Sončkin svet

Poročilo, ki sem ga morala napisati za Zvezo Sožitje na DT¹ z OMDR² v Izoli.

DRUŠTVO SOŽITJE

DT STAREJŠI 2 (Izola, 7.8. – 14.8.2010)

Ker ne vem kako naj bi to poročilo izgledalo, Vam bom nekoliko opisala pretekli teden.

Vodji Igor in Barbara sta svojo nalogo opravljala odlično. Večerne evalvacije smo imeli brez izjeme, kjer smo se pomenili o preteklem dnevu in se dogovorili o prihodnjih dneh. Za vse ideje sta bila odprta in sta jih z veseljem sprejela, če so bile izvedljive.

Prav tako sta pomagala vsem spremljevalkam, če smo za pomoč prosile. Vedno sta poskrbela, da je ob delitvi skupine (če kdo ni želel na plažo ali zvečer na sprehod) nekdo ostal v hotelu in popazil na ostale.

Prav tako sta poskrbela za raznolike dneve. Na začetku smo bili dvakrat dnevno na plaži, vendar so bili zaradi poti od hotela do plaže dolge 650 metrov varovanci hitro utrujeni, zato smo jim zadnje dni popoldne na hotelski terasi priredili delavnice (manikura, risanje, izdelovanje verižic, ki so jih tudi odnesli domov, ples). Na plaži so si podajali žoge, na voljo pa je bilo tudi podiranje kegljev. Prav tako smo z njimi odšli na sprehod in si ogledali mesto Izola. Vsi varovanci so dobili CD s slikami iz celega tedna.

Spremljevalci smo si med seboj pomagali, če je kdo potreboval pomoč pri obrokih (nošenje pladnjev na mizo, deljenje kavice), sprehodih, plavanju itd. Če je kdo potreboval ‘pavzo’ npr. je šel do trgovine smo si to povedali in na njegove varovance je popazil nekdo drug. Vseh teh dogovorov smo se držali vsi, razen zadnji dan sta dve spremljevalki ostale pozabili informirati, da gresta na pjačo, vendar z njihovimi varovanci ni prišlo do incidentov, saj smo jih pravočasno opazili, ko so tavali po hodniku.

Moja varovanka Sonja Š. se je obnašala nekoliko drugače od ostralih OMDR. Prve dni se je obnašala dokaj primerno, tudi zdravil ni zavračala.

Problemi so se pojavili že ob prvem obisku plaže. Vsesti se je morala kar dvakrat, trikrat pa sva se ustavili za počitek vendar ni sedla, ker ni bilo možnosti. Naslednjega dne je odhod na plažo zavrnila, zato sem z njo ostala v hotelu. Ker do plaže ni kazala interesa, sta ji Igor in Barbara dobila voziček. Od takrat naprej jo je Igor vozil kamorkoli smo šli izven hotela. Da bi šla v vodo si niti nismo predstavljali, saj se ni želela obleči v kopalke.

Zdravila je kmalu začela zavračati z glasnim vpitjem kletvic in histerijo. Najboljši način, da vzame zdravila je, da ji govorite, da jih ne rabi vzeti, istočasno pa vzamete njeno roko (ki jo avtomatično razpre) in ga da sama v usta. Tako niti sama ni ugotovila, da je zaužila vsa potrebna zdravila. Delovalo je tudi ignoriranje, ko je pojedla obrok in je sama prosila, če lahko dobi zdravilo. Drugih metod nisem odkrila.

Njena oblačila so že prvi dan smrdela. Ne vem čigava je to krivda, ampak to je nehigienično. Prav tako ima modrček (črn) premajhen – tišči jo, spodnje hlačke pa prevelike, saj so ji lezle dol.

Ne vem čemu ji kupujejo hlače ali krila, ki nimajo žepov, saj takih ne bo oblekla, ker nima prostora da bi pospravila robček. Ker je s seboj imela samo ene hlače z žepi ji jih nisem mogla preobleči ko so se zmočile.

Tuširanje zavrača predvsem zaradi strahu za svojo uro, ki se po njenem mnenju težko zapenja. So tudi drugi razlogi, ki jih je navedla, ampak ta je po mojem mnenju ključnega pomena. Najlažje bi bilo, da ji Anica (ali kdo drug, podari pa ji Anica) kupi novo uro, ki se bo zapela tako, da jo bo lahko zapela in odpela tudi Sonja sama.

Nekajkrat je bila nasilna do mene, ko sem jo poskušala prepričati v stvari, ki ji niso bile všeč. Če ne bi bilo Igorja, Sonje verjetno ne bi mogli kontrolirati, saj se je umirila le ob omembi njegovega imena.

Po približno treh dneh me je že spraševala kdaj gremo domov in mi povedala, da naslednje leto ne bo šla na potovanje. Zanjo se mi zdi primerno samo vikendsko potovanje, saj ji več ni všeč kljub temu, da smo jo razvajali več, kot bi bilo potrebno in primerno.

Splošno gledano mi je bilo vse skupaj všeč. Ostali varovanci so bili nad tednom navdušeni, to pa je ključnega pomena zakaj smo se spremljevalci sploh udeležili tabora.

Zagotovo sem kakšno podrobnost še izpustila in se jo bom spomnila kasneje. Če pa Vas zanima kaj specifičnega pa mi pišite in če bo možno, Vam bom odgovorila.

Lep pozdrav.

Neuradni del pa pride v roku nekaj ur, saj moram zaradi stave v kratkem napisati še dva bloga.

P.S.: Zala, hope it helps.

1. doživljajski tabor [↩]
2. oseba z motnjo v duševnem razvoju [↩]

Članek je bil objavljen v glasilu ŠCRM-ja Zeleno v šolskem letu 2008/2009 ter v domžalskem Slamniku.

Ste se že kdaj vprašali, kako poteka življenje oseb z motnjo v duševnem razvoju? Verjetno ne. Na srečo pa nekateri so se in tem osebam, ter njihovim družinam, poskušajo olajšati in olepšati njihov vsakdan. Leta 1963 je bila ustanovljena zveza Sožitje kot republiško društvo za pomoč duševno prizadetim. Danes je v okviru društva Sožitje vključeno že 51 lokalnih društev, ki so razpršena po celi Sloveniji.

Društvo Sožitje Mengeš pokriva občine Domžale, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravče in Trzin. Leta 2006 je praznovalo že 40-letnico. Njihov začetek sega v leto 1966.

Začelo se je kot povezovanje staršev, kasneje pa se je namen društva razširil in danes se tam odvijajo različne dejavnosti: športne, kulturne, družabne, socialne, izobraževalne in seveda tudi sprostitvene. Vse dejavnosti so razporejene tako, da se lahko osebe z motnjo v duševnem razvoju vsak dan v tednu zabavajo in učijo novih stvari.

V njihovem okviru deluje glasbena skupina Strune, ki igra na Ullvilla instrumente. To so posebni instrumenti, ki so prilagojeni osebam z motnjo v duševnem razvoju. Vse se je začelo, ko je oče želel ugoditi svojemu sinu, ki si je neskončno želel igrati na glasbilo. Ugotovil je česa je njegov otrok sposoben in njegovim zmožnostim prilagodil glasbila in note. Note so sestavljene iz barvnih krogcev zaradi katerih si je lažje zapomniti kaj se pritisne ob določenem krogcu.

Skupina Strune se dobiva vsak ponedeljek, kjer se skupaj naučijo novih pesmi in ponovijo stare. Vodi jo gospa Stanka Kač, ki izžareva neverjetno energijo in moč, ki jo daje skupini. Njihove vsakotedenske vaje so se jim odlično obrestovale. Skupaj nastopajo ob različnih dogodkih. Tudi živčnosti ne poznajo, saj so zmožni nastopati pred veliko skupino ljudi. Sama ne vem, če bi uspela nastopiti pred približno 500 dijaki. Njim je uspelo. 13. maja so nastopili za nas, dijake obeh srednjih šol Šolskega centra Rudolfa Maistra Kamnik. Vsi dijaki smo z zanimanjem poslušali in včasih tudi malce zapeli ob znanih pesmih. Po vtisih ostalih poslušalcev sem ugotovila, da smo bili vsi najbolj navdušeni nad Odo radosti, evropsko himno, ki so jo zaigrali popolnoma brez napak. Lagala bi, če bi napisala, da nismo bili prevzeti nad njihovim znanjem.

Kot sem že napisala, društvo ni usmerjeno samo v eno dejavnost. Taborniki Vandrovčki uživajo ob taborjenju, petju tabornih pesmi in učenju novih veščin. Tudi ročnih spretnosti, plesa in telovadbe niso prikrajšani.

Zelo radi smučajo, zato je zima rezervirana za tek na smučeh in alpsko smučanje. Ob toplih mesecih se odpravijo na morje ali v toplice kjer uživajo ob čofotanju, potapljanju in igrah v vodi.

Celo leto se udeležujejo športnih treningov, svoje sposobnosti preizkusijo tudi na tekmovanjih. Vsako leto se udeležujejo štirih tekmovanj v okviru zimskih in letnih iger ter atletskega in plavalnega mitinga.

Včasih si vzamejo tudi dan brez napornih treningov in dejavnosti, ko se dobijo samo za zabavo. V Radomljah si v času pustovanja najamejo diskoteko Šporn, kjer plešejo v pustnih maskah. Tudi na Materinski dan in Dedka Mraza nikoli ne pozabijo. Spomladi in jeseni se organizirajo pohodi in piknik ob katerih se družijo od najmlajših in vse do najstarejših.

Seveda vsem prija pravi dopust na sončni plaži ob toplem morju. Letos se za september ali oktober načrtuje dvodnevni izlet na Boromejske otoke. V tem času bodo za vse otroke poskrbele varuhinje, starši se bodo lahko za dva dni samo sprostili na plaži in pozabili na vse skrbi.

Da pa se člani Društev Sožitje ne družijo samo z znanci s svojega okrožja se srečujejo na skupnih seminarjih. Na nekaterih seminarjih se posvetijo samo izobraževanju staršev, kjer so otroci pod budnim očesom varuhinj. Druga so izključno za osebe z motnjo v duševnem razvoju in zato se starše pusti doma. Otroci se morajo že zgodaj navaditi na malce samostojnosti, saj ne morejo biti starši vsako minuto z njimi. Da pa se starši ne počutijo preveč osamljene, so organizirana tudi izobraževanja preko Zveze Sožitje v okviru štiriletnega cikla, ki se jih udeležijo skupaj z otroci. Večina teh seminarjev traja teden dni in se odvijajo na različnih lokacijah Slovenije: Cerkno, Zreče, Rogla in Ankaran. Za same osebe z motnjo v duševnem razvoju je čez počitnice poskrbljeno tako, da se lahko vključijo v tedenske oblike vseživljenjskega učenja v obliki doživljajskih taborov, plesnih in glasbenih delavnic, računalništva, ohranjanja branja in pisanja, pohodnih taborov, šotorjenja ob Kolpi itd.

Vsakega januarja in maja Pedagoška fakulteta v Ljubljani organizira športno dopoldne. Bodoči učitelji razrednega pouka ali študentje specialne in rehabilitacijske pedagogike pod vplivom mentorja dr. Rajka Vuteja organizirajo in sestavijo nekaj nalog za Vrtiljak zabave in športa. Letošnjega maja so se študentje razrednega pouka tretjega letnika potrudili s plesom, odbojko, igrami z baloni in žogicami, ki so jih lahko izkoristili tudi kot pak za hokej. Sodelovali smo tudi gledalci. Poskrbeli so celo za slikanje na telo. Proti popoldnevu so bile na vseh prisotne rožice, sončki in priljubljene živali. Bilo je odlično glasbeno vzdušje pod okvirom slovenskih glasbenih skupin. Sladkali smo se s slastnimi dobrotami. Naučili smo se plesa imenovanega Makarena in za konec smo si lahko v spomin vzeli balone. Vsi smo dobili tudi svojo diplomo v spomin in priznanje na ta prelep dan, ko smo spoznali toliko ljudi z velikim srcem.

Za konec bi se rada zahvalila vsem, ki so kakorkoli pomagali, še posebej mag. Tatjani Novak, predsednici Društva Sožitje Mengeš, ki je pripomogla k nastanku tega članka. Veliko nadaljnjih uspehov in osebne sreče.

Glasbena skupina Strune, Društvo sožitje Mengeš

Moj članek, ki so ga objavili v letošnji astronomski reviji na srednji šoli ŠCRM. V blog sem ga skopirala, da moje maturante spomnim, da ne smemo samo ‘fuzbala’ gledati, temveč nas še čakajo ustna preverjanja.

Sem Urška, dijakinja 4. letnika gimnazije v Domžalah. Res je, prav ste prebrali. Prvi in drugi letnik sem obiskovala na gimnaziji v Kamniku. V vseh letih šolanja nisem niti enkrat pomislila, da bi se udeležila astronomskega krožka. Razlog ni bil v odporu do astronomije, temveč v neznanju iz fizike. Predvidevala sem, da se ta dva predmeta preveč povezujeta.

Splet okoliščin je pripeljal do tega, da ponovno, enkrat tedensko v ponedeljek, pridem na ŠCRM. Zanimivo naključje je, da prihajam na isti dan, kot je predviden astronomski krožek. Kamnik ponovno obiskujem predvsem zaradi družbe, zato mi je bilo popolnoma vseeno, kje se s prijatelji pogovorimo o vseh malenkostih, ki so se nam zgodile v času moje odsotnosti. Tako sem šla na astronomski krožek z bivšimi sošolci in ostalimi prijatelji.

Glede na to, da sem postala kar redna gostja, sem se odločila, da tudi jaz napišem članek za revijo. Profesor mi je predlagal, naj napišem kaj o Ustvarjalnem astronomskem društvu. Nekaj malega sem res že začela, dokler nisem pomislila, da ste prepametni za to, da iz interneta poberem podatke in spremenim povedi. Rajši sem napisala svojo izkušnjo s krožkom.

Že prvi ponedeljek smo šli na streho šole. V prvih dveh letih srednje šole nisem izvedela, da je izhod na streho sploh možen. Ne vem, zakaj nam taka zanimiva dejstva profesorji vedno zamolčijo.

Stojim na strehi in zmrzujem v kratkem krilcu, ker mi seveda niso povedali, da bomo šli ven. Pogledam v nebo in vidim polno oblakov, ter eno malo zvezdico. V naslednjih petnajstih minutah so naši močni fantje postavili kar 5 teleskopov. Saj bi vam opisala kateri teleskopi so bili, ampak za take informacije rajši prelistajte revijo in preberite ostale članke.

Pogledam zvezdico od bližje in ne boste verjeli, kaj vidim. Ta mala zvezdica sploh ni bila zvezda, temveč planet Jupiter. Videla sem celo njegov obroč. Morda se vam zdi to nezanimivo, ampak ne morete si predstavljati šoka, ko ugotoviš kakšno napako si naredil zaradi tipičnega predvidevanja.

Naslednji ponedeljek sem ravnala pametno. Oblekla sem tople hlače in pulover. Pozabila nisem niti na jakno. Bila sem polno pripravljena na novo odkrivanje »zvezdic« okoli nas. Seveda je deževalo, zato smo bili v učilnici. Rajši ne bom napisala, kako sem bila oblečena tretjič, ko smo bili zunaj.

Najprej sem mislila, da bo astronomija v učilnici polom. Predvidevala sem, da se bodo »fizkarji« pogovarjali svoje, meni pa bo dolgčas. Moja predvidevanja so se izkazala za popolnoma napačna. Na koncu sem celo jaz sodelovala v pogovoru. Profesor vam lahko pove, da sem imela kar nekaj zelo pametnih vprašanj. Kakšen delček odgovorov je celo ostal v moji glavi.

Vsake ure krožka vam ne bom opisovala, saj ne more biti pol revije samo moj članek. Krožek si lahko greste ogledat sami vsak ponedeljek ob 19. uri. Ne smem pa pozabiti omenit večera, ko sem astronomski krožek preživela na prenosnem računalniku in se zabavala na Messengerju in spletni strani Facebook. To ne pomeni, da nisem poslušala debat, ki so se odvijale poleg mene, saj so bile takrat še posebej zanimive. To zanimivost sem omenila, ker mislim, da je to edini krožek (poleg računalniškega), kjer prenosnik ni prepovedan.

Tega članka nisem napisala za propagando krožka ali drugih osebnih razlogov. Gre le za moja izkušnjo, ki sem jo želela deliti z vami. Naučila sem se pomembne lekcije. Nikoli ne sodi ničesar, preden se o tem ne prepričaš na lastne oči.