Maj 22

Kot vestna vnukinja s staršema, še posebej mamo in očetom, že nekaj let redno obiskujem babico. Na obisk gremo čim pogosteje, vendar velikokrat, na žalost, naši natrpani urniki tega ne dopuščajo. Tako nas velecenjena babica vidi približno dvakrat mesečno. Ob praznikih se zanjo še posebej potrudimo, zato smo bili danes že navsezgodaj, ob 11. uri, pri njej.

Že pred odhodom od doma sva z očijem ugotovila, da bi bilo bolje iti po sončenju, ko visoka temperatura povzroča omotico in občutek pijanosti. To popolnoma razloži očetovo nagnjenost do alkohola v njegovi mladosti. Po navadi se obiska poslužujemo popoldne, vendar si je mami želela tega čim prej rešiti, ker naj bi imela še ogromno drugega dela, zato nas babica še ni pričakovala.

Z očijem sva čakala, da babi odpre vrata, zraven pa se nastavljala sončku. »Si pozvonil?« »Ja. Mogoče je pa ni doma.« – evil smile. Kot po navadi prej nismo poklicali, čeprav smo ugotavljali, da na dan našega prihoda ne gre nikamor. Verjetno zato, ker smo enkrat prišli ravno, ko je ni bilo in ji na mizi pustili sporočilce: ‘Bili smo tukaj, ni te bilo.’ Spodaj smo se za dokaz podpisali vsi trije in s tem je bila mesečna norma obiskov izpolnjena.

Na srečo je babi že pritekla, kakor hitro je seveda lahko, ter navdušeno ugotovila, da smo prišli. Očiju spoštovanje izkazuje s tem, da ga naziva s princem: »Ja Princ je prišel, Princ!«. Poleg vzhičenih krikov se še steguje proti našemu psu, ki mu je mimogrede ime Princ. Naključje.

Z očijem sva prišla do dnevne sobe, kjer se je že vohala njena jutranja kavica, ki ji je, po njenih besedah, ravno danes zavrela. Zanimivo, da se ji ta ‘ravno danes’ zgodi vsakič.

Gurmani kot smo, smo najprej želeli vedeti kaj je jedla čez cel teden, kar nam je z veseljem razložila. Njene piščančje hrenovke brez soli in maščob so bile odličen dodatek enolončnici. Na žalost, nam ni zaupala če je bila ta lončnica astra ali katera druga rastlina. Morda naslednjič.

Približno pol ure po podrobnem opisu hrenovk, ki jih je jedla, nam je razložila da ona hrenovk ne mara. Zanimivo.

Med pogovorom smo prišli tudi do teme o mojem blogu. »Veš Urška. Tudi jaz pišem v blok. Sem napisala že 30 strani o svojem življenju. Marsikdo bi jokal, ko bi to bral.« Oči seveda ni mogel iz svoje kože: »Čakaj, čakaj. To imaš sedaj dve možnosti, zakaj bi se kdo razjokal ob tvojem pisanju.«

Nekaj malega je babi želela izvedeti tudi o svojem srčku, Princu: »Kolikokrat na dan pa gre lulat?« Oči ji pove da ga na dvorišče peljemo 3x dnevno. Skrbno babi je zanimalo, če zna sam it lulat. »Na začetku sem mu ga jaz držal, pa ni bil za to, tako da sedaj kar sam opravlja zadevo.«

Babi odgovora ni razumela, zato je temo hitro spremenila: »Urška, ali ti nosiš pajkice?« »Ne!« »Škoda, ker jaz imam ene, ki bi se ti super prilegale.« Glede na to, da mi jih ponuja že nekaj časa ji moja izbira oblačil očitno ne ustreza. Nato se je obrnila k očiju: »Zate pa sta še dve očetovi obleki.« Oči ji je odgovoril: »Mogoče bo še kdaj rabil. Kar obdrži!« Dedka že nekaj let ni več z nami, ampak ta argument še vedno deluje. Morda bi bilo dobro omeniti, da je oči obleko oblekel dvakrat v življenju: Prvi dan prve ‘prave’ službe in poroka.

Babi: »Princ, ali ti hodiš na sprehod? Jaz bi te vzela kdaj s seboj.« Oči: »Tempo bi bil ravno pravi. On gre tako počasi, da imaš občutek, da gre nazaj.« Kljub temu, da je Princ Greyhound, znana pasma tekačev, je njegov najljubši del sprehoda vožnja do lokacije kjer naj bi se sprehajali.

Babi: »Zadnjič sem bila na sprehodu in sem videla tako grdega psa. Tak majhen je bil s potlačenim nosom. Grd pes, grd.« Oči: »Saj tudi ti ne bi ravno na missicah zmagala.«

Princ se je kar na enkrat odločil, da je današnjega obiska konec. Vstal je s kavča in začel hoditi od enega do drugega ter do vrat. Kot po navadi, smo ga nekaj časa ignorirali, nato pa oči pove njegove misli: »Glupi dvonožci. Že pol ure jih opozarjam naj gremo, pa nič.«

Čim babi sliši besedo, ki ima povezavo z našim odhodom se razburi na Princa: »Tako malokrat prideš, pa bi že kar rad šel. Ne še, Princ!« Oči ji odgovori: »Saj nisi ti kriva.«, zato ga babi vpraša kdo je krivec. »Kaj jaz vem. Princa vprašaj.«

Princ je očitno ugotovil, da ga babi opravlja, zato je šel do nje in jo povohal: »Prinči, ti kar liži. Saj je dobro.« Rajši ne vem, kaj je s tem mislila.

Oči se je spomnil na knjigo, ki jo je bral včeraj in mami začel razlagati vsebino. Babi je vskočila: »To je film, kaj ne?« »Ne, ne. Knjiga.« »Ne! Film! Jaz sem to gledala po televiziji.« »Lahko si kaj podobnega gledala, ampak jaz razlagam vsebino knjige, ki sem jo bral.« »Ne, to si film gledal.« »Knjigo sem bral!« Babi je nekaj časa razmišljala in čeprav se je videlo, da mu ne verjame, rekla: »Ja, možno.« in nadaljevala: »Jaz pa nobenih knjig ne berem, razen Žurnal, Dobro jutro, Kamniške novice in Nedeljskega.«

»Zadnjič sem gledala nek film o ciganih. Pred tem nisem vedela, da imajo cigani tako radi svoje otroke.« »Aja? Kakšne imajo pa najrajši – na žaru, kuhane, dušene?«

Kar na enkrat, sredi pogovora je mami vstala. Najprej sem mislila, da samo psa zafrkava in mu vzbuja lažno upanje, da gremo domov, vendar je šla do vrta. Čez približno pet sekund je prišla nazaj in se usmerila proti kopalnici. »Ali si ti hotela lulati na balkon?« Brez odgovora je zapustila dnevno sobo in se vrnila z vrtnimi škarjami: »Koga boš pa sedaj ‘zaštihala’? Sosedom gume spustila?« Ponovno naju je mami vestno ignorirala in se usmerila proti ograji na vrtu. Oči je v smehu zafrkaval babi, da ji bo ograjo podrla. Moram omeniti, da se babi že nekaj mesecev s sosedi krega glede ograje, ker jo oni želijo podreti, babi pa ne. Babi: »Tisto, kar ona naredi mene nič ne boli, ampak sosed se pa ne sme niti z očmi dotakniti.« Tipična sosedska. Po nekajminutnem opazovanju pa vidimo, da mami res jemlje ograjo. »Ukradla ti bo ograjo.« »Ona jo rabi.« Verjetno jo res potrebuje, ampak vprašala ni pa nič.

»Vesta,« sedaj sva bila v sobi samo še z očijem »da jaz na računalnik in CD nič ne znam delat.« Oba ji pritrdiva in ona nadaljuje: »V Trzinu je tečaj, če se hočeš internet učiti.« Oči se zasmeji: »Tebe smo komaj naučili, kako se CD posluša.« Če se bo babi res odločila, da obišče ta tečaj, napovedujem odpoved inštruktorjev v enem tednu.

»Se spomnita, ko sta bila na obisku Erik in Vanja iz Prekmurja? Naredila sem velik zrezek. Sem se potrudila, ker za vas ne morem kuhati, bom pa za njiju. In pip nista jedla! Niti dotaknila se nista. Sem bila tako užaljena, da zanju ne naredim ničesar več.« Naj omenim, da sta ji pred tem že sporočila, da bosta k njej prišla po kosilu.

»Zadnjič mi je Erik poslal moj album s slikami. Urška, ti jih še nisi videla. Vse slike mojega življenja. Jih bova pogledali.« »A to je kar prisila? Nujno bom gledala album?« Oči jo je popravil: »Ko in če boš želela…«, vendar se je babi razburila: »A veš kaj? Pravilne slovenščine pa od mene ne boš dobila!«

»Gledala sem oddajo, ko prekmursko igrajo po prekmursko. Veš, jaz vse razumem prekmursko.« To je bila moja iztočnica: »Idi na vrke pa splavi bečke. Razmiš tou ka sam ti pravla?« Babi me je debelo pogledala in čez nekaj sekund presenečeno vprašala: »Kako?« V smehu sem ji stavek prevedla [Pojdi na hrib in umij sode. Razumeš, kaj sem ti rekla?] in babi se je razburila, da oni niso nikoli tako govorili. Vztrajala je pri tem, da bi bečke lahko pomenile peške. »Jože me je to naučil.« Jože je njen brat oz. očetov stric. Tam sem preživela nekaj poletnih počitnic in ker je želel, da njegovo sestro malce ‘zafrkneva’, me je naučil stavek v stari prekmurščini. »Ah Jože je to slučajno slišal. Mi smo govorili sodi.«

Babi se je malce kujala, ker očitno ne zna tako dobro ‘gučati’, kot je želela. Obrnila se je k očiju: »Saj ti pa nič ne znaš prekmursko.« Oči je, prav tako kot jaz, kot otrok preživel veliko počitnic v Prekmurju. »Znam, znam. Ko sva se z Erikom vozila s kolesi, se je za menoj drl ‘Enjoj, enjoj!’, jaz pa sem še hitreje vozil kolo. Ko sem se čez pol ure ustavil, pa mi je povedal da ‘enjoj’ ne pomeni hitreje, kot sem jaz mislil, ampak ravno obratno.« Pa pravijo, da mi ‘žabarji’ ne znamo prekmurščine.

Mami je v dnevno sobo prišla z žičnato ograjo in oznanila, da odhajamo. Ko ‘gazda’ to reče, z očijem hitro skočiva s kavča in čez minutko že iz avta pomaham babici v slovo.

Več o prigodah moje družine pa v naslednjem blogu oz. ob našem naslednjem obisku babice.

P.S.: Vsa imena so izmišljena. ;)

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !