Dec 30

Po zaslugi blogerja, prijatelja in bodočega sodelavca1 ter programa TeamViewer5 tudi jaz lahko spremljam statistiko na Google Analytics.

Moj ‘New Years resolution 2010′ je bil uspešno dokončan, saj mi je v enem letu le uspelo urediti tole skriptico.

Trenutno nimam nobene inspiracije za pisanje, vendar sem objavo po 45. členu zakona o [cenzura] blogerjih morala napisati, na kar me je prijazno opozoril zgoraj navedeni bloger, prijatelj in bodoči sodelavec.

Morda se do večera spomnim teme pisanja in tale ‘fail’ izbrišem.

P.S.: 17 različnih obiskovalcev v enem dnevu. ^^

  1. Vse v eni osebi. []
Dec 29

Znaki1 nam nakazujejo, kdaj naše dejanje vodi v neumnost. Človeška pamet nam seveda ne dopušča, da bi si premislili, zato še naprej z glavo rinemo skozi zid.

Nekaj očitnih znakov, da zima ni naklonjena tekačem:

  • Ko obuješ tekaške superge, ki so bile pospravljene v garaži, se razjeziš nad mlajšim bratom, ki je v superg dal sneg. Nato se spomniš, da nimaš mlajšega brata, torej so supergi ’samo’ ledeno mrzli.
  • V trenutku ko odpreš vrata vate zapiha ledeno mrzel veter, ki te opomni, da je do poletja še daleč. Žal ti je, da si pred tem nisi spucal nosu, saj je sedaj vsa tekočina v njem spremenila agregatno stanje.
  • Ob stiku ključa s ključavnico se naredi ledena ‘pajčevina’2
  • Ko Garmin satelite išče 10 minut, namesto 2 minuti. No, vsaj tebi se zdi tako dolgo.
  • Kljub temu, da ti je ogrevanje tuje, poskakuješ na mestu ko čakaš, da se sateliti končno prikažejo mojemu Garminu.
  • Sprehajalca oblečena v puhovki, šal, kapo in rokavice se ti smejita, ker te zebe3.
  • Na Garminu ne moreš pritisniti ’start’, saj ne čutiš prstov na roki. Ko ti le uspe, se prst prilepi na uro zaradi prenizkih temperatur.
  • S tempom začneš veliko prehitro, kot popolni začetnik, kljub temu da veš, da s takim tempom ne bom zdržal niti 400 metrov. Vse, da bi se ogrel.
  • Že po nekaj korakih te bolijo sklepi, saj so zmrznili.
  • Po nekaj minutah pohvališ lastno idejo, da gremo danes na ‘kratkega’ ker 20 km v takem mrazu ne bi zmogli.
  • Zagledaš ogenj in fantaziraš, da bi se ulegel vanj. Tega ne narediš samo zato, ker veš, da te bo potem (ko boš šel stran) še bolj zeblo.
  • Segreješ se šele po 35 minutah teka, kljub temu da je tvoj povprečni srčni utrip 174 udarcev na minuto.
  • Mimoedoči mislijo, da tečeš, ker bi čimprej rad bil doma, ob topli peči.
  • Ob zaključku ne čutiš pljuč, prstov na nogah in v glavi ti odmeva: “Never again!”
  • Nekaj minut po tem ko že sediš v hiši ob kaminu, ti zobje še vedno šklepetajo.

Komaj čakam na naslednje tekaške užitke!

  1. Ki jih ni malo! []
  2. Izgleda kot gladina zaledenelega jezera, ko začne pokati pod težo nedolžnega drsalca. []
  3. in si tako butast, da greš teči []
Dec 25

Kot se spodobi za ateistično družino, ki Božiča ne praznuje, smo se k babici danes (25.12.) odpravili z darili. Začelo se je že v avtu, ko je mami prosila očeta, naj nese njeno steklenico limonade v hišo. Posebej mu je naročila, naj steklenice ne da za darilo (kar je nameraval).

Z očijem sva šla v hišo, mami pa je peljala psa. Oči čestita babici in ji izroči darilo. Nato ji čestitam tudi jaz: “Babi. Vse najboljše za tvoj rojstni dan. Želim ti veliko sreče in ljubezni… predvsem ljubezni!” Babi se je nasmehnila (morda je pozabila, da ne praznujemo njenega rojstnega dne) in vzela darilo ter ga odložila na mizo.

Ko sva se z očijem usedla je začela darila odpirati. Najprej je pogledala v vrečko, za katero je mami posebej naročila, naj je ne da za darilo1. Steklenico Radenske da iz vrečke: “Kaj je pa to?”

Oči: “Voda. Za pitje.”

Babi: “Ooo super! Hvala!”

Vzame ‘drugo’ darilo (mami mi je prej povedala, da je brisača) in vsa navdušeno: “Ooo, kako lep prt!” Sedaj jih ima že tako veliko, da jih ne rabi več prati, temveč lahko, ko se umažejo, samo vrže stran.

V zadnji vrečki je bila steklenica alkohola2, ki pa ga je morala odpreti mami, saj babi ni znala. Sedaj se vidi, kdo pije v naši družini3.

Babi je zaključila z odpiranjem daril in pozornost preusmerila na naju z očijem. Zmotilo jo je, da si je le-ta naslonjalo za noge priredil kar iz fotelja, kjer ponavadi sedi mami. Predlagal je, da mami sedi na stolčku visokem približno 50 cm4. Babi seveda tega ni odobravala, vendar je oči stol vseeno nastavil na mesto, kjer sedi mami.

Ko mami končno pride s psom v hišo začudeno pogleda na stol in ostane brez besed.

Jaz: “Mami, ti danes sediš na malem stolčku.”

Mami: “Jaaa, gotovo! Kar mislite si!!!”

Med tem časom je oči ravno razlagal ‘čudo’ CD-predvajalnika, zato je mamin odziv zamudil in glasno protestiral.

Razlog za očijev zamujen mamin odziv se seveda skriva v babici. Pet minut prej.

Babi: Po pošti sem dobila tole kaseto5, ampak ne dela.

Oči: Kako ne dela? To smo že obdelali. Pokaži, kako ga predvajaš.

Babi vzame zgoščenko in jo kot konj položi v predvajalnik zgoščenk . Tokrat jo je celo pravilno obrnila. Reče: “Ne dela!”

Oči: Khm… nisi prižgala predvajalnika6.

Babi odziv ‘aja’ pospremi s tem, da prižge predvajalnik in ponovi: “Ne dela!!!”

Oči: Ja, mogoče zato, ker nisi vklopila predvajanja? Kaj pa ‘play’ gumb?

Babi: A to je tudi treba? Kje pa je?

Očiju očitno ni všeč, da mora babici vsakič razlagati, zato ji je naročil naj si na listek napiše postopek: “Tista stran, ki se bolj ‘šajna’ naj bo obrnjena dol! Prižgeš radio. Razmišljaš toliko časa, da se v oknu v svet7 prikaže številka. Pritisneš prvo desno tipko ekrana. Ko nehaš pritisneš prvo levo tipko poleg ekrana. Leva, sklopka. Ne, zavora na kolesu. Kaj je za nevoznike na levi?”

“Ura.”

Oči nadaljuje: “Torej, pritisneš na stran ure in ugasneš radio. Bo šlo?”

Seveda sem se jaz smejala in babi me strogo pogleda: “Urška, to je zelo težko, zato se ne smej! Ni tako lahko! Kar sama poskusi, če mi ne verjameš.”

Obisk se je zaključil, ko je babi vsem trem dala darilo za Božič.

Vsi smo dobili rdeč kuli! Samo ne vem, zakaj Princu ni kupila nobenega.

  1. Namenoma jo je položil na mizo k drugima dariloma, vendar tehnično maminega navodila ni prekršil, saj je babi sama domnevala, da gre za darilo. []
  2. Ne vem katerega. []
  3. Mami, please don’t kill me. Love you. []
  4. Zame je bil dober približno 15 let nazaj – omg sem že stara. []
  5. privleče CD []
  6. -.- []
  7. ekranček []
Dec 24

Na spletni strani NoradSanta smo nestrpni lahko opazovali njegovo ‘trenutno’ lokacijo, ter  ga lažje pričakali.

Tako smo videli Božička tudi v Sloveniji.

Držimo pesti, da se ne najde otrok, ki mu lansko darilo ni bilo všeč, zato bo letos s pomočjo ‘Santa-trackerja’ izbral popolni trenutek, da zakuri kamin.

Dec 24

Zagotovo nisem edina, ki je v srednji šoli za najbolj osovražen predmet imela nemščino1. Skozi vsa štiri leta bi lahko rekli, da sem se ‘prišlepala’, k sreči brez popravnih izpitov.

Znanje pred začetkom srednje šole: Sošolka me je naučila stavek “Du bist eine kleine [ezel]2.” Sošolec me je naučil: “Ich bin Urša. Ich wohne in Domžale.”

Diktat3

Profesorica narekuje, vzdušje v razredu pozitivno. Večina nasmejana, pogosto smo slišali tarnanje: “Ne znam napisati, prehitro narekuje, ah itak ne znam nemško…”

Kljub mojemu pomankljivemu znanju iz nemščine sem pisala vse, hkrati pa se smejala s sošolci. Profesorica si je izbrala ravno mene in prosila, če preberem kar sem napisala. Na šok profesorice in sošolcev sem prebrala vse, poleg tega pa celo pravilno. Ko sem končala z branjem sem pripomnila: “Piši kao govoriš.”4

Diktat za oceno

Hvala sošolki, ki je poskrbela, da je meni učiteljica ocenila prepis in ne narek. Pisala sem 5 (moja edina odlična ocena pri nemščini), točko manj od sošolke.

Spraševanje #1

V prvem letniku pri prvem spraševanju je profesorica vedno vprašala kakšno je vreme. Tako se mi je zdelo neumno, da bi se učila vse vrste vremena, če sem lahko počakala na dan spraševanja in za pomoč prosila sošolko. Le-ta me je naučila: Vreme je sončno5.

Stavek sem si ponavljala celo večnost in končno bila vprašana.

Profesorica: “Blabla bla bla Wetter?”

Jaz (z nasmehom): “Das Wetter ist glücklich6.”

Spraševanje #2

Za spraševanje smo se morali posebej pripraviti. Prebrali smo članek (in ga prinesli s seboj) ter povedali povzetek. Seveda smo se povzetek (ki so nam ga pomagali napisati drugi) naučili na pamet7.

Enkrat pa sem se malce znašla, saj sem prinesla članek o karateju. V nemščini sem se naučila: “Udarci z roko so…” ter jih naštela v japonščini, kar sem seveda znala, saj sem jih poslušala dnevno na treningih. Posvetila sem se imenam brc, kat, načinov borbe itd. Profesor ni bil navdušen, članka pa le ni zavrnil.

Božič: Ooo tanebau, o tanebau… nana nana na blede!

Znanje po koncu srednje šole: Še vedno znam stavke, ki sem se jih naučila pred srednjo šolo. Sedaj poznam približno 30 novih besed, katere večine ne bi znala uvrstiti v stavek.

  1. Na vrhu seznama so se znašli tudi fizika, kemija in matematika. []
  2. Glej: Piši kao govoriš; Prevod: osel. []
  3. Nemško: narek… brez slovarja ;) . []
  4. Če komu ni jasno: Sie hat ein Freund. –> Zi hat ajn frojnd. []
  5. Sonig? Zonig? []
  6. Nemško: Vreme je srečno. []
  7. Pomembna je bila igralska spretnost, saj učitelj ni smel ugotoviti, da govoriš na pamet – cilj je bilo prosto govorjenje. []
Dec 20

V skladu s pedagoško fakulteto pride na urnik tudi pedagoška praksa1.  Seveda pa samo opazovanje na praksi ni dovolj… natančna navodila, ki jih žal ni bilo malo, so nas spremljala skozi vseh 10 dni prakse.

Približno mesec, dva nazaj smo za en predmet2 dobili navodila kaj vse mora poročilo vsebovati. Datum oddaje poročila je bil že takrat znan – 20.12.2010. Profesorico smo vprašali približno koliko strani pričakuje: “Ni pomembno, vi samo napišite.”

Ko smo s pedagoško prakso pri pouku psihologije zaključili, nas je čakal še en teden strnjene prakse za didaktiko. V tem času sem se lotila poročila za psihologijo, saj nisem želela obeh poročil pisati hkrati3.

V enem tednu napišem večino obeh poročil, v sredo (4 dni pred rokom za oddajo)  pa profesorica pove, naj bo poročilo dolgo 2-3 strani. ŠOK! Prepričana sem bila, da imam približno 8-10 strani. Vprašam če imamo lahko kaj več: “Seveda, do 5 strani ni problem. Samo ne mi oddajat poročil na 20 straneh.” Ni problem, toliko pa že nisem napisala.

Pridem domov in se vsedem za računalnik… 18 strani, poleg tega pa je nekaj malega še manjkalo. [Odziv cenzuriran] Če bi se poročila lotila zadnji vikend, bi sončen dan preživela v hiši, ampak z veliko manj dela čez teden.

Poročilo sem skrajšala na 5 strani, kljub temu pa sem danes oddala dolgo in kratko ‘verzijo’. Če daljšega poročila tudi prime ne, mi je vseeno… važno, da ni bil narejen zaman (saj sem ga oddala). Na srečo je profesorica dejstvo, da sem oddala dve poročili sprejela brez večjih čustvenih pretresov4.

Je pa res, da sem v daljšem povzela kar nekaj teorije in se s tem tudi veliko naučila. Izpiti se bližajo, mogoče bo pa ravno to na izpitu. :D

  1. Da se ustrašimo še preden dokončamo diplomo, saj delo z malimi zmaj(čk)i le ni tako lahko. []
  2. Dve različni poročili za dva različna predmeta. []
  3. rRok za oddajo drugega poročila je bil 17.12., vendar je profesor dovolil nekaj dni zamude – oddala danes. []
  4. ‘Carka’ je. []