Maj 22

Presenečeno sem ga pogledala: “Hvala. Ampak res ne bi bilo treba.”

No, rajši začnimo na začetku, če ne vam ne bo nič jasno. Po pouku sem se odpravila na stadion, da bi odtekla intervalni trening. Šok! Tam me je pričakalo že približno 40 otrok in nekaj starejših, ki so se pripravljali za (kot sem predvidevala) tekmovanje. Ponavadi pridem na prazen stadion. Včasih je tam kakšen skrbnik, ki čisti tribune ali pa gre ravno ko treniram mimo trener in mi pokima. Skratka, opuščeno. Tokrat pa gužva. Potiho sem zaklela in se počasi premaknila do fanta, ki se je ukvarjal z “ekranom” , da bodo tekači videli vmesni čas. Izvedela sem, da imam 1 uro časa, saj naj bi se tekmovanje začelo ob dveh, ura pa je bila ravno ena. Z njegovim dovoljenjem, da opravim trening sem se počasi začela ogrevati. Med tem ogrevanjem sem predvsem preračunavala, če sploh imam dovolj časa za intervale. Poleg tega si publike vsekakor nisem želela. Po tehtnem razmisleku sem se odločila za spremembo treninga – Cooper (2,4 km). Tega je vsaj hitro konec in sem se lahko spravila s stadiona, ki se je v petih minutah od mojega prihoda, napolnil. Tribuna je bila nabito polna… kot na ‘fuzbal’ tekmah, ko igrajo… no, ne bom kritizirala slovenskega nogometa.

Da skrajšam pripoved, za katero je morda videti, kot da sem zašla z osnovne tematike. Ne skrbite, bom prišla do ‘žeje’. Skratka, odtekla sem 6 krogov na stadionu. Prve dva so me na tribunah še spodbujali, potem pa so se naveličali. Garmin me je malce hecal, saj se je odločil, da sem med kroženjem še enkrat skočila za približno 50 metrov iz stadiona. Kar predstavljajte si moj šok, ko mi namesto po enem krogu zapiska že po približno 350 m, da sem naredila 400 m. No, postavila sem PB1 : 10:55. Je res, da sem Cooperja tekla šele drugič v življenju ampak rezultat prejšnjega tedna sem izbolšala za 36 sekund. Mimogrede bi opomnila vse tekače, ki bi želeli negativno komentirati moj (ne pretirano dober) rezultat, da sem maratonka in ne šprinterka. Te treningi so samo priprava na sprejemnega za športno fakulteto. Prava strast so dolgi teki, katerih se bom lotila čim bo sprejemni mimo.

Dvajset čez eno sem sedela na pločniku parkirišča pred Merkatorjem. Poleg mene ogromna torba z vso opremo, za katero še nisem imela dovolj moči, da bi jo pospravila v avto. Ubadala sem se z odpiranjem druge steklenice vode, vendar zaradi utrujenosti ni in ni šlo. Nato pa je na prazno parkirišče poleg mojega avtomobila pripeljal fant (predvidevam, da) sredi dvajsetih let. Za deset centimetrov sem se prestavila in se še naprej ubadala z vodo. Prijazno se je opravičil, ker me je zmotil (namesto, da bi se jaz njemu, ker sem sedela na praznem parkirišči) in mi na mojo prošnjo odprl steklenico. Pa so še ‘džentelmeni’ na tem svetu. =D

Po popitem litru in pol vode se je mladenič vrnil in se mi nasmehnil. Verjetno ni pričakoval, da bom še vedno sedela na pločniku. Ko je odhajal pa se še odpravi do prtljažnjika iz katerega vzame plastenko Costelle in mi jo ponudi: “Na, če si še žejna.” Vidite, pa ste že misli, da sem pozabila o čem naj bi bil ta blog. Take prijazne geste zagotovo nisem pričakovala. Morda si kdo sedaj misli: “Saj je samo voda.” ampak pomislite koliko ljudi, ki jih poznate bi ravnalo podobno. Z (utrujenim) nasmehom sem se mu zahvalila in sprejela ponujeno plastenko. Svoje dejanje je ‘opravičil’ z besedami, da ima tega še veliko v avtu, ampak zame je še vedno heroj! Ne bi si mislila, da mi lahko taka enostavna gesta polepša dan.

P.S.: Še sem bila žejna.

P.S.S.: V originalu objavljeno na prejšnjem blogu nekaj dni nazaj, ker je Blogger preizkušal mojo potrpežljivost in ni delal. :)

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !