Danes je moj 21. rojstni dan! Poleg tega, da bi si v Ameriki legalno lahko kupila alkohol je danes tudi posebna obletnica – od danes naprej nisem več mlada voznica. No, še vedno sem mlada, samo voznica ne več. Khm, ne tudi to je narobe. Sem mlada, ampak zavarovalnica za to več ne more računati. Tako! 
Ker z leti pridobimo ogromno spominov, bom napisala malce nostalgično objavo. Prvi dogodek, ki mi je ostal v spominu je dirka med mnogimi sotekmovalci. Bitka je bila na življenje in smrt – dobesedno. Btw, I won.
Pisala bom o mojih začetkih vožnje in nekaj prigodah, ki bodo v spominu morda ostali še komu.
Dober mesec pred mojim 18. rojstnim dnem smo bili s starši na obisku pri družinskih prijateljih, ki sta oznanila, da prodajata njun star avto. Oče se je pozanimal za ceno in rekel: “Urša, očitno greš delat izpit.” Wau! Noro! Unbelievable! Iz tega, da si moram za izpit plačati sama in da ne dobim avta, smo prešli na to, da dobim dokaj nov avto in poplačane vse stroške izdelave izpita.
Prijavila sem se na CPP v avtošolo Šmarca in že sem popoldneve preživljala v majhni učilnici polepljeni s plakati o prometnih tablah. Za razliko od večine sošolcev sem se iz izsposojene knjige dejansko učila. Že takrat sta mi dve tabli delali grozne probleme, zato sem naredila wallpaper, da bi ju ves čas opazovala in si zapomnila njun pomen. Mimogrede, še danes me tabli zafrkavata, ampak sedaj ne potrebujem vedeti točnega pomena. Obe mi vožnjo prepovedujeta, tako da se ni težko držati predpisa. Mimogrede: Ali mi znate na pamet povedati razliko med tablama ‘obvezna smer’ in ‘enosmerna cesta’? Saj jaz vem, samo preizkušam “stare mačke” med vozniki.
Ob narejenih CPP polah sem razmišljala, če bi izrazila željo glede inštruktorja. Veliko govoric se je širilo o nekem inštruktorju vožnje pri katerem so izpit vsi naredili kar hitro. Rekla sem si, da ne bom komplicirala in v roke sem dobila telefonsko št. z imenom ravno tega inštruktorja. Super!
Prvo vožnjo sem imela en dan pred svojim 18. rojstnim dnem in šlo mi je super. Po začetnem ‘kaj je sklopka’ in speljevanju avtomobila, sva se že odpravila na cesto. Tam sva divjala z meni svetlobno hitrostjo. Kar bala sem se, da naju bo vrglo z ovinka. Sicer je imel števec pokvarjen, saj je ob pogledu nanj kazalo samo 30 km/h.
Druga vožnja je potekala na cesti, kjer je omejitev 90 km/h. Po tisti cesti moja mami ne vozi, ker jo je preveč strah. Takrat pa sva res divjala. Domov sem se vrnila bleda in resno razmišljala, da bi opustila vožnjo. Saj avtobus ni tako slab.
Naslednje ure so potekale po normalnih cestah in spoznala sem inštruktorjev namen druge ure. Tako me je prestrašil, da sedaj nobena cesta ni bila grozna. Če daš skozi 90 km/h ko še dobro ne veš kako držati volan, potem boš tudi vožnjo v naselju prenesel.
Od takrat naprej pa vse več težav. Vsako uro mi je avto crknil ob večini ’spelavanj’. Še to sumim, da mi je včasih uspelo samo zato, ker je inštruktor pomagal na svojih pedalih. S sošolko ki je vozila enak avto, sva sumili, da je sklopka pokvarjena. Seveda, ko pa sami nesposobneži vozijo te avtomobile!
Okoli 15. ure pa mi avto ni ugasnil niti enkrat. Inštruktor me je v evforiji vprašal, kaj je vzrok za slavja vreden dogodek. Zardela sem: “No, te moje skejterske superge sem si danes zavezala.” Inštruktorjev odgovor sem cenzurirala, ker blog berejo tudi otroci.
Od takrat naprej mi je šla vožnja vse lažje. Ko sem obula druge čevlje, ki niso bili veliki kot čoln, sva bila z inštruktorjem vidno presenečena nad mojo dobro vožnjo. Takrat pa so se začele težave.
Jaz: “Ejjj, kok je tuki omejitev?”
Inštruktor: “Saj imaš table. Poglej.”
Jaz: “Kje imam pa čas še table gledat! Že tako imam ogromno dela!”
Počasi sem se na pamet naučila omejitve v določenih naseljih, ko sva prešla na moje divjanje v trenutku, ko je dečko spustil pogled s števca: “Za sekundo se obrnem stran in že sva na 60 km/h!”
Eno uro pa inštruktor vrže bombo: “Čas je, da te prijaviva na občinsko vožnjo.” V tem momentu sva bila pol metra oddaljena od nesreče. Model, ne takih informacij ko vozim! Kljub mojemu javkanju, da je še prezgodaj, sva že čez dve uri čakala na prijazno gospodično iz avtošole. Kljub njeni simpatičnosti in prijaznemu nasmehu, je bila vožnja slabša kot prvo uro. Kaj naj rečem, ravno deževalo je in je bila cesta (konc) mokra. Ni bila moja krivda, da so gume na vsakem ovinku cvilile. Po tej vožnji je inštruktor skoraj obupal nad menoj in me šele pri 30. uri obvestil, da imam kmalu glavno vožnjo.
Za 33. uro sva se odpeljala do izpitnega centra in se postavila poleg dveh drugih kandidatov. Slišala sem govorice, da je ženska na izpitnem centru res PASJA, zato sem ves čas upala, da ne dobim nje. Ocenjevalci so stopili proti nam, edina gospa pa proti meni: “Urša?” Cmok v grlu mi ni dovolil odgovoriti in inštruktor je prikimal. Ogledala si je potrdilo od zdravnice, kjer je jasno pisalo, da za vožnjo potrebujem očala. Priložila sem okolistovo strokovno mnenje, da sem slepa kura, ki ne potrebuje očal med vožnjo.
“Kje pa imate očala?” “Hmmm, saj jih ne …” “Na tem dokumentu piše, da jih potrebujete.”
Z inštruktorjem sva se s svetlobno hitrostjo odpeljala do doma, med potjo pa sem klicala očeta, naj mi iz sobe prinese očala. Na dvorišču me je pričakal brez besed, saj je njegovo vztrajno odkimavanje povedalo vse. Inštruktor me je tolažil, da dogodek ne bo vplival na izpitno oceno in da je to lahko tudi dobro, saj bom vozila deset minut manj.
Pred izpitnim centrom naju je gospa jeznega pogleda že čakala. Odpeljali smo se moji usodi nasproti – in kot se je kasneje izkazalo, tudi bodočemu izpitu v žepu. Peljala sem kot ena najizkušenejših voznic. Na koncu je gospa izpitnica nekaj govorila o izsiljevanju nekoga na parkirišču, kjer sem morala obrnit avto. Prvič: tistega drugega voznika sploh nisem videla oz. se ga ne spomnim. Drugič: Kako ve, da je imel on prednost, saj na parkiriščih ni tabel.
Druga napaka je bilo cik-cakanje na Tomačevem. Takrat na krožišču še ni bilo semaforjev – yes, I am old!
Ob koncu vožnje gospe izpitnice nisem dobro poslušala, saj sem v glavi skakala od veselja, ker je na dolgo razlagala napake. Če ne bi naredila, bi samo na hitro povedala tiste malenkosti, ki so jo zmotile. Iz tega sem se naučila, da sošolci, ki so razlagali, da je izpitnica pasja, samo ne znajo voziti in dobro lažejo glede njihovih “Nič nisem naredil narobe, brez veze me je vrgla“.
Sedaj pa grem praznovat na faks, kjer imam dva zagovora. Želim Vam lepo praznovanje mojega rojstnega dne, ker jutri Vam ni treba v službo/šolo/faks. Bom pokusila tudi naslednje leto urediti, da bom 8. februarja dela prost dan. ^^
Btw, kaj vse vsi zapomnim. xD [
Zadnji komentarji