Maj 31

ZDA je demokratična država, katere glavna skrb je zdravje njihovih državljanov. Yeah, right.

Ko do nas pride glas o neumnih Ameriških zakonih se ponavadi samo nasmejimo in rečemo: “Only in Amerika.” Na žalost pa temu ni tako. Vse več ameriških zakonov postaja tudi naših zakonov.

Pred kratkim so v Sloveniji prepovedali izdelke iz mace, ker naj bi bila alternativno zdravilo. Vzrok: mogoče škodi zdravju. Mogoče? Mislim, da lahko vsak 10 letnik našteje nekaj izdelkov, ki škodijo zdravju, pa niso prepovedani. Ne rabim poudarjati, da se je prepoved začela v ZDA, kajne?

V večini držav ZDA je prepovedana prodaja surovega mleka. Zakaj? Ker naj bi vseboval bakterije, ki niso zdrave za človeka. Tudi, če bi res vsebovale bakterije (kar je ‘total bulshit’), zaradi katerih bi mi bilo slabo, bi zbolela itd. ne vidim razloga zakaj se ne bi sama odločila o tem ali bom razkirala bolezen ali ne. FDA (uprava hrane in zdravil) pa očitno meni, da ljudje nismo dovolj pametni, da bi se odločali sami, zato bodo rajši prepovedali vse, kar njim ne ustreza… ups, sem mislila reči, kar nam škoduje.

FDA so prepovedali vso alternativno medicino (zdravila, ki jih niso odobrili). Sedaj pa so se spravili še na (zdravo) surovo prehrano. Ni ga človeka, ki bi me prepričal, da je hamburger poln vitaminov in bolj zdrav od jabolka (pa tudi če škropljenega).

Kaj pa je vzrok za vse te prepovedi?
ZASLUŽEK! Surovo mleko so najprej prepovedali v državi, kjer je začela mlečna industrija propadati. Maca je bila najprej prepovedana tam, kjer so se ljudje vse bolj vračali k naravnim metodam in opuščali uporabo zdravil (odobrenih s strani FDA).
Sliši se kot znanstvena fantastika, vendar Ameriko vodi bogata manjšina, ki so za dober denar brez večjih težav podkupili organizacije, ki naj bi varovale ljudi. Nepodkupljiva manjšina pa hitro izgubi službo.

Mogoče si mislite, da se to vas ne tiče, ker nikoli niste kupovali mace ali surovega mleka. Ko pa bodo prepovedali pitje kamiličnega čaja z kapljicami limone (ker je naravno alternativno zdravilo) in bo dovoljena samo še uporaba ‘čarobne tabletke’ se boste pa spraševali od kje tak zakon.

Narediti (verjetno?) ne moremo nič, ampak svoje ogorčenje pa vseeno lahko izrazimo… dokler tudi tega ne prepovejo.

Maj 30

1. We’re used to perform in very little clothing.
2. We can go fast and hard or slow and soft.
3. We come hard out of every turn.
4. We have great stamina.
5. We always finish.
6. We use our whole body.
7. We can go anywhere, anytime.
8. We’re explosive from the beginning till the end.
9. We shower more than 10 times a week.
10. We aim to break records.
11. We know how to work the curves.
12. We’re more flexible than the average person.
13. We can perfom under any conditions.
14. We have perfect form/technique.
15. We have great hip movement.
16. Sprinters, middle distance, long distance, we good for everything.
17. We have good sence of humore, cause we don t know what to do when we run.
18. Because every other sport plays with balls.
19. We are always hungry.
20. We are familiar with quote: “Wow, your heart beats so slow!”
21. When we want something, we make sure we get it!
22. We don’t like to be followed, but we love to follow others.

Skopirano od Markota iz FB.

Maj 28

KOPALNICA
Moški ima v kopalnici 6 predmetov: ščetko, zobno pasto, kremo za britje, britvico, kos mila in brisačo, ki jo je ukradel v hotelu. Povprečno število predmetov v ženski kopalnici je 437. Moški bo vsaj 340 teh predmetov videl prvič v življenju in jih ne bo znal identificirati.

ČEVLJI

Ko se ženska odpravi v službo, obuje čevlje za hojo. Lepe čevlje da v vrečko. Ko pride v službo, se preobuje in si natakne službene salonarje. Pet minut pozneje si sezuje čevlje za službo, ker so njene noge skrite pod mizo. Moski nosi par čevljev ves dan.

PISAVA
Moški na srečo ne krasijo svojih izdelkov. Raje kracajo. Ženske uporabljajo odišavljen papir in na i vedno dodajo namesto pike majhen srček. Rade tudi dodajo zanke na p-je in g-je. Hudicevo težko je prebrati žensko pismo. Se ko vam sporoča, da je med vama konec, na koncu vedno doda majhen smejoč se obrazek.

ZRELOST
Ženske odrastejo hitreje kot moški. Osemnajstletnica lahko funkcionira kot odrasla oseba.
Večina osemnajstletnih moških se se vedno igra videoigrice in iz stolpnic mece balone z vodo na mimoidoče, Prav zato se srednješolske romance redko obnesejo.

ZVEZE
Ko se zveza konca, bo ženska jokala kot slap in svojo bolecčno delila s prijateljicami. Napisala bo pesem z naslovom Vsi moški so idioti. Potem se bo spravila k sebi in živela naprej.
Moški ima malo več težav. Šest mesecev po koncu zveze bo v nedeljo zjutraj ob 3h pijan poklical bivše dekle in v slušalko povedal nekaj takega kot: “Hotel sem ti samo povedati, da si mi uničila življenje. Nikoli ti ne bom oprostil in mislim da si navadna cipa. Hkrati pa še vedno mislim, da obstaja možnost za naju…” Ta klic je znan kot “ljubim-te-in-sovražim” klic, ki ga je 99% moških opravilo vsaj enkrat v življenju. Obstajajo posebne skupine, ki pomagajo moškim pri tej težavi – ponavadi so neuspešne.

TELEFON
Za moškega je telefon sredstvo komuniciranja. Uporablja ga za jedrnato sporočanje.
Ženska bo ves dan preživela s prijateljico. Ko se bo vrnila domov, bo takoj po telefonu poklicala isto prijateljico – pogovarjali se bosta kake 3 ure.

NAVODILA

Če se ženska izgubi z avtom, bo ustavila, vprašala za pot in nadaljevala vožnjo.
Za moškega je to znamenje slabosti. Vozil se bo v krogu 3 ure in na koncu rekel, da mu je okolica znana.

OTROCI
Ženska ve vse o svojih otrocih: kdaj imajo pouk, kdaj imajo zobozdravnika, kdaj jih je treba peljati k uram klavirja, v koga so zaljubljeni in kdo so njihovi prijatelji.
Moški se bežno zaveda, da v hisi živijo nekakšni majhni ljudje.

OBLAČENJE
Ženska se bo lepo oblekla za kuhanje, zalivanje rož, odnašanje smeti, branje knjige…
Moški se bo lepo oblekel za poroko in pogreb.

FOTOAPARATI

Moški bo za fotografski aparat in opremo porabil 500 €. Zgradil si bo temnico in obiskal fotografski tečaj.
Ženska si bo kupila napravo za enkratno uporabo in z njo najbrž naredila boljše slike kot moški.

IGRAČE

Ženske ljubijo igrače. Pri dvanajstih letih jih ne zanimajo več.
Moški nikoli ne izgubijo zanimanja zanje, samo igrače postanejo dražje. Nekateri primeri moških igrač: mini televizor, telefon v avtu, videoigrice in sploh vse kar piska, utripa in potrebuje vsaj 6 baterij, da deluje.

ROŽE
Ko ženska odpotuje, prosi moškega, naj zaliva rože. Moški zalije rože.
Ženska se vrne v stanovanje, polno mrtvih rož. Nihče ne ve, zakaj se to zgodi.

PRIJATELJI
Ko grejo ženske ven s prijateljicami, govorijo celo noč. Ko grejo moški ven s prijatelji, spregovorijo dvajset besed. Večina teh besed je: “Bo še kdo pivo?”

NIZKI UDARCI
Moški in ženska gledata nogomet in žoga zadene igralca v območje pod pasom. Ženska bo rekla: “Oh, to pa boli!”
Moški se bo zvil in začutil bolečino.

STRANIŠČA
Moški uporabljajo stranišča izključno za biološke potrebe. Za ženske je stranišče v restavraciji zabavišče. Moški na stranišču nikoli ne spregovori besede. Ženske srečajo v stranišču neznanko in pol ure pozneje objeti in hihitajoči se prideta skupaj ven.

Maj 23

Minil je teden, ali trije, od našega zadnjega obiska. V petek, 21. maja sem bila na maturantski četvorki, zato sem se v soboto zjutraj zbudila gluha in s piskanjem v ušesih. To je pomenilo, da bo obisk prijetnejši, saj je babičino kričanje oz. strastno pogovarjanje postal umirjen pogovor.

»Urška, ko ati konča z dvigovanjem uteži gremo.«

To je pomenilo, da imam še ogromno časa, zato sem se začela počasi preoblačiti in poslušati glasbo. Zvočnike sem imela čisto na minimum, vendar sem še vedno imela občutek, da se preveč derejo. Mami me je celo zafrkavala, da imam mačka brez popitega alkohola. Mogoče se me je prijelo, ker sem bila polita s pivom.

Kar na enkrat pa neki norec zahupa pred našo hišo. Že sedaj sami divjaki vozijo po naših cestah, ko pa bo odprt most in posledično tudi bližnjica do Ljubljane, bo pa le še hujše. Čez okno sem pogledala, kdo je tisti [cenzura], ki hupa na umirjeno sončno dopoldne in na dvorišču sem zagledala mami in očija, ki sta sedela v avtu. Ups, očitno že odhajamo. Pograbila sem mobitel in stekla ven.

»Zakaj pa nista rekla, da gremo?«

Izkazalo se je, da je oči trening že opravil in je od takrat, ko me je mami opozorila, moral samo še nekajkrat dvigniti predmete, katere jaz še pogledam ne. Verjetno je mami podzavestno poskušala sabotirati babičin obisk tako, da mi ni povedala, da odhajamo.

Bili smo že zelo zgodnji, zato je mami komentirala, da babi mogoče ni doma. Nismo imeli take sreče. Že skozi zaprta vrata se nam je zadrla: »Šepam, šepam.« Super, današnji obisk bo v znamenju njenih ‘bolečin’. Saj mi ni treba omenjati, da ni šepala, kajne?

Ker sva z očijem ignorirala njeno jamranje, mami pa je tako že ušla na sprehod s psom, naju je spustila v stanovanje. Ko sem vstopila v dnevno sobo, me je napadel glasen zvok televizije. Nima spoštovanja do maturantov z glavobolom.

»Urška, šport gledam. Deklice trenirajo isto, kot ti.«

Pogledam na ekran, da vidim če so tekačice ali karateistke in vidim… gimnastičarko. Seveda, med borilnimi veščinami in gimnastiko pa res ni razlike.

Ker sva z očijem prvič ignorirala njeno jamranje, je morala ponoviti, da živi v bolečini. »Ti si tako boga, da boš morala takoj v dom.« Takega odgovora sem jaz že vajena, ona pa kar pozablja, da z jamranjem ne bo pridobila pomilovanja. Očija je grdo pogledala: »Ku*c pa dom!« Malce je pomislila: »Saj drugega mi ni, ampak ta prekleti križ!« Poznam te težave, ko šepam zaradi bolečin v križu.

»Sam poglej kakšno travo imam.« Namig, da bi lahko oči pokosil travo? JA! »Tako zaraščenega dvorišča še v življenju nisem videl.« Zberem vse moči in pogledam čez steklena vrata terase… trava visoka približno 15 centimetrov. Pri nas mora biti vsaj pol večja, da začnemo razmišljati o košnji.

Mami je prišla v stanovanje in babi je snaho rajši ignorirala in nagovorila psa: »Prinči, lej k sem bolančkana.« Mami jo je brez kakršnegakoli interesa vprašala kaj ji je. »Križ.«

Da si ne boste mislili, kako brezčutni smo. Babi enkrat na pol leta zaigra popolno nebogljenost, ker njene prijateljice na tak način svoje sorodnike prisilijo, da skrbijo zanje in so posledično na obisku tudi večkrat tedensko. Tudi depresija je zelo moderna. Da zmanipulira nas, bo potrebnega več truda.

Čim se je mami dobro usedla, jo je babi prosila, če gresta lahko v bližnjo trgovino. Super! Te priložnosti ne bom zamudila. Babi v trgovini.

»Veš kaj. Ne bom se oblekla.« Oči jo je z presenečenim izrazom vprašal: »Naga greš?« Babi ga je rajši ignorirala in nadaljevala: »Še lulati moram, da mi ne bo slučajno v trgovini ušlo.« Čeprav, to bi bilo pa res zanimivo napisati na blog. Ko se je vrnila s stranišča: »Ali so dobre te hlače?« Stara, umazana trenirka. »Ja, super so.« Lahko je reči mami, ko pa je bila v isto oblečena. Če srečamo koga poznanega, bom očitno uporabila Cankarjevo metodo.

Ko smo odhajale, se babi še spomni, da mora zakleniti vrata. »Pa saj imaš Dušana notri.« »Vseeno moram zakleniti.« Predvidevam, da se ji je v podzavest zapisalo, da mora zakleniti, ker je oči mladost preživljal povsod drugje, samo doma ne. Očitno se je bala, da bo spet pobegnil za nekaj ur.

Ko smo se peljale proti trgovini, je babi podala komentar, na 4 ljudi na cesti: »Danes je pa kar promet v Trzinu.« Ja, dva sprehajalca je pa že zapuščen Trzin.

Preden je babi izstopila iz avta je še pokomentirala križ… ali pa šepanje, saj ne vem: »Ku*c, ko ne morem hoditi.«

Mami je z normalnim tempom stopila proti trgovini in jo poklicala: »Kaj je bakica?«

»Nič, nič. Saj hodim lahko, ker me nič ne boli.« Potem se pa čudi, zakaj ignoriramo jamranje. Njen komentar je seveda sprožil smeh z moje strani. »Se smejiš z mene, ker sem tako oblečena, kajne?«

Najprej smo se odpravile do oddelka s sadjem in mami je začela nabirati banane. »Jaz ne smem jesti banan. Mi gre cukr blazno gor.« Ne vem, če nimajo sadne torte več vpliva, kot en košček banane na torti.

Mami je še naprej nabirala banane (mislim, da jih je vzela več kot 5 šopov, saj je plačala babi), babi pa se je odpravila proti sladkarijam in si jih počasi ogledovala. Že nekaj let ne jem sladkarij, tako da ne more reči, da je tam stala iz navade. Vzela je čokolado, dve, tri… in se obrnila proti meni. Videla je, da jo opazujem in čokolade hitro vrnila na polico. Ja, banane dvigujejo nivo sladkorja v krvi.

Z mami sva se približali babici in ker mami niti minutko ni zdržala zraven nje, je vprašala: »Mleko boš eko?« in že je ni bilo več.

Mami se je obrnila proti prodajalki, ki jo mimogrede tudi poznamo in rekla: »Ohh ja, težka so pota gospodova.« Kaj se ima ona za pritoževati, ko pa z njo preživi pol manj časa, kot midva z očijem. Prodajalka se je iskreno zasmejala, saj tudi ona pozna našo babico.

Postavila sem se v vrsto za blagajno in zraven je prišla stara ‘mamca’, ter se zaletela vame. Brez kakršnegakoli opravičila se je začela riniti proti meni in me prerivati iz vrste. Gledala je približno tako grdo, kot gleda babi če ne vidi, da jo opazujem.

»Saj me spustiš naprej, kaj ne? Veš, si že star in pozabiš.« Potem pa poslušam take neumnosti, da smo mladi neolikani. Zavila sem z očmi in jo spustila naprej.

Ko je ‘mamca’ plačala svoje se je začela pogovarjati z babi, ki je stala pri izhodu. Pogovarjali sta se nekaj minut in videti je bilo, kot da sta se kar ujeli. Očitno imata podoben karakter.

Vedela sem, da bo babi plačala vse, zato sem si že pred tem vzela dva križankarja. Mojo odvisnost je treba nekako podpirati. Usedla sem se v avto in mami mi je v naročje vrgla križanki, zgornja pa je bila odprta in rešenih je bilo nekaj besed: »Kako je tebi že uspelo rešiti križanko?!?«

Mami se je zasmejala in pojasnila, da je v prtljažniku našla še eno. In res sem imela v naročju tri križankarje. Btw, ko se boste naslednjič spraševali kaj mi kupiti za rojstni dan, ker ne jem sladkarij, se spomnite na križankarje! :P

Babi se je vmešala, ker je očitno mislila, da se pogovarjam z njo: »Meni ni uspelo rešiti. Jaz ne znam. Veš, oči in dedi sta reševala križanke, jaz pa sem kuhala in pospravljala.«

Na poti proti domu me je babi vprašala, če sem bila na četvorki. »Ja.« »Je bilo zabavno?« »Ful.« Babi je ponovila za menoj, kot da razmišlja, kaj beseda ‘ful’ pomeni. Mogoče ji pa naslednjič povem.

Srečali smo 2 para, kar je komentirala: »Ojoj, vsi Trzinci so na ulici.« Če bo pridna, jo bom peljala v Ljubljano, da vidi, kaj je to gneča.

Babi: »Sedaj so imeli Žerjavčki (društvo penzjonistov) dva izleta in nisem šla.«

Mami: »Saj praviš, da ne moreš hoditi.«

Babi: »Veš koliko hodim. Pa daleč!«


»Bom kasneje pospravila. Ko boste šli.«

Mami jo je pogledala: »Kaj te stane, če primeš in odneseš sedaj?«

»Če je pa preveč!«

»Boš pa dvakrat nesla.«

Resnična ljubezen med taščo in snaho. ;)

Babi je ponovno komentirala zaraščeno dvorišče in mami se je javila, da bo pokosila, ter tiho komentirala: »Vse je bolje, kot notri sedeti.«

Princ je še kar skakal okoli mami, zato je očija vprašala, kaj mu je rekel: »Da gremo, ko prideš.« »Ne bo šlo, ker moram še pokositi.« Oči je odgovoril: »Samo, da ne boš s škarjicami.«

Mami je šla po kosilnico in babi vprašala, kje ima kabel. »Grem iskat.«

»Samo povej mi, kje ga imaš.«

»Grem iskat.«

»Ali misliš, da jaz ne morem najti?«

»Pa ježeš, ja ne bo sedaj kosila.«

Oči: »Če pa tako jamraš, da ne vidiš v gozd.«

»Ja, saj sem reva.«

Princ je izginil nekam v stanovanju in oči ga je začel klicati, kar ni prineslo nobenega odziva. Mami je psa poklicala enkrat in že se je zaslišalo topotanje tačk. Jaz sem bila dovolj pametna, da sem si prikrajšala sramoto ignoriranja psa. Prepričana sem, da ga mami skrivaj hrani s sladkarijami, da jo ima tako rajši.

Mami je začela kositi in babi je želela prijeti električne kable: »Andreju moram vedno držati električne trakove.« To je nek babin prijatelj, ki ji postori dela, ko se mami ne da. Oči se je zasmejal, da Andrej pač ni tak tehničen tip, kot mami: »Veš, tam je tudi kavelj, kamor se zatakne kabel.«

Babi pa kar ni želela verjeti, da njen Andrej tega ni znal ugotoviti, zato je vztrajala na tem, da mami ‘električni trak’ drži.

»Irena. Če bo kosilnica crknila, se bo kar nazaj vklopila, ker je trava velika.« Oči se je zadrl: »Ja, Irena. Če kaj ne boš vedela kar babi vprašaj. Ona vse zna.« ter nadaljeval: »A veš kje se jo vklopi?« Babi ga je grdo pogledala: »Hecaš jo.«, vendar se je motila v tem koga je zafrkaval.


»Ampak tale kosilnica je pa zelo glasna. Babi, da ji reči naj da bolj tiho.«

Babi je gledala račun iz trgovine – Merkator: »Uuu imam že 109 pik.«

»Ja, ampak to ni IQ.«

»Moram vzeti Lekadol, da me ne bo nehal boleti. Dušan, a ti poznaš Lekadol?«

»A bejž ga no srat.«

»Ooo madona, ti si pa res dohtar.«

»Bolši, kot un, ki tebe cajta.« Oči ne verjame preveč v zdravnike.

»Matr ta trava raste.«

Oči ji je predlagal, naj jo posoli, kar je super sprejela: »To pa nisem vedela, da neha rasti. Bom posolila. Škoda, da nismo z Ireno kupili 3 kg soli.«

»Boš imela tako lep blat.«

»Saj jaz samo na terasi sedim. Ne rabim trave. Bom posolila.«

Mami je zapeljala čez skalo in slišalo se je, kot da se bo kosilnica takoj polomila. Oči se je zadrl: »Ja, kaj pa ti delaš? A sploh znaš kositi?«

Babi jo je takoj branila: »Tam je beton.«

»Ne, sam pokvariti hoče, da ji ne bo treba več kositi. Poznam jaz te finte.«

Me zanima, koliko kosilnic je oči polomil v času njegove mladosti.

»Saj sedaj mi jo privatnik popravlja. Ko je Irena vozila v Domžale, nikoli ni delalo.«

»Je že vedela, zakaj je ni popravila.«

Zazrla sem se v TV, dokler nisem zaslišala: »Saj jaz ne pričakujem, da boš ti mene rihtal.« Oči se ji je zasmejal: »Saj te ne bom.«

»Urša, Urša je pa neizučena. Ne more me ona rihtati. Ko sem bila jaz toliko stara kot Urša, sem bila že v Ljubljani.«

»Sedaj boš lahko pa ‘fuzbal’ igrala na dvorišču, tako lepo travco imaš.«

»Ah, jaz se za ta vrt nič ne sekiram.«

»Alenka ima pa enega fanta tukaj. Pol mlajši. Ne vem, če ni sorodnik.«

Oči: »Saj je še mlada. To je ljubimec.«

Babi je ugovarjala: »Kaj?!? 70 je stara!«

»Ja, ona je mlada. Ti si pa že stara, ker si že 80.«

»Saj ima moža.«

»Ahh, zanj rabi še dvigalo, da gre gor. Saj so mu dvigalo naredili, da ga sploh lahko dvignejo.«

Dejansko sosedje že od jeseni prenavljajo stanovanje, ker so vgradili dvigalo. Babi se je pritožila: »Eno leto sem poslušala ta razbijanje.« Zasmejala sem se, kako je od jeseni minilo že eno leto in oči mi je pojasnil, da gre v Trzinu čas hitreje, saj je tu ‘twilight zone‘.

»Sploh nisem vedel, da je toliko dobrih serij v soboto dopoldne. Že tista francoska me je navdušila, sedaj se pa kar topim. Saj reševalka iz vode je bilo še dobro videti, potem pa…«

Mami je potegnila kabel, in Princ se je tako ustrašil, da je skočil meni v naročje, čeprav sem ležala na kavču. Če bi bil majhen pes še ne bi bilo problema, tako me je pa čisto poteptal.



»Urška. V omari imam zate sončna očala.« Vstala sem in stekla proti omari ter našla, ne boste verjeli, 3D očala. Navdušeno sem jih pokazala očiju, babi pa je nadaljevala: »Kolegica je svoje odprla in smo jih probale. Super sončna očala so.«

Babi je pogledala očija: »Matr si rjav.«

»Če je pa tako sončna pomlad.«

Jezno se je zadrla: »Ku*ba! Tudi en dan ni.«

»Jaz sem izumil novo zadevo. Jaz grem na dež in postanem rjav.«

»Ali ste bili na teku okoli Ljubljane?«

»Ne, ker ni deževalo. Pa še preveč kisika porabijo. Jaz rabim kisik zase.«

Mami je zaključila s košnjo in nesla kosilnico v garažo, ter oznanila, da gremo. Ne vem, če je 10 minut sedela v dnevni sobi in se pogovarjala z babi. Ko smo odhajali, je babi oznanila, da si bo naredila kosilo: »Saj nisem lačna.« Oči ji je rekel, da če ni lačna, naj ne dela kosila. »Saj ne bom delala. Juho, svalke in omako bom naredila.« Kaj bi šele bilo, če bi delala kosilo.

Mami je odpeljala, kakor hitro je lahko in zaklela po 200 metrih: »Pulover sem pozabila. Jah, bom pač en mesec brez tega puloverja.« in pospešila proti domu. Naporni so obiski babice, naporni.

Maj 22

Kot vestna vnukinja s staršema, še posebej mamo in očetom, že nekaj let redno obiskujem babico. Na obisk gremo čim pogosteje, vendar velikokrat, na žalost, naši natrpani urniki tega ne dopuščajo. Tako nas velecenjena babica vidi približno dvakrat mesečno. Ob praznikih se zanjo še posebej potrudimo, zato smo bili danes že navsezgodaj, ob 11. uri, pri njej.

Že pred odhodom od doma sva z očijem ugotovila, da bi bilo bolje iti po sončenju, ko visoka temperatura povzroča omotico in občutek pijanosti. To popolnoma razloži očetovo nagnjenost do alkohola v njegovi mladosti. Po navadi se obiska poslužujemo popoldne, vendar si je mami želela tega čim prej rešiti, ker naj bi imela še ogromno drugega dela, zato nas babica še ni pričakovala.

Z očijem sva čakala, da babi odpre vrata, zraven pa se nastavljala sončku. »Si pozvonil?« »Ja. Mogoče je pa ni doma.« – evil smile. Kot po navadi prej nismo poklicali, čeprav smo ugotavljali, da na dan našega prihoda ne gre nikamor. Verjetno zato, ker smo enkrat prišli ravno, ko je ni bilo in ji na mizi pustili sporočilce: ‘Bili smo tukaj, ni te bilo.’ Spodaj smo se za dokaz podpisali vsi trije in s tem je bila mesečna norma obiskov izpolnjena.

Na srečo je babi že pritekla, kakor hitro je seveda lahko, ter navdušeno ugotovila, da smo prišli. Očiju spoštovanje izkazuje s tem, da ga naziva s princem: »Ja Princ je prišel, Princ!«. Poleg vzhičenih krikov se še steguje proti našemu psu, ki mu je mimogrede ime Princ. Naključje.

Z očijem sva prišla do dnevne sobe, kjer se je že vohala njena jutranja kavica, ki ji je, po njenih besedah, ravno danes zavrela. Zanimivo, da se ji ta ‘ravno danes’ zgodi vsakič.

Gurmani kot smo, smo najprej želeli vedeti kaj je jedla čez cel teden, kar nam je z veseljem razložila. Njene piščančje hrenovke brez soli in maščob so bile odličen dodatek enolončnici. Na žalost, nam ni zaupala če je bila ta lončnica astra ali katera druga rastlina. Morda naslednjič.

Približno pol ure po podrobnem opisu hrenovk, ki jih je jedla, nam je razložila da ona hrenovk ne mara. Zanimivo.

Med pogovorom smo prišli tudi do teme o mojem blogu. »Veš Urška. Tudi jaz pišem v blok. Sem napisala že 30 strani o svojem življenju. Marsikdo bi jokal, ko bi to bral.« Oči seveda ni mogel iz svoje kože: »Čakaj, čakaj. To imaš sedaj dve možnosti, zakaj bi se kdo razjokal ob tvojem pisanju.«

Nekaj malega je babi želela izvedeti tudi o svojem srčku, Princu: »Kolikokrat na dan pa gre lulat?« Oči ji pove da ga na dvorišče peljemo 3x dnevno. Skrbno babi je zanimalo, če zna sam it lulat. »Na začetku sem mu ga jaz držal, pa ni bil za to, tako da sedaj kar sam opravlja zadevo.«

Babi odgovora ni razumela, zato je temo hitro spremenila: »Urška, ali ti nosiš pajkice?« »Ne!« »Škoda, ker jaz imam ene, ki bi se ti super prilegale.« Glede na to, da mi jih ponuja že nekaj časa ji moja izbira oblačil očitno ne ustreza. Nato se je obrnila k očiju: »Zate pa sta še dve očetovi obleki.« Oči ji je odgovoril: »Mogoče bo še kdaj rabil. Kar obdrži!« Dedka že nekaj let ni več z nami, ampak ta argument še vedno deluje. Morda bi bilo dobro omeniti, da je oči obleko oblekel dvakrat v življenju: Prvi dan prve ‘prave’ službe in poroka.

Babi: »Princ, ali ti hodiš na sprehod? Jaz bi te vzela kdaj s seboj.« Oči: »Tempo bi bil ravno pravi. On gre tako počasi, da imaš občutek, da gre nazaj.« Kljub temu, da je Princ Greyhound, znana pasma tekačev, je njegov najljubši del sprehoda vožnja do lokacije kjer naj bi se sprehajali.

Babi: »Zadnjič sem bila na sprehodu in sem videla tako grdega psa. Tak majhen je bil s potlačenim nosom. Grd pes, grd.« Oči: »Saj tudi ti ne bi ravno na missicah zmagala.«

Princ se je kar na enkrat odločil, da je današnjega obiska konec. Vstal je s kavča in začel hoditi od enega do drugega ter do vrat. Kot po navadi, smo ga nekaj časa ignorirali, nato pa oči pove njegove misli: »Glupi dvonožci. Že pol ure jih opozarjam naj gremo, pa nič.«

Čim babi sliši besedo, ki ima povezavo z našim odhodom se razburi na Princa: »Tako malokrat prideš, pa bi že kar rad šel. Ne še, Princ!« Oči ji odgovori: »Saj nisi ti kriva.«, zato ga babi vpraša kdo je krivec. »Kaj jaz vem. Princa vprašaj.«

Princ je očitno ugotovil, da ga babi opravlja, zato je šel do nje in jo povohal: »Prinči, ti kar liži. Saj je dobro.« Rajši ne vem, kaj je s tem mislila.

Oči se je spomnil na knjigo, ki jo je bral včeraj in mami začel razlagati vsebino. Babi je vskočila: »To je film, kaj ne?« »Ne, ne. Knjiga.« »Ne! Film! Jaz sem to gledala po televiziji.« »Lahko si kaj podobnega gledala, ampak jaz razlagam vsebino knjige, ki sem jo bral.« »Ne, to si film gledal.« »Knjigo sem bral!« Babi je nekaj časa razmišljala in čeprav se je videlo, da mu ne verjame, rekla: »Ja, možno.« in nadaljevala: »Jaz pa nobenih knjig ne berem, razen Žurnal, Dobro jutro, Kamniške novice in Nedeljskega.«

»Zadnjič sem gledala nek film o ciganih. Pred tem nisem vedela, da imajo cigani tako radi svoje otroke.« »Aja? Kakšne imajo pa najrajši – na žaru, kuhane, dušene?«

Kar na enkrat, sredi pogovora je mami vstala. Najprej sem mislila, da samo psa zafrkava in mu vzbuja lažno upanje, da gremo domov, vendar je šla do vrta. Čez približno pet sekund je prišla nazaj in se usmerila proti kopalnici. »Ali si ti hotela lulati na balkon?« Brez odgovora je zapustila dnevno sobo in se vrnila z vrtnimi škarjami: »Koga boš pa sedaj ‘zaštihala’? Sosedom gume spustila?« Ponovno naju je mami vestno ignorirala in se usmerila proti ograji na vrtu. Oči je v smehu zafrkaval babi, da ji bo ograjo podrla. Moram omeniti, da se babi že nekaj mesecev s sosedi krega glede ograje, ker jo oni želijo podreti, babi pa ne. Babi: »Tisto, kar ona naredi mene nič ne boli, ampak sosed se pa ne sme niti z očmi dotakniti.« Tipična sosedska. Po nekajminutnem opazovanju pa vidimo, da mami res jemlje ograjo. »Ukradla ti bo ograjo.« »Ona jo rabi.« Verjetno jo res potrebuje, ampak vprašala ni pa nič.

»Vesta,« sedaj sva bila v sobi samo še z očijem »da jaz na računalnik in CD nič ne znam delat.« Oba ji pritrdiva in ona nadaljuje: »V Trzinu je tečaj, če se hočeš internet učiti.« Oči se zasmeji: »Tebe smo komaj naučili, kako se CD posluša.« Če se bo babi res odločila, da obišče ta tečaj, napovedujem odpoved inštruktorjev v enem tednu.

»Se spomnita, ko sta bila na obisku Erik in Vanja iz Prekmurja? Naredila sem velik zrezek. Sem se potrudila, ker za vas ne morem kuhati, bom pa za njiju. In pip nista jedla! Niti dotaknila se nista. Sem bila tako užaljena, da zanju ne naredim ničesar več.« Naj omenim, da sta ji pred tem že sporočila, da bosta k njej prišla po kosilu.

»Zadnjič mi je Erik poslal moj album s slikami. Urška, ti jih še nisi videla. Vse slike mojega življenja. Jih bova pogledali.« »A to je kar prisila? Nujno bom gledala album?« Oči jo je popravil: »Ko in če boš želela…«, vendar se je babi razburila: »A veš kaj? Pravilne slovenščine pa od mene ne boš dobila!«

»Gledala sem oddajo, ko prekmursko igrajo po prekmursko. Veš, jaz vse razumem prekmursko.« To je bila moja iztočnica: »Idi na vrke pa splavi bečke. Razmiš tou ka sam ti pravla?« Babi me je debelo pogledala in čez nekaj sekund presenečeno vprašala: »Kako?« V smehu sem ji stavek prevedla [Pojdi na hrib in umij sode. Razumeš, kaj sem ti rekla?] in babi se je razburila, da oni niso nikoli tako govorili. Vztrajala je pri tem, da bi bečke lahko pomenile peške. »Jože me je to naučil.« Jože je njen brat oz. očetov stric. Tam sem preživela nekaj poletnih počitnic in ker je želel, da njegovo sestro malce ‘zafrkneva’, me je naučil stavek v stari prekmurščini. »Ah Jože je to slučajno slišal. Mi smo govorili sodi.«

Babi se je malce kujala, ker očitno ne zna tako dobro ‘gučati’, kot je želela. Obrnila se je k očiju: »Saj ti pa nič ne znaš prekmursko.« Oči je, prav tako kot jaz, kot otrok preživel veliko počitnic v Prekmurju. »Znam, znam. Ko sva se z Erikom vozila s kolesi, se je za menoj drl ‘Enjoj, enjoj!’, jaz pa sem še hitreje vozil kolo. Ko sem se čez pol ure ustavil, pa mi je povedal da ‘enjoj’ ne pomeni hitreje, kot sem jaz mislil, ampak ravno obratno.« Pa pravijo, da mi ‘žabarji’ ne znamo prekmurščine.

Mami je v dnevno sobo prišla z žičnato ograjo in oznanila, da odhajamo. Ko ‘gazda’ to reče, z očijem hitro skočiva s kavča in čez minutko že iz avta pomaham babici v slovo.

Več o prigodah moje družine pa v naslednjem blogu oz. ob našem naslednjem obisku babice.

P.S.: Vsa imena so izmišljena. ;)

Maj 22

Presenečeno sem ga pogledala: “Hvala. Ampak res ne bi bilo treba.”

No, rajši začnimo na začetku, če ne vam ne bo nič jasno. Po pouku sem se odpravila na stadion, da bi odtekla intervalni trening. Šok! Tam me je pričakalo že približno 40 otrok in nekaj starejših, ki so se pripravljali za (kot sem predvidevala) tekmovanje. Ponavadi pridem na prazen stadion. Včasih je tam kakšen skrbnik, ki čisti tribune ali pa gre ravno ko treniram mimo trener in mi pokima. Skratka, opuščeno. Tokrat pa gužva. Potiho sem zaklela in se počasi premaknila do fanta, ki se je ukvarjal z “ekranom” , da bodo tekači videli vmesni čas. Izvedela sem, da imam 1 uro časa, saj naj bi se tekmovanje začelo ob dveh, ura pa je bila ravno ena. Z njegovim dovoljenjem, da opravim trening sem se počasi začela ogrevati. Med tem ogrevanjem sem predvsem preračunavala, če sploh imam dovolj časa za intervale. Poleg tega si publike vsekakor nisem želela. Po tehtnem razmisleku sem se odločila za spremembo treninga – Cooper (2,4 km). Tega je vsaj hitro konec in sem se lahko spravila s stadiona, ki se je v petih minutah od mojega prihoda, napolnil. Tribuna je bila nabito polna… kot na ‘fuzbal’ tekmah, ko igrajo… no, ne bom kritizirala slovenskega nogometa.

Da skrajšam pripoved, za katero je morda videti, kot da sem zašla z osnovne tematike. Ne skrbite, bom prišla do ‘žeje’. Skratka, odtekla sem 6 krogov na stadionu. Prve dva so me na tribunah še spodbujali, potem pa so se naveličali. Garmin me je malce hecal, saj se je odločil, da sem med kroženjem še enkrat skočila za približno 50 metrov iz stadiona. Kar predstavljajte si moj šok, ko mi namesto po enem krogu zapiska že po približno 350 m, da sem naredila 400 m. No, postavila sem PB1 : 10:55. Je res, da sem Cooperja tekla šele drugič v življenju ampak rezultat prejšnjega tedna sem izbolšala za 36 sekund. Mimogrede bi opomnila vse tekače, ki bi želeli negativno komentirati moj (ne pretirano dober) rezultat, da sem maratonka in ne šprinterka. Te treningi so samo priprava na sprejemnega za športno fakulteto. Prava strast so dolgi teki, katerih se bom lotila čim bo sprejemni mimo.

Dvajset čez eno sem sedela na pločniku parkirišča pred Merkatorjem. Poleg mene ogromna torba z vso opremo, za katero še nisem imela dovolj moči, da bi jo pospravila v avto. Ubadala sem se z odpiranjem druge steklenice vode, vendar zaradi utrujenosti ni in ni šlo. Nato pa je na prazno parkirišče poleg mojega avtomobila pripeljal fant (predvidevam, da) sredi dvajsetih let. Za deset centimetrov sem se prestavila in se še naprej ubadala z vodo. Prijazno se je opravičil, ker me je zmotil (namesto, da bi se jaz njemu, ker sem sedela na praznem parkirišči) in mi na mojo prošnjo odprl steklenico. Pa so še ‘džentelmeni’ na tem svetu. =D

Po popitem litru in pol vode se je mladenič vrnil in se mi nasmehnil. Verjetno ni pričakoval, da bom še vedno sedela na pločniku. Ko je odhajal pa se še odpravi do prtljažnjika iz katerega vzame plastenko Costelle in mi jo ponudi: “Na, če si še žejna.” Vidite, pa ste že misli, da sem pozabila o čem naj bi bil ta blog. Take prijazne geste zagotovo nisem pričakovala. Morda si kdo sedaj misli: “Saj je samo voda.” ampak pomislite koliko ljudi, ki jih poznate bi ravnalo podobno. Z (utrujenim) nasmehom sem se mu zahvalila in sprejela ponujeno plastenko. Svoje dejanje je ‘opravičil’ z besedami, da ima tega še veliko v avtu, ampak zame je še vedno heroj! Ne bi si mislila, da mi lahko taka enostavna gesta polepša dan.

P.S.: Še sem bila žejna.

P.S.S.: V originalu objavljeno na prejšnjem blogu nekaj dni nazaj, ker je Blogger preizkušal mojo potrpežljivost in ni delal. :)