Izpitno obdobje je naporno za vsakega študenta, še posebej če govorimo o junijskih izpitnih rokih. Takrat je naš trud namenjen predvsem čim več izdelanim izpitom, da bodo poletne počitnice sladke kar se da. Danes je bil prvi dan, za katerega sem se odločila, da se ne bom nič učila in bo namenjen samo sprostitvi1.
Dopoldan se je začel čudovito, ko se je uslužbenec na Simobilu spogledoval z menoj. Ohh, ta razočaran pogled ko sem rekla: “Ne, ne. Ne sprašujem zase. Za MOJEGA FANTA, ki je ugotovil, da sem imela prav in bi sedaj rad sledil mojemu mnenju.” Še eno strto srčece.
Ob prihodu glave družine domov2, mi je bil predlagan obisk trgovine z oblačili. Kot pravi ženski sva očetu spraznili denarnico in se odpravili na lov. Ob prihodu v trgovino sem čutila, da me čaka nekaj mogočnega. Mimo oblačil sem se premikala zmerno hitro in z roko počasi ‘plavala’ med oblačili. Nato me je neznana sila ustavila in zagledala sem jo. To je bila majica, ki sem jo morala poskusiti: “Maaaamiiiii V tem se bom slikala in dala na FB!” Z gotovostjo bi lahko trdila, da bodo vsi razumeli, da gre za zafrkancijo.
Ob ugotovitvi, da imava preveč dobrih oblačil3, sva se odpravili v večjo trgovino, ker je bila mami lačna4.
Tudi tokrat sva se5 najprej ustavili pri oblačilih in modnih dodatkih. Zagledala sem najlepši klobuček! Žal je v rokah zadnjega držala gospa dva metra pred menoj. Mami sem zagrabila za zapestje in momljala: “Odloži ga nazaj! Ne boš ga vzela! Odloži ga nazaj!”
Z mislimi sem gospe želela vcepiti, da ji klobuček ni usojen in prepričana sem bila v lasten uspeh. Ponovno se je izkazalo moje nepoznavanje ljudi, ko je gospa odšla z MOJIM klobučkom. Žalostno sem si ogledovala ostale izdelke, ko je gospa prišla nazaj, se postavila pred mesto s klobučki in mojega skrila za ostale. V istem momentu sem skočila zraven in glasno zaklicala: “Moj je! Moj! Samo moj!”
Klobuček sem si poveznila na glavo in se pogledala v ogledalo: “Oooo paše mi,” ter ga odložila nazaj na polico6. Ko sem se umaknila je gospa stopila do klobučka, ga vzela iz police in stisnila k sebi misleč: moooooj! <37
Z nasmehom na obrazu sva se z mami odpravili proti hrani, ko nama je pot prekrižal promotor instant juhe8: “Ali bosta kupili juho?”
Prodajalcu se nasmehnem in pokažem na mami: “Itak ne zna kuhati! Nakup se nama ne splača.”
Mamin smeh je preglasila samo njegova čeljust, ko je padla na tla.
Pot sva zaključili na oddelku bele tehnike, kjer je gospa srednjih let9 pristopila do prodajalca in mu pokazala MicroSD kartico: “Koliko slik gre gor? Ima 16 GB.”
Prodajalec: Ogromno.
Gospa: Vendar ne vem, če potrebujem eno ali dve. Približno koliko slik?
Prodajalec (z nasmehom): Milijon.
Gospa (nestrpno): Torej naj kupim samo eno?
Sočutje do prodajalca mi ni dopuščalo, da bi ostala tiho, zato sem pripomnila: “Nimate toliko slik, kot jih gre na kartico.”
Zahvalila se mi je in se zadovoljno odpravila po ostalih nakupih. Danes sem E-Leclercu pomagala pri dveh prodajah. Očitno je, da bom kmalu na njihovi plačilni listi.
- ostali dnevi so ponavadi enaki, vendar takrat se za to ne odločim [↩]
- mami! [↩]
- … torej ne potrebujeva nič novega, razen ene srajčke ki je bila “To die for!” [↩]
- nisem zdržala do doma [↩]
- kljub lakoti [↩]
- ni bil moj stil, kar sem vedela že od vsega začetka [↩]
- njene misli niso uradno pravilne, čeprav so bile jasno vidne [↩]
- vsebino vrečke poliješ z vročo vodo, pustiš 5 minut in je pripravljeno [↩]
- 25-30 let [↩]
Zadnji komentarji