Sončkin svet

Izpitno obdobje je naporno za vsakega študenta, še posebej če govorimo o junijskih izpitnih rokih. Takrat je naš trud namenjen predvsem čim več izdelanim izpitom, da bodo poletne počitnice sladke kar se da. Danes je bil prvi dan, za katerega sem se odločila, da se ne bom nič učila in bo namenjen samo sprostitvi¹.

Dopoldan se je začel čudovito, ko se je uslužbenec na Simobilu spogledoval z menoj. Ohh, ta razočaran pogled ko sem rekla: “Ne, ne. Ne sprašujem zase. Za MOJEGA FANTA, ki je ugotovil, da sem imela prav in bi sedaj rad sledil mojemu mnenju.” Še eno strto srčece.

Ob prihodu glave družine domov², mi je bil predlagan obisk trgovine z oblačili. Kot pravi ženski sva očetu spraznili denarnico in se odpravili na lov. Ob prihodu v trgovino sem čutila, da me čaka nekaj mogočnega. Mimo oblačil sem se premikala zmerno hitro in z roko počasi ‘plavala’ med oblačili. Nato me je neznana sila ustavila in zagledala sem jo. To je bila majica, ki sem jo morala poskusiti: “Maaaamiiiii V tem se bom slikala in dala na FB!” Z gotovostjo bi lahko trdila, da bodo vsi razumeli, da gre za zafrkancijo.

Apparently I was wrong!

Ob ugotovitvi, da imava preveč dobrih oblačil³, sva se odpravili v večjo trgovino, ker je bila mami lačna⁴.

Tudi tokrat sva se⁵ najprej ustavili pri oblačilih in modnih dodatkih. Zagledala sem najlepši klobuček! Žal je v rokah zadnjega držala gospa dva metra pred menoj. Mami sem zagrabila za zapestje in momljala: “Odloži ga nazaj! Ne boš ga vzela! Odloži ga nazaj!”

Z mislimi sem gospe želela vcepiti, da ji klobuček ni usojen in prepričana sem bila v lasten uspeh. Ponovno se je izkazalo moje nepoznavanje ljudi, ko je gospa odšla z MOJIM klobučkom. Žalostno sem si ogledovala ostale izdelke, ko je gospa prišla nazaj, se postavila pred mesto s klobučki in mojega skrila za ostale. V istem momentu sem skočila zraven in glasno zaklicala: “Moj je! Moj! Samo moj!”

Klobuček sem si poveznila na glavo in se pogledala v ogledalo: “Oooo paše mi,” ter ga odložila nazaj na polico⁶. Ko sem se umaknila je gospa stopila do klobučka, ga vzela iz police in stisnila k sebi misleč: moooooj! <3⁷

Z nasmehom na obrazu sva se z mami odpravili proti hrani, ko nama je pot prekrižal promotor instant juhe⁸: “Ali bosta kupili juho?”

Prodajalcu se nasmehnem in pokažem na mami: “Itak ne zna kuhati! Nakup se nama ne splača.”

Mamin smeh je preglasila samo njegova čeljust, ko je padla na tla.

Pot sva zaključili na oddelku bele tehnike, kjer je gospa srednjih let⁹ pristopila do prodajalca in mu pokazala MicroSD kartico: “Koliko slik gre gor? Ima 16 GB.”

Prodajalec: Ogromno.

Gospa: Vendar ne vem, če potrebujem eno ali dve. Približno koliko slik?

Prodajalec (z nasmehom): Milijon.

Gospa (nestrpno): Torej naj kupim samo eno?

Sočutje do prodajalca mi ni dopuščalo, da bi ostala tiho, zato sem pripomnila: “Nimate toliko slik, kot jih gre na kartico.”

Zahvalila se mi je in se zadovoljno odpravila po ostalih nakupih. Danes sem E-Leclercu pomagala pri dveh prodajah. Očitno je, da bom kmalu na njihovi plačilni listi.

1. ostali dnevi so ponavadi enaki, vendar takrat se za to ne odločim [↩]
2. mami! [↩]
3. … torej ne potrebujeva nič novega, razen ene srajčke ki je bila “To die for!” [↩]
4. nisem zdržala do doma [↩]
5. kljub lakoti [↩]
6. ni bil moj stil, kar sem vedela že od vsega začetka [↩]
7. njene misli niso uradno pravilne, čeprav so bile jasno vidne [↩]
8. vsebino vrečke poliješ z vročo vodo, pustiš 5 minut in je pripravljeno [↩]
9. 25-30 let [↩]

Pred nekaj leti, ko sem prvič odkrila radosti interneta, sem naletela na šalo. Žal, mi takrat preprosta logika ni dopuščala, da bi si vic shranila, saj sem bila prepričana, da ga lahko najdem kadarkoli. I was so wrong!

Danes sem po naključju naletela nanj na spletnem forumu Izklopa in ker ne bom ponovila napake, sem si vic shranila za večno¹.

Mož pred sodnikom, obtožen umora z naklepom.
Sodnik: Imamo primer težkega delikta, krvavi umor z naklepom. Obtoženi, kaj imate povedati v zagovor? Prosim da za lažjo razsodbo poveste vse svoje olajševalne okoliščine.
Obtoženi: Bila je glupa,… moral sem jo ubiti.
Sodnik: To ni olajševalna okoliščina, niti opravičilo za zločin. Če ne želite ostanek svojega življenja preživeti v zaporu, morate najti, kaj bolj prepričljivega.
Obtoženi: No prav, spoštovani sodnik, … pa poslušajte mojo zgodbo. Živela sva v bloku. Nad nama je stanovala družina z dvema otrokoma. Bilo je zelo žalostno, otroka sta bila zelo zaostala v rasti. Sin je bil pri 12 letih visok 80 cm, starejši star 19 let pa samo 85 cm. Nekega dne sem v razgovoru z ženo dejal, kako je to žalostno in kako mi je hudo.
Da, reče žena, … to so Pireneji.
Rečem, … mislila si Pigmejci.
Ne odvrne ona, … Pigmejci so tisto, kar imamo pod kožo in zaradi česa poleti počrnimo.
To je pigment, …pripomnim.
Ne, … pigment je tisto na kar so pisali stari Rimljani.
Za boga žena, … to je bil pergament.
Ne, …pergament je ko nekdo prebere ali prikaže samo en del nekega besedila.
Spoštovani sodnik, verjetno verjamete, da se mi ni dalo več pojasnjevati, da gre za fragment. Odšel sem na trosed, legel in začel brati časopis. Kmalu, pride moja žena, … s knjigo v roki, leže zraven mene, …odpre knjigo in začne brati del nekega teksta.
Dragi, poglej …”Sončna terasa ročne torbe je bila učiteljica makroja 15.”
Vzel sem knjigo, … pogledal in ji rekel – draga žena, to je knjiga v francoskem jeziku in tu piše … La Marquise de Pompadour est la Maitresse de Louis XV, kar pomeni da je Marquise de Pompadour bila ljubica Ludvika 15-tega…
Ne, reče ona, to se mora dobesedno prevajati, La parquise je sončna terasa, Pompadour je ročna torbica, La Maitresse je učiteljica in Louis XV je 15. makro.
In nadaljuje ona, … jaz to sigurno vem. Nisem zastonj imela posebne učne ure iz francoskega jezika in vaje s svojim legionarjem.
Rečem, …misliš lektorja.
Ne, …lektor je grški heroj.
To je bil Hektor in je bil iz Troje.
Ne, reče ona…Hektor je površinska mera.
Mera za površino je hektar.
Ne, hektar je božanska pijača.
Draga žena, božanska pijača se imenuje nektar.
Ni res, to je reka v Nemčiji, odvrne ona.
Reka v južni Nemčiji se imenuje Neckar.
Ne ti tega ne veš, jaz sem že kot mala punčka pela s prijateljico duo o reki Nektar.
V duetu, si verjetno mislila.
Ne duet je ko igrata NK Železničar in moje Sarajevo.
Spoštovani sodnik, …takrat sem vzel kladivo in jo udaril po glavi. Končno je utihnila.
Sodnik: Obsodba,… Obtoženi ni kriv, … jaz bi jo že pri Hektorju s kladivom po glavi.

Že ko sem vic prvič prebrala, mi je bil zelo všeč, danes pa še veliko bolj, saj nekaj omenjenih pojmov celo poznam.

1. Itak vem, da bom blog pisala še pri 80-ih … čeprav takrat bo tehnologija tako napredna, da si bom besedilo samo mislila in ga bo natipkalo. Upam, da brez pravopisnih napak, ker za računalnikom se mi pa res ne bo ljubilo popravljati. [↩]

Na Kracalniku sem prebrala prispevek, mimo katerega nisem morala brez daljšega komentarja.

Knjige so mi že od malih nog predstavljale pomemben del vsakdana. Knjižničarke v bližnjem mestu so me dobro poznale, saj sem vsaj dvakrat tedensko knjižnico zapuščala s polnim naročjem knjig. Tudi doma je moja zbirka rasla, saj sem za darila dobivala knjige¹, kar mi je bilo (presenetljivo) všeč.

V tretjem razredu sem v šolskem letu prebrala 50 knjig². Med te knjige spada zbirka Pet prijateljev, katere še danes poznam vsebino, čim pogledam platnico³.

Ob izidu prvega dela Harry Potter-ja, so bili glavni trije junaki stari 11 let, tako kot jaz. Rasla sem skupaj z zbirko in vsako leto sem z veseljem čakala, da so knjigo prevedli v slovenščino.

Prav tako sem prebrala skoraj vsa dela Dan Brown-a⁴. Tudi Mario Puzo se me ni rešil, zato sem kar hitro odkrila, da so filmi samo slabša različica knjig. Predvsem knjige Stephen Kinga se težko primerjajo s filmi. Za menoj je veliko neprespanih noči, ko si knjige nisem upala zapreti in sem jo prebrala v eni noči.

In kaj ima s tem Twillight?

Že ob prvem navalu navdušenja najstnic nad novo knjigo o vampirjih, me je kritiziranje motilo. Skupine so se razdelile na dva dela:

1. “Ohhh, Edward je takoooo leeep!”
2. “Kakšni vampirji?!? To je najbolj butasta knjiga, tematika, film …”

Razlog, da me je druga skupina motila je bilo njihovo nepoznavanje. Vsi, ki so knjigo kritizirali, se platnice niso niti dotaknili.

Ravno iz tega razloga sem prebrala prvi del zbirke o vampirjih. Knjiga niti ni pretirano slaba, dobra pa tudi ne. Po zadnji prebrani strani sem si pogledala še film. Ha! Boljše od vsakodnevnih kritik, slabše od vsakodnevnega hvaljenja. Nič posebnega.

Sama s seboj imam dogovor: vsako izbrano knjigo preberem vsaj 20 strani, preden rečem, da je zanič. Podobno velja s filmi, ki imajo na voljo 20 minut. Oboje, knjigo in film (drugi del), sem zaključila po 20/20.

Tako lahko preverjeno trdim, da je imel avtor citiranega prispevka prav in je zbirka o vampirjih (nama osebno) res zanič in je njena razširjenost vse prej kot pozitivna. Ampak, film Intervju z vampirjem je pa res dober, kar po oceni na IMDB očitno ni samo moje mnenje.

1. obe babici in mami so se dogovarjale katero knjigo iz določenih zbirk mi bodo kupile, da ne bi prišlo do podvojenih naslovov [↩]
2. št. vem, saj smo na vsakih 10 knjig, ki smo jih obnovili, dobili priznanje za pridno branje [↩]
3. torej ni šlo za slikanice [↩]
4. Izgubljeni simbol me še čaka [↩]