ob treh ponoči pa sem bila naspana. Sicer me je glava še vedno bolela, vendar bi se šla vseeno najrajši učiti. To misel sem hitro opustila9 in poskušala zaspati nazaj. Zbujala sem se na dve uri.

Zanimivo mi je, da nisem niti malo ‘švicala’. Samo zeblo/treslo me je. Ima kdo razumno razlago?

4. dan: Glede na to, da sem že tretji dan ves čas sanjala vprašanja, se jih bom danes še naučila.

Wish me luck!

Mimogrede: Očitno sem pravi g33k, saj sem v spanju celo napisala blog… sedaj sem ga samo spravila na ‘papir’.

  1. marsikdo bi rekel neumen []
  2. ko so sošolke to videle, so se smejale, da je očitno VSE pomembno []
  3. v bistvu je bil kolokvij []
  4. internet je res fajn []
  5. vključno s tiskarskimi napakami []
  6. rabila sem počitek, da sem se sprostila []
  7. Pravilna slovenska beseda? []
  8. Kako naj pozabim na dragega? []
  9. 4 dan bo dovolj dolg []
Jan 11

Sem brucka na Pedagoški fakulteti, izobražujem pa se za učiteljico razrednega pouka. V skladu z bolonjskim študijem se redno srečujemo tudi s seminarskimi nalogami.

Sošolka je imela seminarsko nalogo z naslovom Lik učitelja in njegov profesionalni razvoj. Sicer priznam, da sem seminarsko poslušala ‘na pol’, saj sem se učila za prihajajoči izpit, vendar nisem preslišala poročanja, da se privatno življenje učitelja odraža v njegovi profesionalnosti. Začela je naštevati dovoljene in prepovedane substance, ki naj bi (po njenem mnenju) negativno vplivale na učiteljev nastop v razredu. Kljub temu, da se sama ne poslužujem nobenih od naštetih substanc1, me je njeno mnenje zmotilo. Tako močno zmotilo, da sem se morala vmešati. Sošolka bi nad tem ‘morala’ biti zadovoljna, saj spodbujajo sodelovanje med predstavljanjem seminarskih nalog2.

Spomnila sem se primera, ko je bila učiteljica odpuščena, saj se je poleg učiteljskega poklica ukvarjala tudi s snemanjem pornografskih filmov. O podobnih primerih sem v zadnjih letih brala veliko. V večini primerov je šlo predvsem za preteklost deklet, ki so šele kasneje postale učiteljice.

Sošolko sem povprašala kaj meni o tem primeru in z ostrim glasom me je zavrnila, da je odločno proti takim učiteljicam. Njene besede so bile:

Moja učiteljica strokovnega predmeta v osnovni šoli je bila med poukom v redu. Kasneje pa sem jo na silvestrovo videla v mestu, pijano. Bila je z možem.

Kar je videla, naj bi jo pretreslo vse do danes. Ko sem jo vprašala, če taintapredmet zna, se je izgovorila, da bi se ga lahko naučila tudi na internetu. Če ima tako mnenje o koristnosti učiteljev, je očitno izbrala napačen poklic.

Sicer sama nisem v “pornografskih vodah”, vendar se vprašanje moralnosti odpuščanja takih uslužbenk po mojem mnenju tiče vseh, predvsem pa bodočih profesorjev.

Ne predstavljam si reakcije učiteljice, ki propagira “angelsko življenje” v privatnem času, ko izve, da so starši otroka v njenem razredu npr. istospolno usmerjeni? Morda celo ateisti? Ali najhuje… poslušajo razbijaško rock glasbo, namesto klasičnega Mozarta.

Res je, da že od 1. oktobra poslušam, da je učiteljski poklic vzgojno-izobraževalno delo, vendar menim, da je privatno življenje VSAKEGA posameznika samo njegova stvar3, ne glede na poklic, ki ga oseba upravlja.

Se bomo sedaj celo v svojem privatnem življenju prilagajali drugim, nadrejenim? Če je vaš šef proti kajenju in pitju, boste tudi vi doma, v prostem času, opustili kajenje? Novo leto in rojstni dan boste nazdravili s sokom, ker veste, da bi to ugajalo vašemu šefu? Mislim, da ne…

Mimogrede. Prepričana sem, da lahko otroke naučimo pravilnega ravnanja kljub temu, da mi ne delujemo v skladu s tem. Otrokom je potrebno razložiti vzroke in posledice (npr. kajenja), če pa jim poleg povemo še lastno izkušnjo bodo razlago lažje in pristneje razumeli. Zagotovo devetošolci, ki kadijo za šolo ne bodo rekli: “Poskusimo še mi, če je učiteljica v 2. razredu lahko.”

  1. V življenju nisem spila niti kapljice alkohola, aktivno kadila (pasivno sem kadilka že vrsto let), vsekakor pa ne uživam prepovedanih substanc. []
  2. Večja je debata, bolj je učitelj zadovoljen… posledično je tudi ocena višja. []
  3. Če seveda s svojimi dejanji ne škodi drugim. []
Dec 20

V skladu s pedagoško fakulteto pride na urnik tudi pedagoška praksa1.  Seveda pa samo opazovanje na praksi ni dovolj… natančna navodila, ki jih žal ni bilo malo, so nas spremljala skozi vseh 10 dni prakse.

Približno mesec, dva nazaj smo za en predmet2 dobili navodila kaj vse mora poročilo vsebovati. Datum oddaje poročila je bil že takrat znan – 20.12.2010. Profesorico smo vprašali približno koliko strani pričakuje: “Ni pomembno, vi samo napišite.”

Ko smo s pedagoško prakso pri pouku psihologije zaključili, nas je čakal še en teden strnjene prakse za didaktiko. V tem času sem se lotila poročila za psihologijo, saj nisem želela obeh poročil pisati hkrati3.

V enem tednu napišem večino obeh poročil, v sredo (4 dni pred rokom za oddajo)  pa profesorica pove, naj bo poročilo dolgo 2-3 strani. ŠOK! Prepričana sem bila, da imam približno 8-10 strani. Vprašam če imamo lahko kaj več: “Seveda, do 5 strani ni problem. Samo ne mi oddajat poročil na 20 straneh.” Ni problem, toliko pa že nisem napisala.

Pridem domov in se vsedem za računalnik… 18 strani, poleg tega pa je nekaj malega še manjkalo. [Odziv cenzuriran] Če bi se poročila lotila zadnji vikend, bi sončen dan preživela v hiši, ampak z veliko manj dela čez teden.

Poročilo sem skrajšala na 5 strani, kljub temu pa sem danes oddala dolgo in kratko ‘verzijo’. Če daljšega poročila tudi prime ne, mi je vseeno… važno, da ni bil narejen zaman (saj sem ga oddala). Na srečo je profesorica dejstvo, da sem oddala dve poročili sprejela brez večjih čustvenih pretresov4.

Je pa res, da sem v daljšem povzela kar nekaj teorije in se s tem tudi veliko naučila. Izpiti se bližajo, mogoče bo pa ravno to na izpitu. :D

  1. Da se ustrašimo še preden dokončamo diplomo, saj delo z malimi zmaj(čk)i le ni tako lahko. []
  2. Dve različni poročili za dva različna predmeta. []
  3. rRok za oddajo drugega poročila je bil 17.12., vendar je profesor dovolil nekaj dni zamude – oddala danes. []
  4. ‘Carka’ je. []