Jul 09

Pišem blog. Ja, ta redkost se tudi meni pripeti občasno. Priznam, da že medtem ko pišem te besede, ne vem, če bodo doživele objavo. Verjetno ne. Ali pa, odvisno kako se odstavki in moje misli razvijejo do konca.

Zmedena sem. Totalno. Verjetno je krivo to, da sem ženska in je moja najpogostejša dejavnost že po definiciji overthinking. To privede do analize vsakega majhnega dogodka … ne, ne morem reči dogodka. Vsakega majhnega premika, ki je še tako nepomemben. Ampak jaz bom iz mušice naredila slona. Razen, če imam prav. V tem primeru pa ne gre za overthinking, ampak samo dobro opazovanje. Problem je samo to, da mi ugotovitve tega opazovanja niso všeč in zato bi rada mislila, da pretiravam.

Zakaj ne morem poslušati lastnega mnenja?!? Prepričana sem, da če bi do mene prišel kolega z enakim problemom, bi mu dala idealen nasvet. Sama se zavedam kakšen bi ta nasvet bil, samo tega verjetno vseeno ne bom naredila. Zakaj? Ker mi niso všeč njegove možne posledice.

Ta zapis mora biti ena izmed mojih najbolj zmedenih stvaritev. Tako to je, če blog bere družina, vsi prijatelji in celo nekateri njihovi prijatelji ter sorodniki, ki jih jaz sploh ne poznam. Še na blogu ne morem oz. nočem napisati direktno. Mogoče zato, ker potem bodo vsi našteti vedeli, kaj me teži. Ali pa zato, ker besed nočem spraviti na papir1. Če problem zapišem in ga povem nekomu drugemu, potem je zares problem. Do takrat pa je samo moja majhna težavica, ki je morda celo izmišljena samo v moji glavi. Ko bi bilo res tako. Pa verjetno ni. Žal.

Ponavadi bi se za nasvet obrnila do kolega, ki bi mi razjasnil, če je situacija res problematična. Vedno sem ga uporabila za razumsko stran mojih možganov. Jaz sem pretiravala in gledala preveč čustveno, on pa je vse vidike analiziral. Ampak v tej situaciji ga ne morem vprašati za nasvet. And it sux!

Narediti moram nov blog v katerem bi bila popolnoma anonimna. Tam bi konkretno opisala situacijo in čakala na nasvet (ki ga tako ali tako že sama vem). Vendar vsi vemo, da je to nemogoče, ker bi se izbrane osebe (če bi naletele na blog) takoj našle v opisu, tudi če bi njihovo ime popolnoma spremenila.

Poleg tega pa bi bil nov blog obiskan ravno toliko, kot je s strani moške populacije obiskan forum o knjigi 50 odtenkih sive. Nobenega obiska sploh. Preden bi na blog po nesreči zataval mimoidoči, ki bi že dvajsetič odprl vse svoje redne spletne strani in se še vedno dolgočasil, bi se moja situacija že zdavnaj spremenila. Na dobro ali na slabše, ne vem. Only time will tell. Do takrat pa vztrajam pri slepenju same sebe, da nimam prav in da v bistvu pretiravam.

Ne morem verjeti, da bom dejansko kliknila ‘objavi’. Sploh nisem prepričana, če si na to objavo želim mnenje in komentarje drugih. Verjetno ne, ker me je strah objektivnega mnenja. Mislim, da ni v mojo korist oz. v prid mojim željam. Ampak z objavo se bodo vsaj moje misli preusmerile v to, če se bodo osebe našle v objavi in dojele, da je govora o njih. In potem naslednje vprašanje: Ali bodo kaj rekle glede tega? Ja, Urška. Not overthinking at all.

  1. v prenesenem pomenu []