Maj 23

Minil je teden, ali trije, od našega zadnjega obiska. V petek, 21. maja sem bila na maturantski četvorki, zato sem se v soboto zjutraj zbudila gluha in s piskanjem v ušesih. To je pomenilo, da bo obisk prijetnejši, saj je babičino kričanje oz. strastno pogovarjanje postal umirjen pogovor.

»Urška, ko ati konča z dvigovanjem uteži gremo.«

To je pomenilo, da imam še ogromno časa, zato sem se začela počasi preoblačiti in poslušati glasbo. Zvočnike sem imela čisto na minimum, vendar sem še vedno imela občutek, da se preveč derejo. Mami me je celo zafrkavala, da imam mačka brez popitega alkohola. Mogoče se me je prijelo, ker sem bila polita s pivom.

Kar na enkrat pa neki norec zahupa pred našo hišo. Že sedaj sami divjaki vozijo po naših cestah, ko pa bo odprt most in posledično tudi bližnjica do Ljubljane, bo pa le še hujše. Čez okno sem pogledala, kdo je tisti [cenzura], ki hupa na umirjeno sončno dopoldne in na dvorišču sem zagledala mami in očija, ki sta sedela v avtu. Ups, očitno že odhajamo. Pograbila sem mobitel in stekla ven.

»Zakaj pa nista rekla, da gremo?«

Izkazalo se je, da je oči trening že opravil in je od takrat, ko me je mami opozorila, moral samo še nekajkrat dvigniti predmete, katere jaz še pogledam ne. Verjetno je mami podzavestno poskušala sabotirati babičin obisk tako, da mi ni povedala, da odhajamo.

Bili smo že zelo zgodnji, zato je mami komentirala, da babi mogoče ni doma. Nismo imeli take sreče. Že skozi zaprta vrata se nam je zadrla: »Šepam, šepam.« Super, današnji obisk bo v znamenju njenih ‘bolečin’. Saj mi ni treba omenjati, da ni šepala, kajne?

Ker sva z očijem ignorirala njeno jamranje, mami pa je tako že ušla na sprehod s psom, naju je spustila v stanovanje. Ko sem vstopila v dnevno sobo, me je napadel glasen zvok televizije. Nima spoštovanja do maturantov z glavobolom.

»Urška, šport gledam. Deklice trenirajo isto, kot ti.«

Pogledam na ekran, da vidim če so tekačice ali karateistke in vidim… gimnastičarko. Seveda, med borilnimi veščinami in gimnastiko pa res ni razlike.

Ker sva z očijem prvič ignorirala njeno jamranje, je morala ponoviti, da živi v bolečini. »Ti si tako boga, da boš morala takoj v dom.« Takega odgovora sem jaz že vajena, ona pa kar pozablja, da z jamranjem ne bo pridobila pomilovanja. Očija je grdo pogledala: »Ku*c pa dom!« Malce je pomislila: »Saj drugega mi ni, ampak ta prekleti križ!« Poznam te težave, ko šepam zaradi bolečin v križu.

»Sam poglej kakšno travo imam.« Namig, da bi lahko oči pokosil travo? JA! »Tako zaraščenega dvorišča še v življenju nisem videl.« Zberem vse moči in pogledam čez steklena vrata terase… trava visoka približno 15 centimetrov. Pri nas mora biti vsaj pol večja, da začnemo razmišljati o košnji.

Mami je prišla v stanovanje in babi je snaho rajši ignorirala in nagovorila psa: »Prinči, lej k sem bolančkana.« Mami jo je brez kakršnegakoli interesa vprašala kaj ji je. »Križ.«

Da si ne boste mislili, kako brezčutni smo. Babi enkrat na pol leta zaigra popolno nebogljenost, ker njene prijateljice na tak način svoje sorodnike prisilijo, da skrbijo zanje in so posledično na obisku tudi večkrat tedensko. Tudi depresija je zelo moderna. Da zmanipulira nas, bo potrebnega več truda.

Čim se je mami dobro usedla, jo je babi prosila, če gresta lahko v bližnjo trgovino. Super! Te priložnosti ne bom zamudila. Babi v trgovini.

»Veš kaj. Ne bom se oblekla.« Oči jo je z presenečenim izrazom vprašal: »Naga greš?« Babi ga je rajši ignorirala in nadaljevala: »Še lulati moram, da mi ne bo slučajno v trgovini ušlo.« Čeprav, to bi bilo pa res zanimivo napisati na blog. Ko se je vrnila s stranišča: »Ali so dobre te hlače?« Stara, umazana trenirka. »Ja, super so.« Lahko je reči mami, ko pa je bila v isto oblečena. Če srečamo koga poznanega, bom očitno uporabila Cankarjevo metodo.

Ko smo odhajale, se babi še spomni, da mora zakleniti vrata. »Pa saj imaš Dušana notri.« »Vseeno moram zakleniti.« Predvidevam, da se ji je v podzavest zapisalo, da mora zakleniti, ker je oči mladost preživljal povsod drugje, samo doma ne. Očitno se je bala, da bo spet pobegnil za nekaj ur.

Ko smo se peljale proti trgovini, je babi podala komentar, na 4 ljudi na cesti: »Danes je pa kar promet v Trzinu.« Ja, dva sprehajalca je pa že zapuščen Trzin.

Preden je babi izstopila iz avta je še pokomentirala križ… ali pa šepanje, saj ne vem: »Ku*c, ko ne morem hoditi.«

Mami je z normalnim tempom stopila proti trgovini in jo poklicala: »Kaj je bakica?«

»Nič, nič. Saj hodim lahko, ker me nič ne boli.« Potem se pa čudi, zakaj ignoriramo jamranje. Njen komentar je seveda sprožil smeh z moje strani. »Se smejiš z mene, ker sem tako oblečena, kajne?«

Najprej smo se odpravile do oddelka s sadjem in mami je začela nabirati banane. »Jaz ne smem jesti banan. Mi gre cukr blazno gor.« Ne vem, če nimajo sadne torte več vpliva, kot en košček banane na torti.

Mami je še naprej nabirala banane (mislim, da jih je vzela več kot 5 šopov, saj je plačala babi), babi pa se je odpravila proti sladkarijam in si jih počasi ogledovala. Že nekaj let ne jem sladkarij, tako da ne more reči, da je tam stala iz navade. Vzela je čokolado, dve, tri… in se obrnila proti meni. Videla je, da jo opazujem in čokolade hitro vrnila na polico. Ja, banane dvigujejo nivo sladkorja v krvi.

Z mami sva se približali babici in ker mami niti minutko ni zdržala zraven nje, je vprašala: »Mleko boš eko?« in že je ni bilo več.

Mami se je obrnila proti prodajalki, ki jo mimogrede tudi poznamo in rekla: »Ohh ja, težka so pota gospodova.« Kaj se ima ona za pritoževati, ko pa z njo preživi pol manj časa, kot midva z očijem. Prodajalka se je iskreno zasmejala, saj tudi ona pozna našo babico.

Postavila sem se v vrsto za blagajno in zraven je prišla stara ‘mamca’, ter se zaletela vame. Brez kakršnegakoli opravičila se je začela riniti proti meni in me prerivati iz vrste. Gledala je približno tako grdo, kot gleda babi če ne vidi, da jo opazujem.

»Saj me spustiš naprej, kaj ne? Veš, si že star in pozabiš.« Potem pa poslušam take neumnosti, da smo mladi neolikani. Zavila sem z očmi in jo spustila naprej.

Ko je ‘mamca’ plačala svoje se je začela pogovarjati z babi, ki je stala pri izhodu. Pogovarjali sta se nekaj minut in videti je bilo, kot da sta se kar ujeli. Očitno imata podoben karakter.

Vedela sem, da bo babi plačala vse, zato sem si že pred tem vzela dva križankarja. Mojo odvisnost je treba nekako podpirati. Usedla sem se v avto in mami mi je v naročje vrgla križanki, zgornja pa je bila odprta in rešenih je bilo nekaj besed: »Kako je tebi že uspelo rešiti križanko?!?«

Mami se je zasmejala in pojasnila, da je v prtljažniku našla še eno. In res sem imela v naročju tri križankarje. Btw, ko se boste naslednjič spraševali kaj mi kupiti za rojstni dan, ker ne jem sladkarij, se spomnite na križankarje! :P

Babi se je vmešala, ker je očitno mislila, da se pogovarjam z njo: »Meni ni uspelo rešiti. Jaz ne znam. Veš, oči in dedi sta reševala križanke, jaz pa sem kuhala in pospravljala.«

Na poti proti domu me je babi vprašala, če sem bila na četvorki. »Ja.« »Je bilo zabavno?« »Ful.« Babi je ponovila za menoj, kot da razmišlja, kaj beseda ‘ful’ pomeni. Mogoče ji pa naslednjič povem.

Srečali smo 2 para, kar je komentirala: »Ojoj, vsi Trzinci so na ulici.« Če bo pridna, jo bom peljala v Ljubljano, da vidi, kaj je to gneča.

Babi: »Sedaj so imeli Žerjavčki (društvo penzjonistov) dva izleta in nisem šla.«

Mami: »Saj praviš, da ne moreš hoditi.«

Babi: »Veš koliko hodim. Pa daleč!«


»Bom kasneje pospravila. Ko boste šli.«

Mami jo je pogledala: »Kaj te stane, če primeš in odneseš sedaj?«

»Če je pa preveč!«

»Boš pa dvakrat nesla.«

Resnična ljubezen med taščo in snaho. ;)

Babi je ponovno komentirala zaraščeno dvorišče in mami se je javila, da bo pokosila, ter tiho komentirala: »Vse je bolje, kot notri sedeti.«

Princ je še kar skakal okoli mami, zato je očija vprašala, kaj mu je rekel: »Da gremo, ko prideš.« »Ne bo šlo, ker moram še pokositi.« Oči je odgovoril: »Samo, da ne boš s škarjicami.«

Mami je šla po kosilnico in babi vprašala, kje ima kabel. »Grem iskat.«

»Samo povej mi, kje ga imaš.«

»Grem iskat.«

»Ali misliš, da jaz ne morem najti?«

»Pa ježeš, ja ne bo sedaj kosila.«

Oči: »Če pa tako jamraš, da ne vidiš v gozd.«

»Ja, saj sem reva.«

Princ je izginil nekam v stanovanju in oči ga je začel klicati, kar ni prineslo nobenega odziva. Mami je psa poklicala enkrat in že se je zaslišalo topotanje tačk. Jaz sem bila dovolj pametna, da sem si prikrajšala sramoto ignoriranja psa. Prepričana sem, da ga mami skrivaj hrani s sladkarijami, da jo ima tako rajši.

Mami je začela kositi in babi je želela prijeti električne kable: »Andreju moram vedno držati električne trakove.« To je nek babin prijatelj, ki ji postori dela, ko se mami ne da. Oči se je zasmejal, da Andrej pač ni tak tehničen tip, kot mami: »Veš, tam je tudi kavelj, kamor se zatakne kabel.«

Babi pa kar ni želela verjeti, da njen Andrej tega ni znal ugotoviti, zato je vztrajala na tem, da mami ‘električni trak’ drži.

»Irena. Če bo kosilnica crknila, se bo kar nazaj vklopila, ker je trava velika.« Oči se je zadrl: »Ja, Irena. Če kaj ne boš vedela kar babi vprašaj. Ona vse zna.« ter nadaljeval: »A veš kje se jo vklopi?« Babi ga je grdo pogledala: »Hecaš jo.«, vendar se je motila v tem koga je zafrkaval.


»Ampak tale kosilnica je pa zelo glasna. Babi, da ji reči naj da bolj tiho.«

Babi je gledala račun iz trgovine – Merkator: »Uuu imam že 109 pik.«

»Ja, ampak to ni IQ.«

»Moram vzeti Lekadol, da me ne bo nehal boleti. Dušan, a ti poznaš Lekadol?«

»A bejž ga no srat.«

»Ooo madona, ti si pa res dohtar.«

»Bolši, kot un, ki tebe cajta.« Oči ne verjame preveč v zdravnike.

»Matr ta trava raste.«

Oči ji je predlagal, naj jo posoli, kar je super sprejela: »To pa nisem vedela, da neha rasti. Bom posolila. Škoda, da nismo z Ireno kupili 3 kg soli.«

»Boš imela tako lep blat.«

»Saj jaz samo na terasi sedim. Ne rabim trave. Bom posolila.«

Mami je zapeljala čez skalo in slišalo se je, kot da se bo kosilnica takoj polomila. Oči se je zadrl: »Ja, kaj pa ti delaš? A sploh znaš kositi?«

Babi jo je takoj branila: »Tam je beton.«

»Ne, sam pokvariti hoče, da ji ne bo treba več kositi. Poznam jaz te finte.«

Me zanima, koliko kosilnic je oči polomil v času njegove mladosti.

»Saj sedaj mi jo privatnik popravlja. Ko je Irena vozila v Domžale, nikoli ni delalo.«

»Je že vedela, zakaj je ni popravila.«

Zazrla sem se v TV, dokler nisem zaslišala: »Saj jaz ne pričakujem, da boš ti mene rihtal.« Oči se ji je zasmejal: »Saj te ne bom.«

»Urša, Urša je pa neizučena. Ne more me ona rihtati. Ko sem bila jaz toliko stara kot Urša, sem bila že v Ljubljani.«

»Sedaj boš lahko pa ‘fuzbal’ igrala na dvorišču, tako lepo travco imaš.«

»Ah, jaz se za ta vrt nič ne sekiram.«

»Alenka ima pa enega fanta tukaj. Pol mlajši. Ne vem, če ni sorodnik.«

Oči: »Saj je še mlada. To je ljubimec.«

Babi je ugovarjala: »Kaj?!? 70 je stara!«

»Ja, ona je mlada. Ti si pa že stara, ker si že 80.«

»Saj ima moža.«

»Ahh, zanj rabi še dvigalo, da gre gor. Saj so mu dvigalo naredili, da ga sploh lahko dvignejo.«

Dejansko sosedje že od jeseni prenavljajo stanovanje, ker so vgradili dvigalo. Babi se je pritožila: »Eno leto sem poslušala ta razbijanje.« Zasmejala sem se, kako je od jeseni minilo že eno leto in oči mi je pojasnil, da gre v Trzinu čas hitreje, saj je tu ‘twilight zone‘.

»Sploh nisem vedel, da je toliko dobrih serij v soboto dopoldne. Že tista francoska me je navdušila, sedaj se pa kar topim. Saj reševalka iz vode je bilo še dobro videti, potem pa…«

Mami je potegnila kabel, in Princ se je tako ustrašil, da je skočil meni v naročje, čeprav sem ležala na kavču. Če bi bil majhen pes še ne bi bilo problema, tako me je pa čisto poteptal.



»Urška. V omari imam zate sončna očala.« Vstala sem in stekla proti omari ter našla, ne boste verjeli, 3D očala. Navdušeno sem jih pokazala očiju, babi pa je nadaljevala: »Kolegica je svoje odprla in smo jih probale. Super sončna očala so.«

Babi je pogledala očija: »Matr si rjav.«

»Če je pa tako sončna pomlad.«

Jezno se je zadrla: »Ku*ba! Tudi en dan ni.«

»Jaz sem izumil novo zadevo. Jaz grem na dež in postanem rjav.«

»Ali ste bili na teku okoli Ljubljane?«

»Ne, ker ni deževalo. Pa še preveč kisika porabijo. Jaz rabim kisik zase.«

Mami je zaključila s košnjo in nesla kosilnico v garažo, ter oznanila, da gremo. Ne vem, če je 10 minut sedela v dnevni sobi in se pogovarjala z babi. Ko smo odhajali, je babi oznanila, da si bo naredila kosilo: »Saj nisem lačna.« Oči ji je rekel, da če ni lačna, naj ne dela kosila. »Saj ne bom delala. Juho, svalke in omako bom naredila.« Kaj bi šele bilo, če bi delala kosilo.

Mami je odpeljala, kakor hitro je lahko in zaklela po 200 metrih: »Pulover sem pozabila. Jah, bom pač en mesec brez tega puloverja.« in pospešila proti domu. Naporni so obiski babice, naporni.

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !