Sončkin svet

Brezskrbno sem brskala po računalniku, ko se je kar na enkrat sesul. Po dolgotrajnih procesih sem spoznala, da je stara škatla primerna samo še za podlago za kakšne rože ali podobno, zato sem v Safe Modu skopirala vse zadnje spremembe in računalnik odnesla proti pogrebnemu centru.

Minuta molka za dobrega prijatelja.

Začasno sem začela uporabljati prenosnik HP, vendar ta rešitev ni bila trajna. Če bi tako nadaljevala, bi se doba baterije skrajšala na pol ure, ne pa nekaj ur kot je še trenutno. Kupiti je bilo potrebno novo škatlo.

V prospektu smo našli neko primerno škatlo za ne ravno najdražjo ceno in z mami sva šli po nov računalnik. Prodajalca je vprašala, naj ji pove mnenje o škatli in kot pričakovano, jo je pohvalil. Logično. Nato pa je vprašal kakšne so potrebe novega uporabnika in mami mu je takoj odgovorila, da ga potrebujem samo za faks. Z dvomom v očeh me je pogledal in vprašal: “Torej samo office in brskalnik?” Nasmehnila sem se: “In Photoshop, Simsi, Battlefield, Minecraft …” Sicer to ni ravno res, ampak bilo pa je zabavno videti njegov presenečen pogled. Potrdil mi je, da je grafična dovolj dobra in da s temi igrami ne bo problemov. Yes, sedaj imam možnost da 50 € vržem za igre, ki jih ne bom igrala.

Ob prihodu domov sem najprej odklopila vse kable in vse računalniške predmete odnesla drugam. Nato sem malce združila kable in sedaj se dejansko ve kam kateri spada. Priklopila sem računalnik in … ni se prižgal. Kaj? Don’t panic! Kateri kabel ni ok? Preverila sem vse kable, na računalniku pa je svetila lučka. Torej ima elektriko. Zakaj ne delaš?!? Izkazalo s je, da med priklopom ne smem imeti vklopljenega prenosnega trdega diska. Ojoj, dober prvi vtis.

Sedaj je primeren čas, da omenim, da ima računalnik naložen Windows 8. Ja, prav ste prebrali. Ta malenkost me je zmotila že takoj na začetku, vendar sem se odločila, da mu dam priložnost. Mimogrede, I don’t like it. Mnenje znanega računalniškega genija pa lahko razberete iz njegove objave na Twitterju.

Trenutni prvi vtis je … no, pričakovan. Torej ni mi všeč. Skype zgleda drugače, gumbka za izklop računalnika niti poskušala nisem najti, Internet Explorer se mi še kar naprej sili kot nek obsedenec, čeprav sem mu že povedala da primarno uporabljam Chrome. Še po odstranitvi iz “start menuja”, čeprav ne vem če lahko tisto ’skropucalo’ tako kličem, mi je Explorere rekel da želi biti moj prijatelj. Vsakič ko odprem nekaj programov mi računalnik teži, naj napišem svoj e-mail, ki sem ga predhodno morala povezati z Microsoftom.

Današnjo objavo zaključujem z mislijo, da novo in mlajše ni vedno boljše. V kratkem lahko pričakujete podrobnejše mnenje o prečudovitem operacijskem sistemu, ki se mi je prikradel v vsakdan.

Doma sem približno 5 km iz Ljubljane, ampak včeraj sem se še vedno uspešno izgubila v našem glavnem mestu. Za fakulteto sem morala biti ob osmi uri (zjutraj!) v Trnovem. Situacija ni slišati tako zapletena, če veste kje je Trnovo. Večina ljudi ve, tako da že pričakujem zavijanje z očmi na vaši strani računalniškega ekrana¹.

Da bom morala biti v Trnovem sem vedela že kakšen teden nazaj, vendar sem si iskanje neznane lokacije vzela zelo ‘na izi’. Kolege sem spraševala kje je, ampak so vsi naštevali kraje, ki mi prav tako niso bili znani. No, slišala semže zanje, samo vedela nisem njihove lokacije.

Zadnji večer sem prišla v dnevno sobo in vprašala starše. Oba sta začela naštevati ulice, za katere sem po mojem mnenju slišala prvič. Šla sem na googlov zemljevid in si ceste ogledala od zgoraj. Nope, still don’t know where this is. Do računalnika je prišla tudi mami, ki mi je ob zemljevidu poskušala razložiti pot in … wait for it … se je zmedla ter na koncu tudi ona ni več vedela, kje je Trnovo.

Natisnila sem si dve poti, ki mi ju je predlagal G. Google, in upala na najboljše.

Google je trdil, da bom za pot potrebovala 22 minut. Ker sem pričakovala malce iskanja, sem računala na to, da vožnja traja 1 uro. Še dobro, ker sem se ponovno prepočasi pripravila za faks ter sem od doma šla samo pol ure prej. Poleg tega pa sem se morala na začetku poti še obračati, ker sem doma pozabila edino stvar, ki sem jo res morala imeti s seboj. Predstavljajte si, da greste na matematični izpit in doma pozabite kalkulator, ravnilo, geotrikotnik in svinčnik. Moja pozabljivost je bila hujša, ker (če ostanemo pri prispodobi) je bila moja edina naloga pisanje matematičnega testa. Skratka, od doma sem šla prepozno po vseh mojih merilih.

Google mi je priporočal obvoznico, zato je bila prva skrb, da jo bom zapustila na pravem izvozu. Po branju prvih ulic sem ugotovila, da sem pot začela dobro. Vse je šlo super, dokler nisem ugotovila, da sem naredila en zelo butast ovinek. Zapeljala sem levo, desno in desno … če imate vsaj malo orientacije, boste hitro ugotovili, da sem pristala na isti cesti, samo eno ravnino naprej. I still blame Google.

Nato pa so se začele težave. Imena ulic niso bila čisto nič podobna unim na mojih DVEH navodilih za pot. Ura pa nekaj minut do osmih. Ceste so mi bile popolnoma neznane in lahko bi se vozila v drugi državi, pa tega ne bi vedela. Na enkrat pa pridem na ulico, ki naj bi bila dve ulici stran od moje destinacije (torej en desno in en levo stran). Dve peški vprašam kje je ta predzadnja ulica – levo ali desno na semaforju. Ko sta odgovorili mi je bilo sicer logično, ker sem morala proti centru, ampak … how should I know that before they told me? Omejitev 50, vozila sem 30 (ne, saj ne … 45), da ne bi zgrešila moje predzadnje iskane ulice. Za menoj ni noben potrobil, tako da očitno prometa nisem pretirano ovirala.

Cesta mi postane malce znana in kar na enkrat sem bila na svoj iskani lokaciji. Ura pa dve minuti do osmih. Vstopila sem v stavbo in začela iskati znane obraze. Nikjer nikogar. OMG, a sem prišla narobe? Nato pa zagledam profesorico: “Že dolgo čakaš?” Pomirjajoče sem ji odgovorila: “Ne, ne. Samo približno 15 minut. Veste, ne maram zamujati, zato sem vedno malce prej na zbirnih točkah in fakulteti.” Prikimala mi je in pripomnila, da ostalih še vedno ni. Mimogrede, ura je bila nekaj čez osem, manjkalo pa je še skoraj 30 ljudi. Menda so se izgubili. Ne vem kako je to mogoče, ker Trnova Trnovega² pa res ni tako težko najti.

Kljub temu, da sem na lokacijo prišla, nisem imela najmanjše ideje če bi Trnovo našla še enkrat. Zato sem se po koncu naših obveznosti iz Trnovega napotila proti centru. Zdelo se mi je, da se bom tako najlažje orientirala. Vozila sem naravnost in zagledala Filozofsko fakulteto. NMJ, a to je tuki?!? Moj neznani Trnovo je bil približno 1 km od kraja, kjer se kar redno vozim.

Sedaj se lahko pohvalim, da vem za eno lokacijo več, kje se nahaja. Še malo, pa bom boljša od Applovega zemljevida.

1. morda celo kakšnega mobitela, čeprav dvomim [↩]
2. Thank you, NuckinFuts [↩]

OMG pišem blog. Ne vem, kaj mi ni jasno, ampak dejansko sem se spravila nekaj napisat. In brez idej o čem bi pisala. That is going to be interesting.

S prvim marcem v letošnjem letu sem se odločila, da je dovolj ležanja na kavču¹ in je prišel čas ponovnih športnih aktivnosti. Nekaj časa sem se urnika še pridno držala, dokler ni ponovno zapadel sneg. Seveda, kdo pa ni sredi pomladi pričakoval snega. Treningi so padli v vodo, motivacija pa se je prestavila toplejše dni.

S prvim aprilom sem se resno lotila profesionalnega športnega programa (30 počepov prvi dan, very hard) in moja preljuba ura, Garmin 405 HR,  je ponovno postala aktualna. Vse je šlo super, dokler se software ni odločil, da treningov pač ne bo več pošiljal na Garmin Connect, ki je sicer moja najljubša spletna stran. Seveda, kdo pa ne bi z veseljem občudoval svojih športnih aktivnosti uspehov. In ker sem danes spila preveč kave, sem se odločila, da ne grem v posteljo, dokler ne usposobim pošiljanja podatkov na spletno stran.

Kljub mojemu optimizmu sem hitro obupala, saj mi je podatke uspelo prenesti na en drug programček, zato treningi zagotovo ne bojo izgubljeni. I can relax now. Sicer pa je problem kar velik, ker imam veze in niti moja odlična connection ne razbere razloga napake. Bom med tekom napela možgančke in razmislila.

Beri: V garminovo trgovino se bom šla “skregat”, ker je za moj software problem zagotovo kriv prodajalec na drugi strani mize. Potem pa grem lahko še v Apple trgovino in se skregam, zakaj ne prodajajo več tistih iPodov, ki so bili meni najljubši (mislim, da je shuffle). Če ima še kdo kakšne probleme in bi jih rad stresel na prodajalca, let me know, ker bom ravno v elementu.

Mimogrede, od sedaj naprej bodo moje objave² na blogu obarvane popolnoma ne-sarkastično. Dobila sem pripombo, da sem preveč sarkastična. In ker dam zelo veliko na mnenje povprečne ovce osebe, se bom te pripombe strogo držala. Glede na to, da sem že sedaj preveč sarkastična, kaj bi si anonimna oseba mislila, če bi izvedela moje najglobje, najbolj skrite misli. Ker tam pa v resnici ni sarkazma, only rainbows and unicorns. Mimogrede, če koga moti občasno vmešavanje angleškega jezika, ga lepo prosim, naj mi to sporoči. Tudi Vaše mnenje šteje³.

Zadnja današnja kava že počasi popušča, saj sem celo zazehala. Prijetno presenečenje. Glede na to, da se objava o Garminu že počasi spreminja v tipičen ženski zapis⁴, je čas da zaključim. Menim, da mi je šlo kar dobro, saj sem že malce iz vaje. Pisanje bloga ni kot kolesarjenje, saj je treba veščine obračanja besed vaditi dnevno, kar pa ne počnem že nekaj časa, ker že dolgo nisem napisala nobene seminarske naloge.

P.S.: Če kdo googla boljše od mene oz. je po naključju že naletel na moj problem. Garminov ANT agent je “unable to find an active connection to the Internet”. In ker sem ravnokar spomnila – mislim da se je problem pojavil ravno takrat, ko so Windowsi ugotovili, da sem “victim of software counterfeiting”. Ja, victim. Bi bilo mogoče, da je prvi problem povezan z drugim? Če bo pri googlanju kaj pomagalo, se bom zlagala, da sem med prošnjo imela komolce skupaj. Ha! Sedaj boste pa zagotovo pomagali.

P.S.S.: Kar objavo sem napisala! Kaj se dogaja z menoj?!? ^^

1. računalniškem stolu [↩]
2. ki jih res tako redno pišem [↩]
3. dober slogan za kampanjo – in prav tako resničen [↩]
4. govorim o vsem, a nič ne povem [↩]