Kot se spodobi za ateistično družino, ki Božiča ne praznuje, smo se k babici danes (25.12.) odpravili z darili. Začelo se je že v avtu, ko je mami prosila očeta, naj nese njeno steklenico limonade v hišo. Posebej mu je naročila, naj steklenice ne da za darilo (kar je nameraval).
Z očijem sva šla v hišo, mami pa je peljala psa. Oči čestita babici in ji izroči darilo. Nato ji čestitam tudi jaz: “Babi. Vse najboljše za tvoj rojstni dan. Želim ti veliko sreče in ljubezni… predvsem ljubezni!” Babi se je nasmehnila (morda je pozabila, da ne praznujemo njenega rojstnega dne) in vzela darilo ter ga odložila na mizo.
Ko sva se z očijem usedla je začela darila odpirati. Najprej je pogledala v vrečko, za katero je mami posebej naročila, naj je ne da za darilo. Steklenico Radenske da iz vrečke: “Kaj je pa to?”
Oči: “Voda. Za pitje.”
Babi: “Ooo super! Hvala!”
Vzame ‘drugo’ darilo (mami mi je prej povedala, da je brisača) in vsa navdušeno: “Ooo, kako lep prt!” Sedaj jih ima že tako veliko, da jih ne rabi več prati, temveč lahko, ko se umažejo, samo vrže stran.
V zadnji vrečki je bila steklenica alkohola, ki pa ga je morala odpreti mami, saj babi ni znala. Sedaj se vidi, kdo pije v naši družini.
Babi je zaključila z odpiranjem daril in pozornost preusmerila na naju z očijem. Zmotilo jo je, da si je le-ta naslonjalo za noge priredil kar iz fotelja, kjer ponavadi sedi mami. Predlagal je, da mami sedi na stolčku visokem približno 50 cm. Babi seveda tega ni odobravala, vendar je oči stol vseeno nastavil na mesto, kjer sedi mami.
Ko mami končno pride s psom v hišo začudeno pogleda na stol in ostane brez besed.
Jaz: “Mami, ti danes sediš na malem stolčku.”
Mami: “Jaaa, gotovo! Kar mislite si!!!”
Med tem časom je oči ravno razlagal ‘čudo’ CD-predvajalnika, zato je mamin odziv zamudil in glasno protestiral.
Razlog za očijev zamujen mamin odziv se seveda skriva v babici. Pet minut prej.
Babi: Po pošti sem dobila tole kaseto, ampak ne dela.
Oči: Kako ne dela? To smo že obdelali. Pokaži, kako ga predvajaš.
Babi vzame zgoščenko in jo kot konj položi v predvajalnik zgoščenk . Tokrat jo je celo pravilno obrnila. Reče: “Ne dela!”
Oči: Khm… nisi prižgala predvajalnika.
Babi odziv ‘aja’ pospremi s tem, da prižge predvajalnik in ponovi: “Ne dela!!!”
Oči: Ja, mogoče zato, ker nisi vklopila predvajanja? Kaj pa ‘play’ gumb?
Babi: A to je tudi treba? Kje pa je?
Očiju očitno ni všeč, da mora babici vsakič razlagati, zato ji je naročil naj si na listek napiše postopek: “Tista stran, ki se bolj ‘šajna’ naj bo obrnjena dol! Prižgeš radio. Razmišljaš toliko časa, da se v oknu v svet prikaže številka. Pritisneš prvo desno tipko ekrana. Ko nehaš pritisneš prvo levo tipko poleg ekrana. Leva, sklopka. Ne, zavora na kolesu. Kaj je za nevoznike na levi?”
“Ura.”
Oči nadaljuje: “Torej, pritisneš na stran ure in ugasneš radio. Bo šlo?”
Seveda sem se jaz smejala in babi me strogo pogleda: “Urška, to je zelo težko, zato se ne smej! Ni tako lahko! Kar sama poskusi, če mi ne verjameš.”
Obisk se je zaključil, ko je babi vsem trem dala darilo za Božič.

Vsi smo dobili rdeč kuli! Samo ne vem, zakaj Princu ni kupila nobenega.
Zadnji komentarji