Sončkin svet

Na svoj prvi maraton sem bila izredno ponosna. Nekaj mesecev sem pridno trenirala in skrbela, da je telo dobilo vse potrebne snovi. Po pretečenih 42 km sem se počutila, kot da bi me nekdo povozil po mišicah, ampak bila sem srečna, ker mi je uspelo premagati želeno razdaljo.

Meja na Ljubljanskem maratonu za 42 km je 5 ur. Če greš čez kontrolno točko na 21 km prepozno, te pošljejo v cilj¹. To pomeni, da mora biti povprečen tempo teka 7 min/km². Prav tak tempo bi jaz definirala za mejo med tekom in hojo³.

Nato pa preberem članek o prvem sumo borcu, ki je pretekel maraton. Super zanj, če ne bi za to potreboval skoraj 10 ur. Govorimo o tempu 14 min/km, kar je kar dvakrat počasneje kot večina tekačev definira tek.

Super zanj, da se je potrudil in hodil 10 ur. Vendar vprašanje je, če je njegov trud vreden vpisa v Guinnessovo knjigo rekordov. Po mojem mnenju ne. Vsak lahko z dovolj volje premaga najhujšo športno preizkušnjo, če ima na voljo dovolj časa.

Mimogrede, rekord na 42 km pri moških je 2 uri in 4 minute, kar pomeni povprečni tempo manj kot 3 min/km. Torej je prvi rekorder kar več kot 4x hitrejši od drugega rekorderja.

Po njihovi logiki se lahko nekdo udeleži nekaj najhujših tekaških preizkušenj in hodi⁴ ter postavi svetovni rekord za najpočasnejši čas (brez DNF⁵).

Trenutni rekorder v najpočasnejšem “teku” na 42,195 km.

Za konec samo pojasnim, da nimam nič proti temu, da se je človek potrudil na taki razdalji. Moje mnenje je samo, da je njegov uspeh osebna zmaga in ne dogodek vreden vpisa v knjigo rekordov. Na njegovo srečo take odločitve niso v mojih rokah.

1. sicer dopuščajo malce ‘zamujanja’, ampak ne pretirano [↩]
2. 7,06 če smo natančni [↩]
3. približno! [↩]
4. lahko bi hodil zadenjsko, da bi bil rekord bolj zanimiv [↩]
5. Did Not Finish [↩]

Povod za pisanje sledeče objave je postavitev zapornic v Bežigrajskem naselju BS3. No, postavitev le-teh me ne moti. Dejstvo, da so zapornice spustili pa mi je malce manj všeč.

V ponedeljek, 7. marca sem se kot ponavadi na fakulteto odpeljala z avtom¹. Redno parkiram (oz. sem parkirala) pri blokih. Sicer sem se posluževala najbolj oddaljenega parkirišča, kljub temu, da je to pomenilo 10 minut več hoje. Kadarkoli sem zapeljala na parkirišče je bilo vedno nekaj prostih parkirnih mest. Med hojo proti fakulteti sem šla mimo treh parkirišč in na vseh so bile luknje med avtomobili². Od 7:30 do 16:00 se je našlo tudi čez 15 prostih parkirnih mest na “mojem” parkirišču. Kasneje jih je bilo manj, saj so se stanovalci vrnili iz služb, vendar še vedno ni bilo vse zasedeno³.

Vidik stanovalcev

Zagotovo ne morem vedeti, kaj si stanovalci mislijo, lahko pa predvidevam. Verjetno se delijo na dve skupini: zadovoljni in nezadovoljni.

Sedaj bodo domov vedno pripeljali na prosto parkirišče in ne bodo imeli težav s parkiranje⁴.

Ob dogodkih v Stožicah bodo stanovalci lahko prišli do doma, brez da bi svoj avto puščali na travi in razkirali pridobitev lisic⁵.

Potem pa pride do težav. Na eno gospodinjstvo se lahko dobita samo dve kartici. Ni problem za tiste, ki imajo dva avtomobila. Kaj pa tisti, ki imajo še otroka z avtomobilom? Mu bodo vsakič odšli odpirati vrata? Kaj če tretji po naključju pride prvi domov?

Najemniki stanovanj pa kartice ne morejo dobiti, saj imajo redno prebivališče drugje. Verjamem, da jim ni problem parkirati pred svojim domom in se z vlakom odpeljati do stanovanja, ki ga redno plačujejo.

Da ne omenjam tega, da (ena) dovolilnica stane 100€ na leto. Da bodo lahko parkirali na javnem parkirišču, bodo morali še plačati? Pričakovali bi, da bodo dovolilnice dobili, glede na to, da zapornic niso zahtevali.

Vidik ostalih

Glede na to, da so zaprta parkirišča sedaj pol prazna⁶, večina parkira na travi ob cesti, ki vodi iz avtoceste. Sama sem se rajši odpeljala malce dlje, saj mi parkiranje na nedovoljenih mestih ne diši⁷. Identiteta mojega novega parkirnega mesta ostaja skrita, saj verjamem, da je veliko bralcev, ki od prejšnjega tedna iščejo nov primeren prostor, kjer bi pustili svojega jeklenega konjička.

Prazno parkirišče v ponedeljek dopoldan.

V idelanem svetu⁸ bi zapornice ostale, vendar bi bila pred njimi tabla: “Zapornici sta dvignjeni od 7:00 do 16:00.” Takrat je parkirišče ‘itak’ prazno in študentje ne delamo gneče. Če bi vedela, da s predavanji končam po dovoljenem času, bi avto parkirala drugje.

Na tak način bi ‘turisti’ še vedno lahko parkirali, stanovalci pa bi popoldne, ob prihodu iz službe, brez problemov parkirali z dovolilnico⁹. Ob dogodkih v Stožicah pa bi bila zapornica spuščena že nekaj ur prej.

Vidik Mestne občina Ljubljana

Z računanjem kartic bo občina zaslužila¹⁰ 210 tisoč € na leto. Prav tako v Stožicah oddajajo parkirišča v vrednosti 50€ na mesec¹¹. Na voljo je 300 parkirnih mest, torej bodo z njimi zaslužili 180 tisoč € v enem letu.

Ostali lahko ob nakupu urbane¹² tam parkiramo za 2€ na dan. Torej 600€ letno od enega obiskovalca¹³¹⁴.

Z vidika občine Ljubljane razumem, zakaj se na pritožbe stanovalcev ne odzivajo.

Pomembno!

Nikogar ne obtožujem, da je naredil napako, deluje nepošteno ali karkoli podobnega. Gre samo za skromno mnenje študentke, ki izraža svoje stališče o aktualni tematiki.  I don’t want to get in trouble.

Prišla sem do zaključka, kako bi lahko rešili problem pomanjkanja prostora in po vsem svetu pridobili več parkirnih mest. Lahko bi podrli vsa pokopališča¹⁵ ter jih spremenili v parkirišča. Do kazni zaradi nepravilnega parkiranja ne bi prihajalo več.

1. yes, I am spoiled… 15 min vožnje z avtom ali ura in pol porabljenega časa zaradi avtobusa [↩]
2. razen na zadnjem… tam samo občasno. študentje (lene riti) očitno ne morajo parkirati več kot 100 metrov stran od fakultete [↩]
3. therefore je bilo dovolj mest za stanovalce in ‘turiste’ [↩]
4. definitivno + [↩]
5. za Bežigradom mestno redarstvo resnično ne počiva [↩]
6. druga slika [↩]
7. redarstvo… ne pretiravam, so kot volkovi, ki prežijo na nedolžne ovčke [↩]
8. z mojega vidika [↩]
9. ki bi mimogrede morala biti zastonj [↩]
10. po izračunih Žurnala [↩]
11. za stanovalce BS3 [↩]
12. če sem prav informirana [↩]
13. upoštevala sem stališče redno zaposlenega, saj poleti študentje pač ne bomo med tednom tam [↩]
14. če kdo preverja mojo matematiko, računala sem 25 dni v mesecu, saj med vikendom parkirišča večina ne potrebuje [↩]
15. ki jih je ‘obviously’ vsako leto več [↩]

Nekaj dni nazaj sva s kolegom prišla do zaključka, da ljudem¹ ne znam reči ne. Moja patološka potreba po pomaganju ljudem v stiski se je velikokrat končala žalostno zame. Seveda, zakaj pa ne bi izkoriščali dekleta, ki vam ne more zavrniti pomoči?

Na tak način sem posodila zapiske, ki so mi jih vračali pol leta, “pomagala” narediti seminarsko nalogo, ki je bila v bistvu moje avtorsko delo itd. Prijaznost me je stala ogromno dobre volje in porabljenega časa, ob katerem bi lahko počela marsikaj drugega².

Sošolcem sem vedno rada pomagala³, vendar sedaj smo na fakulteti. V “razredu” nas je 160⁴, torej se pomoč nekaj sošolcem hitro prelevi v večjo številko.

Zakaj sploh gre?

Profesorica v drugem semestru ima nov način delanja seminarskih nalog. Vse se odvija na Wikipediji, vključno s prijavo za seminarske naloge in oddajo le-teh. Problem se je pojavil, ko je profesorica naključno (kot primer kako naj se vpišemo) na predavanjih vpisala mene prvo na seznam⁵. Ker pa vseh 160 ljudi ne hodi na predavanja so seveda predvidevali, da sem se vpisala sama. Registracija je očitno izredno težka, zato so me poprosili za pomoč (začelo se je z dvema sošolkama).

Pogledala sem, kaj jima dela probleme⁶ in spoznala, da so nastavitve pri meni OK. Takrat sem naredila usodno napako. Dekleti sem vpisala na seznam. Kmalu za tem so se razširile govorice:

Ti, veš una Urška? Ja, ona te lahko spravi na seznam. Res! Njej dela! Itak, da te bo vpisala, tudi če je ne poznaš. Saj nima drugega dela, kajne?

Začeli so se vrstiti klici in sms ⁷ ter zasebna sporočila⁸. Napisala sem kratka navodila za vpis in pričakovala, da je situacija rešena.

Ne bi se mogla bolj motit. Danes na faksu sem slišala samo še: “Kaj res tebi dela…?”

Sonček kot sem⁹, sem na zadnjem predavanju dala list na katerega naj bi se (tisti, ki želijo) napisali, da jih na spletno stran vpišem jaz. Poudarila sem, da morajo napisati tudi zaporedno številko avtorja¹⁰.

Čim sem prišla domov sem vse vpisala¹¹ in se lotila drugih stvari¹². Začeli so se napadi sms-ov. Človek bi pričakoval, da bom dobila kakšno simpatično sporočilo, vrstile pa so se samo prošnje¹³.

Po 5ih urah neprestanega zvonenja¹⁴ sem¹⁵ napisala PODROBNA navodila na forum.

Ob pisanju navodil sem se počutila, kot da odraslemu človeku, ki ima vozniški izpit že 10 let razlagam, kje so sklopka, gas in bremza. Mar današnji najstniki¹⁶ čas na računalniku preživijo samo na FB in Cosmopolitan¹⁷?

Isti ljudje potem kritizirajo dejstvo, da so otroci “preveč časa pred računalnikom”¹⁸. Ti otroci¹⁹ verjamem, da bi se hitreje vpisali na seznam, če pa jim ne bi uspelo sem prepričana, da bi sporočilo poslali uredniku Wikipedije in ne prvi na seznamu.

Sklep

1. Otrokom pustite, da prosti čas prebijejo pred računalnikom, da ne bodo čez 10 let rekli, da se ne znajo registrirati na spletno stran.
2. Hello. I’m Urša and I can’t say ‘no’ to people in need. And that’s gonna change²⁰.
3. Vedno, vedno prikrivajte svoje sposobnosti! ^^

Sedaj pa zaključujem… moram pregledati seminarsko nalogo bivšemu sošolcu.

OFF TOPIC: Kot že obljubljeno bom napisala nekaj o 8. marcu²¹, samo malce zamujam, da boste moj prispevek prebrali²².

1. ki potrebujejo pomoč [↩]
2. npr. gledala humoristične serije [↩]
3. logično, zakaj pa so sošolci? [↩]
4. v bistvu nekaj manj, saj so se nekateri že izpisali – didaktika in matematika sta bili pretežki [↩]
5. Javila sem se, saj hočem zadevo čim prej zaključiti… dokler se ne začnejo kolokviji. [↩]
6. menda se NIHČE ne more vpisati [↩]
7. od večine imam celo shranjeno številko [↩]
8. na razrednem forumu [↩]
9. ah ta samohvala (: [↩]
10. možnosti je 300, zato je iskanje po številki veliko hitrejše, kot zamudno iskanje po abecedi [↩]
11. 15 minut dela? [↩]
12. yes, i have a life [↩]
13. nekatere z izredno malo vsebovanih besed kot sta ‘prosim’ in ‘hvala’ [↩]
14. + piskanja, ki mi oznanja, da sem dobila e-mail ter prošenj za prijateljstvo na FB [↩]
15. ob ogorčenju fanta, ki je spoznal, da me želi izkoristiti 160 ljudi [↩]
16. oz. najstnice [↩]
17. drugo se nanaša na ženski spol… in nekaj procentov moške populacije [↩]
18. O tem sem že želela napisati prispevek, pa nekako nikoli ni primernega trenutka. [↩]
19. ki samo ‘visijo’ pred kompom [↩]
20. delček sem že naredila, saj ne bom vpisala NIKOGAR več… no, mogoče samo še eno. [↩]
21. v bistvu o pustu [↩]
22. občutek imam, da danes ne bi edina pisala o Dnevu žena [↩]

Iz prijetnega spanca me je danes navsezgoda zjutraj¹ zbudilo razbijanje iz spodnjega nadstropja. Ljudje niso obzorni do bogih študentov, ki po cele noči študiramo in zato potrebujemo jutranji spanec. Kljub temu, da sem bila na tak grob način vržena iz tople postelje v mrzlo realnost, sem se dneva izredno veselila. Danes gremo končno na obisk k babici!

Jutranji kavici² je sledil majhen zajtrk in odpravili smo se na pot. Med vožnjo sem spoznala, da letos čarovnice praznujejo na 8. marca. Temu primerno v kratkem sledi tudi objava³.

Z očetom sva danes dobila potrdilo, da ima babi ljubimca. Preden je odprla sva morala kar trikrat pozvoniti. Zagotovo, ga je skrivala v omaro.

Kljub temu, da vsakič ko pridemo, mami psa odpelje na dolg sprehod⁴, je babi poizvedovala kam je šla in zakaj danes ni prišla na obisk.

Ko sem se udobno namestila, se je lahko začela debata. Babico sva prepričevala, da bi uživala na računalniku. Oči je imel poseben predlog kaj bi lahko iskala na internetu: “Ni problema. Ti bi v iskalnik samo vpisala nude dude⁵ in imela bi materiala za celo življenje.”

Kasneje smo se začeli pogovarjati o očetovem prihajajočem rojstnem dnevu. Babi je pametno izračunala, da je od njega starejša 34 let in izjavila: “Toliko sem starejša, kot je sedaj stara Urša!” Lepo je slišati, ko te postarajo za 14 let.

Sledil je klic osebka ženskega spola. Začelo se je z vprašanjem če imam čas oz. če moti: “V bistvu sem na obisku pri babici.”

Ona: “Ok. Sem ugotovila, da se spoznaš na računalnike.” Ko sem zaslišala te besede, mi je srce začelo glasno utripati. Vzrok lahko preberete tukaj.

“Mojemu fantu se je pokvaril računalnik…[našteje znake]” Vzrok mi je bil znan v trenutku. Če 25 letnik potrebuje za pomoč pri računalništvu dekle, pomeni, da ga uporablja samo za pornografijo in posledično je dobil virus.

Menda ja ni pričakovala, da jima bom z udobja svojega⁶ kavča lahko popravila (oz. formatirala) računalnik. Predlagala sem edino logično odgovor: “Googlaj na svojem računalniku in najdi rešitev.”⁷

Po končanem klicu smo se žal morali odpraviti domov, saj je imela mami še nekaj dela. Resno se je lotila prenove doma, zato je zadnje čase že kar nekaj različne kovine odpeljala tja-kjer-jo-odkupujejo⁸. Menda se cigani (ne govorim o ROMih) na forumih pogovarjajo, da imajo hudo konkurenco.

Preostanek dneva sem razmišljala o prihajajočem obisku babice, ki se ga že danes veselim.

1. okoli 12ih [↩]
2. v bistvu čaju [↩]
3. kot vestna blogka/blogerica se bom potrudila, da bo napisano še pred koncem marca [↩]
4. približno 3 minute [↩]
5. poskušajte prebrati v slovenščini – N U D E – D U D E  – beri kao piše [↩]
6. babičinega [↩]
7. Was that to bad? [↩]
8. ne, pojma nimam kje je to [↩]

Sem samo mlada voznica, ki ima lastnih vozniških izkušenj šele dve leti. Kljub temu, me nekaj voznikov resnično razpizdi razjezi s svojim vozniškim odnosom.

Zagotovo moja vožnja ni popolna, ampak da parkiram dve minuti dlje, kot bolj izkušeni vozniki, je še vedno bolj varno kot stvari, ki jih počnejo vozniki z dolgoletno prakso.

“Smerniki so samo za mevže!”

Najbolj mi pritisk dvigne, ko me na dvopasovni cesti izsili voznik brez smernika¹. Je res tako težko narediti dve majhni kretnji, ki ostalim udeležencem prometa sporočijo izredno pomembno informacijo²? Kot kaže imam izurjen ‘čut’³ za take voznike in v večini primerov vem, da me bo izsilil. Tako jih pozorno opazujem in seveda pravočasno pritisnem na zavoro⁴.

Kdor je že vozil za menoj bi verjetno rekel, da pretiravam, saj smernike uporabljam tudi na parkiriščih⁵. Tega sem se naučila prvi teden po tem, ko sem naredila izpit, ko bi skoraj povzročila trk na parkirišču, ker drugega voznika nisem opozorila, da zavijam⁶.

“Počasnejši vozniki so mi v napoto.”

V drugi situaciji imamo voznike dobrih⁷ znamk, ki na slovenskih avtocestah krepko prekoračijo hitrost 130 km/h. Vendar ne bom govorila o tem, jaz nisem radar. Moti me njihov⁸ odnos do ostalih voznikov.

Predstavljajte si, da po prehitevalnem pasu prehitevate kolono vozil, ki jo je povzročil počasnejši tovornjak. Vidite avto, ki se vam približuje, vendar se mu (tudi če želite) ne morete umakniti, saj je na vaši desni gneča, prehiteti pa morate samo še tovornjak. Avto za vami se vam ‘prilima na rit’ in posveti dolge luči. Gospod Voznik-Dražjega-Avtomobila očitno ne more počakati niti 15 sekund?⁹

“Sem najpomembnejši, zato se mi morajo ostali umikati s poti.”

Zadnja situacija ni niti nevarna, niti proti predpisom. Gre samo za vljudnost, ki bi jo (po mojem mnenju) moral doseči vsak človek¹⁰.

Doma sem na vasi, kar pomeni da se na dvorišče pripeljem po nekaj ozkih cesticah. Vsi domačini smo navajeni, da se nekdo mora umakniti, sicer lahko na cesti stojimo in se gledamo še dneve.

Na žalost pa je ta majhna, ozka cesta priročna bližnjica na poti do Ljubljane. Tako se ‘tujci’ velikokrat peljejo po naših cestah, kar me ne moti. Grdo pa je, da se jim umaknem¹¹, oni pa oddrvijo mimo brez zahvalne geste. S takim odnosom ne bodo povzročili nesreče, vendar še otrok v vrtcu zna reči “Hvala.” ko dobi bombonček.¹²

Prav tako ti ‘turisti’ dnevno izsilijo, ko niso na prednostni cesti. Nekega dne, na slab dan, pa morda ne bom hitro bremzala in se umikala, čeprav imam prednost¹³… Pa bo šel ‘pleh’ na njihovi dragocenosti, jaz pa bom dobila kartonček in popravila svojega 11 let starega Buškota.

1. ja, o ‘žmigucu” govorim [↩]
2. vrinil se ti bom, čeprav za teboj ni nikogar in bi lahko počakal [↩]
3. strah? [↩]
4. bremzo [↩]
5. kjer jih večina, po mojih izkušnjah, ne [↩]
6. sicer nikomur ne bi bilo nič, saj sva šla približno 10-15 km/h, ampak šola je bila dobra [↩]
7. hitrih [↩]
8. seveda poslošujem, ne počnejo vsi tega – verjetno [↩]
9. To specifično situacijo sem videla kot voznica v koloni vozil. [↩]
10. oz. voznik [↩]
11. nekdo to mora storiti, ‘jajc’ pa nimam, da bi vozila kot, da jih ni [↩]
12. Ob tej priložnosti, pa bi se zahvalila vsem voznikom, ki spuščajo ljudi. Sama vsak dan ob jutranji gneči pripeljem s stranske ceste na glavno in kar hitro me nekdo prijazno spusti. [↩]
13. Pri mojih 10 km/h in njihovih 30 – čeprav je vidljivost na nuli – mislim, da mi ne bo nič hudega [↩]