Apr 10

Vsa prepotena in zadihana sem se nasmehnila. Kljub utrujenosti sem bila zadovoljna, morda celo malce evforična. No, tako je vedno po takih naporih.

Tek je res zakon šport!

Včeraj sem se odločila, da grem teč takoj ko vstanem. Tako sem že navsezgodaj zjutraj, okoli enih, stopila iz bloka in se ozrla za sončkom. Kljub njegovi prisotnosti, je bilo jutro hladno.

Na iPodu sem pritisnila ‘play’ in se odpravila dogodivščini nasproti. Tekla sem mimo cest, manjših jezer1  in avtobusnih postaj.

Zdelo se mi je, kot da tečem že celo večnost. Zadihana sem bila, kot da bi pravkar odtekla nekaj šprintov. Noge so bile težke kot kamen in morala sem se ustaviti. Saj tečem že dovolj časa! Pogledam na uro in me vrže na realna tla: 2 km!

Ne, ne, ne in ne! Tako se pa ne gremo. Po dveh km pa res še ne morem biti utrujena. Stekla sem naprej in se ustavila po petih korakih. PAVZA!

Tekla sem proti želenemu cilju, vendar sem eno ulico pred tem zavila na potko, ki se mi je zdela krajša. Šla sem naravnost in razmišljala, da mora biti vsaj 4 km, preden se obrnem. Še bolj zadihana tečem naprej, ko mimo mene priskaklja spočita tekačica: “Ah, to pa ja ni nič takega, ko pa je šele začela. Jaz tečem že skoraj pol ure.”

Tečem naprej, ko mimo mene oddirja še tekač v kratkih hlačah. Prečekiram ga. Neki nizkocenovni supergi, kratke (ne!tekaške) hlače in velika majica. To mora biti začetnik. Kako je mogoče, da me je prehitel?!? Pogledam na uro, ki se mi nesramno zlaže, da je moj tempo enak hitrosti mamice, ki je dojenčka z vozičkom peljala na sprehod.

Kar na enkrat spoznam okolico. Joj, šla sem po daljši poti, ne krajši! V ušesih se mi začne predvajati naslednja pesem, ki mi da dodatno motivacijo.

YouTube slika preogleda

Komad sem ponavljala približno desetkrat in za toliko se je tudi moj tempo povečal. S svetlobno hitrostjo sem tekla naprej in PREHITELA2 tistega dirkača v navadnih supergih, ki je sedaj že hodil. In your face!

Šprintala sem naprej, proti približno kilometrskemu klančku. Kljub vzponu se nisem ustavila … vse do vrha. Na koncu vzpona sem se samo sesedla, ko je mimo mene prikolesaril prav simpatičen dečko. Uff, tukaj je vsa moja energija. Spet sem tekla naprej, ko sem zagledala avtobusno postajo. Jooooj, zakaj nisem s seboj vzela urbane!

Prav vesela sem pritekla do rdečega semaforja in se ustavila. Saj ni pavza, če se moraš ustaviti, ko upoštevaš zakon! Tekla sem še zadnjo ravnino, ko je čez Celovško cesto proti meni začela stopati starejša gospa. Nič nenavadnega, če ne bi to bilo sredi ceste (brez prehoda oz. semaforja): “Bakica, kaj tebi ni jasno?

Pritekla sem do bloka in ura mi je pokazala 9 km in 760 metrov. Ni šans, da bi še okoli bloka oddtekla preostanek. Ustavila sem uro in stopila v blok. Joj stopnice! Noge so bile težje kot kg sena. Težke so bile vsaj za en kg železa! Ko sem končno prišla do želenega nadstropja, sem opazila, da je bilo dvigalo ves čas v pritličju. Kaj dela ta utrujenost.

Sesedla sem se na stol in čakala na princa brez belega konja, da me odnese v kopalnico.

P.S.: Trenutno sedim v predavalnici in razmišljam, kako bom čez 20 minut vstala iz stola. Upam, da me bodo noge zdržale. :mrgreen:

  1. luže []
  2. prav ste prebrali, PREHITELA []
 

5 odgovorov na “Moja najljubša aktivnost in obveznost Urbane”

  1. nmohoric nmohoric Pravi:

    Oh ja vem kako je tole ko se začneš rekreirati oziroma teči po 1000 letih, ko že misliš da si postal fosil. Glede na to, da sem malo rekreativno igral hokej kak mesec, sem kar v dobri formi, če prav mi pri teku še malce pojenja sapa ampak to zato, ker treniram kratko razdaljo, samo 3,30 kilometra. Aja včeraj sem tudi jaz tekel, šprintal sem 2,5 kilometra, nato pa nisem mogel več nič :D Btw. za ustat pomaga če se pač zvališ na tla in se odkotališ iz predavalnice, to bi jaz naredil sicer bi se potem pri stopnicah ustavail in se nekako probal pobrati :D

  2. Urška Sonček Urška Sonček Pravi:

    Saj če bi res šla zdaj prvič po zimi, bi še razumela … ampak odkar je topleje sem šla že kar parkrat, nikoli nobenih problemov. Vreme je bilo krivo, ni druge možnosti. :D
    Ali pa to, da res nisem nič jedla pred tekom. :)

    Za šprinte pa še nisem dovolj pridna. Respect! Šprinti si napornejši od v izi dolgih tekov. ;)

    Saj bi skoraj ostala na naslednjem predavanju, samo zato, da mi ne bi bilo treba zapustiti predavalnice. Ampak ni šlo, ker smo imeli vaje v drugi učilnici. :mrgreen:

  3. nmohoric nmohoric Pravi:

    Pomoje da je blo res vreme krivo, ker je blo tko mraz da so mene pljuča pekla po prvih parih metrih že..

  4. NuckinFuts NuckinFuts Pravi:

    Seveda je tečt brezveze, če ne tečeš proti drugim. Pa koga briga, če oni tisti trenutek sploh ne tekmujejo, a ne :mrgreen:
    Dokler še stojiš na nogah ne potrebuješ Urbane, ko pa se boš leže splazila po stopnicah avtobusa pa te šofer tako ali tako ne bo opazil. Zmaga, v vsakem primeru :mrgreen:

  5. Urška Sonček Urška Sonček Pravi:

    @ nmohoric: Yeeees! Vreme je bil kriv, ne moja slaba kondicija. :mrgreen:

    @ NuckinFuts: Ja, bolj zanimivo je s konkurenco. Če oni ne tekmujejo je še boljše, ker potem jih je lažje prehiteti. :mrgreen:
    Drugače se pa spomnim, da je daljnega leta 2009 na Ljubljanskem maratonu tekač med tekom obupaval, ker je s seboj vzel urbano. Menda je mimo vsake avtobusne postaje šel z mislimi: “Do naslednje postaje ali je to ta točka, ko se odpeljem do cilja?” Potem se ga pa prehitela (ja, prehitela!) in šla naprej. xD

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !