Okt 25

Julija sem se odločila, da bom prvi maraton pretekla letos na Ljubljanskem maratonu, pri 18. letih, kar mi je tudi uspelo! Vem, da nisem najmlajša ali kaj podobnega. Pri 18ih sem želela zaradi sebe, ne drugih.

Neto: 4:30:01 Bruto: 4:33:37

Absolutno: 89/111 Moja kategorija: 21/26

Sprintala sem si zapestnico na čas 4:30. Prvih cca. 10 km sva z očijem zaostajala od časov na zapestnici, potem pa sva jo začela počasi loviti. Konec 1. kroga sva pospešila, da sva res prišla v limit. Po prvem krogu še nisem bila zmatrana, krulilo mi je pa po želodcu, kar je verjetno povzročila psiha (lačna si, pojdi v cilj in boš jedla). Potem sem imela malce navidezne krize ker sem se do 25. km spraševala zakaj hudiča to delam. Ugotovila sem, da zato, ker sem “budala”. Težko je bilo, ker sem videla maratonce, ki so zavili v cilj čeprav so imeli še en krog pred seboj. Resnično krizo pa sem preživljala na 38. kilometru. Takrat mi brez očija verjetno (kar 99%) ne bi uspelo. Rekel mi je, naj se posvetim muski in jo poslušam od začetka do konca. To je povzročilo konec krize in hitrejši tempo.

Postojanke so bile odlično založene, čeprav sem koristila samo vodo. Pila sem skoraj na vsaki, če ne pa le splaknila usta, razen na zadnji. En km pred ciljem se pa res nisem imela namen ustavljati. Takrat sem samo želela hitro zaključiti s tem. Hodila nisem nič. Med pitjem počasnejši tek, da se nisem polila, ampak vseh 42.2 km je bilo pretečenih. O tem sem že prej razmišljala (težko začeti spet teči), ko mi je pa to predlagal še stena, sem bila pa prepričana v to.

Navijači so bili zakon! Moram priznati da v prvem krogu se jim nisem veliko posvečala, saj je bilo res ogromno ljudi. V drugem krogu sem pomahala ali pa se vsaj nasmehnila (ko je zmanjkalo moči za dvigniti roko) VSAKEMU, ki je navijal. Všeč mi je bilo, ko so na koncu prvega kroga vsi vzklikali: “Še malo.”

Prvi krog sem bila jezna sama nase, da nisem vzela majce brez rokavov, vendar se je v drugem krogu izkazalo, da je bila moja najboljša odločitev izbira majice. Kratke hlače so mi pa ustrezale ves čas.

Proga bi mi bolj ustrezala s kakim hribčkom več, saj sem imela tisti del ko smo se malce dvignili in spustili najhitrejši tempo. Se vidi, da sem imela večino treningov na makedamu in razgibanem terenu – glede na višino. Morala bi več časa trenirati na asvaltu, ker so me stopala srbela skoraj od začetka.

Zanimivost: Nekajkrat sem srečala dva tipa – zapornik in paznik. Mene sta res ful nasmejala. Zapornik je imel cel maraton v rokah “kuglo”, ki je v filmih pripeta za gleženj, paznik pa pendrek. Tipa imata ogromno smisla za humor + ogromno moči, da sta to nosila s seboj.

Zapornik in paznik.

Posledice? Noge me ubijajo! Do avta, ki smo ga parkirali DALEČ, DALEČ stran (v parkirni hiši), sem hodila čisto polomljena. Ko sem zelo glasno komentirala, da bi imela kakšnega močnega fanta, da me nese do avta, se ni noben mimoedoči javil. Olika pa taka. Mislim, da še nisem čisto zares dojela, da mi je uspelo preteči 42 km. Verjetno sem še preveč utrujena za razmišljanje.

Čestitam vsem, ki ste prišli teči, še posebej pa lonely-ju za 100ti maraton. Zahvala pa seveda vsem fotografom.

Maraton je bil nepozabna izkušnja in komaj čakam, da ga ponovim.