Sončkin svet

Ali se spomnite tistega občutka, ko se zjutraj zbudite po nori zabavi? Najprej se ozrete okoli sebe: “Tooo, v svoji sobi in v svoji postelji sem!” Čez dobro sekundo: “Tukaj je mobitel! In denarnica!” Score! “V denarnici je celo še nekaj denarja. Mogoče pa sploh ni bilo tako zabavno?”

Zadnji korak je preverjanje FB profila. Takrat samo upate, da so slike primerne temu, da jih vidi vaša mlajša sestrica. Če vas ne pričaka zbirka fotografij, pomeni, da ste varni.

Vendar ne več! Sedaj se je na spletnem tržišču pojavil nevaren virusni program, ki na splet avtomatično prenese tvojo najbolj noro fotografijo z zabave. Virus se imenuje Anenin spring break¹!

Resnično upam, da bo zmagovalčeva slika vredna potencialnih posledic objave. No, njim se zagotovo zdi vredno, njihovi delodajalci pa naj odločijo kar sami.

Morda pa letošnji spring break odpade in ga bodo morali organizirati v Portorožu. Že vidim navdušene Hrvate, ki hitijo na slovensko obalo.

P.S.: Malce sem zaspana, tako da mi oprostite za možne tipkarske napake. Enostavno se mi ni dalo še enkrat prebrat.

1. ne gre za tiskarsko napako, vsaj ne mojo … če oni popravijo v tem času pa ni moja krivda [↩]

V ponedeljek, 9. aprila, sem se odločila, da je čas da ukinem konzumiranje sladkih produktov. Nisem šla v ekstreme, vendar sem želela izločiti ves nezdrav sladkor (npr. med je ok). V Ljubljani sem se načrta uspešno držala: če sem jedla na študentski bon nisem vzela sladice, ko so v sobo prinesli polne pladnje potice in tortic sem jih vljudno zavrnila in kavo sem pila brez sladkorja. Skratka, načrt je bil uspešno izveden v polnem planu.

Med vikendi prihajam v rodno vas, kjer s starši (in psom) preživljam quality time. Spar mi je na dom poslal kupon za 25 % popust, kar je delovalo kot vstopnica v svet nore zabave: brskanje po policah in iskanje nečesa nepotrebnega, kar boš preplačal kljub popustu. Mimogrede, take gneče v trgovini nisem videla odkar so izšli novi Applovi produkti.

Ko nedolžno stopam proti vhodu v Spar, moje odlične zaznavne čutnice zavohajo palačinke. KONEC DIETE! Stopim proti najzanimivejši napravi, ki palačinko pripravi s pomočjo nekih trakov in toplote oz. whatever, jaz sem gledala produkt in ne izdelavo. Brez da bi pogledala degustatorje, se priporočam za tisto z nutelo, ko me gospodična z nožem in namazi pozdravi: “Ooo, živjo.” Uhuhuhu, zanimivo! Degustatorka je bila ravno moja znanka¹ , ki je pred časom na zelo grd način ZAJEBALA² mojo kolegico zaradi višje ocene³ . To bo še zabavno! “Čav. Z nutelo prosim.” Takrat sem se zaklepetala z njenim šefom (predvidevam) in jo mimogrede opazovala, da ne bo plunila na palačinko. Ko mi jo je dala sem se zahvalila in ji rekla, da bo mami ravno tako nutelino. Ker ni bilo nobene reakcije, sem mami naročila, naj vzame nutelino palačinko. Ta jo je naročila in jo takoj dala meni v roke, ter rekla: “Joj, premislila sem si. Bom z marmelado.” The look on her face … PRICLESS!

S palačinkami v roki, sva se obrnili proti ‘modelu’ poleg palačink, ki je imel na veliko napisano: NAGRADA IPAD! Vse kar je bilo potrebno, je bila izpolnitev ’srečke’. Mami jo začne izpolnjevati, ko jo želim tudi jaz in mi prodajalec reče: “Joj, to je pa samo za polnoletne.” Wow! Za 21-letnico je to kompliment, ker dokler nižajo moja leta, je to ‘terna’. “Hvala! ^^”  Ko sva obe rešili vprašalnik mi je celo namignil, da bo mojega dal iz rokava ravno ko se bo žrebalo – prijazen že polnoleten⁴ dečko⁵ .

V Sparu se je sladkorni pohod začel pri piškotih. Če si kupil dva paketka piškotov, si pol dobil tudi kozarec. Mami pa je nora na take kozarčke, čeprav kavo v njih pije enkrat tedensko, zato mi je dovolila, da si vzamem kar štiri paketke (želela je dva kozarčka).

V bližini pa so bile že čokolade. Pogledam degustatorko in zagledam kolegico, s katero se že kakšno leto nisva videli: “Ooo, čaaaw! ” Degustatorka me presenečeno pogleda in v očeh ji berem, da me ni prepoznala. Ampak kako, če sta si res podobni, samo barva las je druga? Sestra dvojčica? Pogledam na priponko z imenom, kjer piše ‘obiskovalec 47′. Zazrem se drugam in si predstavljam, da je bil moj pozdrav povsem vsakdanji. Pa ona reče: “Znana se mi zdiš. Se poznava z degustacij?” Odrešilna bilka: “Ja, verjetno. Jaz vedno jem, če je kaj dobrega,” in vzamem še en košček čokolade.

Hitro se odpraviva naprej, da ne bi ‘čokoladarka’ spoznala, da sem samo zamešala njuna obraza. Grem mimo gospodične s sirom in salamo (degustacija); “Ni sladkor, ne hvala.”

Zagledam razstavne “zdrave” bombone, degustatorke pa nikjer. Mami začnem razlagati: “Ejjj, to pa poznam! Z mojim sva enkrat kupila vsak okus po en paketek. Načeloma naj bi pojedel enega, ko si lačen in ti da energijo. Midva sva vse tri vrečkice pojedla v desetih minutah. Res so fuuuul dobri.” V tem času sta zraven že stala dva obiskovalca, ki sem ju zainteresirala za drage energijske bombončke. Ponovno sem pomagala prodajati izdelke v trgovini.

Naslednja degustacija je bila namenjena jogurtom: “Prvi je jagodni, drugi marelični in tretji navadni.” Počasi sem se pomaknila stran od navadnega okusa. Poskusila sem oba sadna in se odpravila naprej.

Naslednja stojnica je bila namenjena neki zdravi hrani. Tam sem dobila ZDRAVO kavo. Na vprašanje če bom sladkano (ZDRAV sladkor) sem rekla, da ni treba, saj sem že dovolj sladkorja pojedla. Spila sem majhen požirek in v upanju hitro vrnila kozarček: “Sladkor?” Definitivno je bila boljša. Tam sva se z mami zadržali zelo dolgo, saj je celo večnost brala iz kje je Chia (iz kitajske ni dobro), ne glede na to, da je v naročju držala štiri škatle piškotov. Ironično? Ne, sploh ne!

Sledila je gospodična z prav tako zdravimi kosmiči. Ponudila je sojino mleko na katerega se nisem odzvala navdušeno, vendar sem vseeno poskusila. Grenko mleko je totalno pokvarilo potencialno dobre kosmiče. Spomnila sem se na jogurte in šla do degustatorke, ki je prijazno odreagirala: “Seveda lahko vzameš še dva kozarčka.” Z mami sva tako poskusili kosmiče z jogurtom in bili so resnično dobri. Tako dobri, da sva jih celo kupili. Kako jih ne bi, če pa so bili zdravi?

Pri naslednjem pultku ni bilo degustatorke, so pa bili čokoladni smokiji, vendar zapakirani. Ves čas, ko sem hodila okoli in čakala nanjo, sem si mislila: “We want smoki! We want chocolate smoki!”

Stopila sem do zadnjega promotorja pri sadju. Pogledam neko zemljo: “To pa ni za jest.”Očitno je bil promotor resnično dobre volje, ki mi je resno odgovoril: “Seveda, da je. To je shujševalna zemlja, ki ti pomaga, do ugodne diete. Samo povohajte. Sedaj vam zagotovo nič več ne paše. In imamo akcijo, če kupite dve na enkrat, vam pol leta ne bo treba več jesti.”

Kljub neprijetnim vonjavam po notranjem umetnem kompostu, sem se vseeno ob odhodu odpravila še na dve porciji palačink.

Perfect day!

1. znanka, NE kolegica! [↩]
2. ja, ni lepše besede za njeno dejanje [↩]
3. njena reakcija je bila: “A res? Joj, sploh nisem opazila, da sem …” Yeah, righ! Sploh pa so mi vsi njeni bivši sošolci iz OŠ rekli, da je bić motena, tako da to ni samo moj PMS ali kaj podobnega. [↩]
4. prestar zame, ki sem očitno še mladoletna [↩]
5. morda je pomagalo to, da sem ga poskušala prepogniti na tak način, da bi res mojega izžrebali [↩]

Vsa prepotena in zadihana sem se nasmehnila. Kljub utrujenosti sem bila zadovoljna, morda celo malce evforična. No, tako je vedno po takih naporih.

Tek je res zakon šport!

Včeraj sem se odločila, da grem teč takoj ko vstanem. Tako sem že navsezgodaj zjutraj, okoli enih, stopila iz bloka in se ozrla za sončkom. Kljub njegovi prisotnosti, je bilo jutro hladno.

Na iPodu sem pritisnila ‘play’ in se odpravila dogodivščini nasproti. Tekla sem mimo cest, manjših jezer¹  in avtobusnih postaj.

Zdelo se mi je, kot da tečem že celo večnost. Zadihana sem bila, kot da bi pravkar odtekla nekaj šprintov. Noge so bile težke kot kamen in morala sem se ustaviti. Saj tečem že dovolj časa! Pogledam na uro in me vrže na realna tla: 2 km!

Ne, ne, ne in ne! Tako se pa ne gremo. Po dveh km pa res še ne morem biti utrujena. Stekla sem naprej in se ustavila po petih korakih. PAVZA!

Tekla sem proti želenemu cilju, vendar sem eno ulico pred tem zavila na potko, ki se mi je zdela krajša. Šla sem naravnost in razmišljala, da mora biti vsaj 4 km, preden se obrnem. Še bolj zadihana tečem naprej, ko mimo mene priskaklja spočita tekačica: “Ah, to pa ja ni nič takega, ko pa je šele začela. Jaz tečem že skoraj pol ure.”

Tečem naprej, ko mimo mene oddirja še tekač v kratkih hlačah. Prečekiram ga. Neki nizkocenovni supergi, kratke (ne!tekaške) hlače in velika majica. To mora biti začetnik. Kako je mogoče, da me je prehitel?!? Pogledam na uro, ki se mi nesramno zlaže, da je moj tempo enak hitrosti mamice, ki je dojenčka z vozičkom peljala na sprehod.

Kar na enkrat spoznam okolico. Joj, šla sem po daljši poti, ne krajši! V ušesih se mi začne predvajati naslednja pesem, ki mi da dodatno motivacijo.

Komad sem ponavljala približno desetkrat in za toliko se je tudi moj tempo povečal. S svetlobno hitrostjo sem tekla naprej in PREHITELA² tistega dirkača v navadnih supergih, ki je sedaj že hodil. In your face!

Šprintala sem naprej, proti približno kilometrskemu klančku. Kljub vzponu se nisem ustavila … vse do vrha. Na koncu vzpona sem se samo sesedla, ko je mimo mene prikolesaril prav simpatičen dečko. Uff, tukaj je vsa moja energija. Spet sem tekla naprej, ko sem zagledala avtobusno postajo. Jooooj, zakaj nisem s seboj vzela urbane!

Prav vesela sem pritekla do rdečega semaforja in se ustavila. Saj ni pavza, če se moraš ustaviti, ko upoštevaš zakon! Tekla sem še zadnjo ravnino, ko je čez Celovško cesto proti meni začela stopati starejša gospa. Nič nenavadnega, če ne bi to bilo sredi ceste (brez prehoda oz. semaforja): “Bakica, kaj tebi ni jasno?”

Pritekla sem do bloka in ura mi je pokazala 9 km in 760 metrov. Ni šans, da bi še okoli bloka oddtekla preostanek. Ustavila sem uro in stopila v blok. Joj stopnice! Noge so bile težje kot kg sena. Težke so bile vsaj za en kg železa! Ko sem končno prišla do želenega nadstropja, sem opazila, da je bilo dvigalo ves čas v pritličju. Kaj dela ta utrujenost.

Sesedla sem se na stol in čakala na princa brez belega konja, da me odnese v kopalnico.

P.S.: Trenutno sedim v predavalnici in razmišljam, kako bom čez 20 minut vstala iz stola. Upam, da me bodo noge zdržale.

1. luže [↩]
2. prav ste prebrali, PREHITELA [↩]