Vsak lastnik psa se zaveda, da je pomemben dejavnik vzgoje tudi priklic. Včasih pa tudi brezhibna vzgoja ne prepreči, da bi se kosmatinci znašli izven domačega območja.
V naši družini smo imeli že veliko živali, med katerimi je bilo ogromno psov. Seveda ne vsi skupaj, saj se zavedamo, da se ne sme ustvariti domačega krdela.
Že dolgo nazaj smo imeli labradorko. Rina je bila zelo pridna psička in je ubogala vsak ukaz. Nekega dne pa je izginila z vrta. Zaradi njenega velikega srca se nismo bali za nikogar drugega, kot le za njo. Dolgo smo jo iskali, temveč je nismo našli. Nekaj dni kasneje pa je sama prišla domov. Niti sanjalo se nam ni, kje je gospodična našla pot ven. Po dveh mesecih se je skotilo 11 prečudovitih mladičkev, ki so zaradi oglasa, da jim ODDAMO, pošli kot ‘za med’.
Labradorka z mladički
Od takrat naprej labradorka ni več izginila in če ne bi iz zavetišča vzeli zlatega prinašalca, ne bi nikoli našli mesta, kjer je našla izhod. Zlati prinašalec je bil resnično scrklan kuža in ne morem verjeti, da ga je njegov prvi lastnik vrgel v smeti. Tako luškanega mladička bi zagotovo lahko dobro prodal. Ko sem nekega jutra odšla v šolo, je mali navihanček pritekel za menoj, jaz pa sem ga poskušala odgnati domov. Ja, seveda. Pot sem morala prehoditi do doma in ga zapreti, ter potem zamuditi k pouku. Nekaj dni kasneje se je zgodba ponovila. Pobegom smo želeli priti do dna, zato sva se z mami odpravili na sprehod okoli hiše. Psi so želeli z nama in midve sva jih klicali. Nato pa presenečenje: psiček se je splazil pod železno ograjo, ki se je pod silo njegovega pritiska upognila. Čim je zlezel na drugo stran se je poravnala na prvotno mesto. Izhoda ne bi našli nikoli, če jih ne bi dobili na delu. Istega dne je mami popravila ograjo in psi nam niso več pobegnili … do naslednjič.
Če se mi bo ljubilo prebrskati še en foto-album, morda pride dejanska fotografija.
Naš doberman je očetove ukaze ubogal bolj iz strahu, kot iz ljubezni. Bil je priden pes in jaz sem se kot otrok zelo rada igrala z njim. Nekoč pa je izginil z dvorišča. ŠOK! Doberman nam je pobegnil! Kljub temu, da ni nikdar še nikomur naredil nič, smo se bali, da se ne bi zgodila kakšna nesreča. Vsedla sem se na kolo in se vozila skozi vse sosednje vasi, ter klicala njegovo ime. Psa nisem našla in žalostno sem se vrnila domov. Bilo me je zelo strah zanj, vprašanje pa je kakšne misli so se takrat po glavi podile mojim staršem. Iste noči pa se je s hodnika zaslišalo zavijanje pomešano s cviljenjem. Presenečeni smo se odpravili na stopnice in poslušali … “Don,” sem tiho zašepetala. Takrat se je šele začel dreti. Zavijal je, kot bi mu nekdo hrano jemal tri dni zapored. Odšli smo po stopnicah navzgor in ga zagledali, s tistim malim repkom med nogami in velikimi učki. Izkazalo se je, da je med trenutkom mamine nepazljivosti ušel v hišo in stekel do vrha stopnišča. Ker pa je takrat šel prvič po takih temačnih stopnicah, se je na poti navzdol prestrašil in rajši počakal na rešitev. Rešitve pa ni in ni bilo, zato se jo je odločil priklicati sam. Pes, ki so se ga vsi bali, je bil mali prestrašeni kosmatinček na vrhu groznega stopnišča.
Starejša labradorka Rina in mali strah-in-trepet celi vasi
[
Zadnji komentarji