Avg 11

Prepričana sem, da vsi poznate tisti občutek, ko je nekdo produktivnejši od vas in ste vesel imate v trenutku slabo vest. Meni se to najpogosteje zgodi, ko se v avtu peljem na sladoled ali tortico, ob cesti pa vidim tekača ali kolesarja, ki brca novim kilometrom nasproti. Ob redkih trenutkih pomislim, da je priden in dobro, da sem danes že opravila svoj trening. Ob drugih, žal pogostejših trenutkih, pa začnem seštevati dni od zadnje uporabe Garmina: “Bom šla danes, ko pridem domov. Aja, ne! Prazna baterija je. Pa nič.

Podoben vzrok se skriva v pisanju te objave. V zadnjih letih se nas je kar nekaj blogerjev polenilo in samo še vprašanje časa je, kdaj Siol zapre to stran. Ampak ne vsi. Nekdo se je celo prestavil na svoje. Očitno ima v načrtih še ogromno pisanja, medtem ko je od moje zadnje objave minilo že 370 dni. Ja, ni mi všeč njegova funkcija ob strani, ki take grozne številke prikazuje ves čas.

Kaj je novega? Sedim v prenovljeni sobi, ki je po manj kot enem tednu preveč razmetana, ampak se tolažim da je krivo to, da še nisem zložila stvari iz škatel. Zdaj imam Instagram, ponovno sem blond in do tipične blondinke mi manjka samo še Starbucks kava, ki pa je žal v Sloveniji še nimamo. V CityParku je sicer nek približek, ampak mi je presladka in cene so previsoke za vsak dan.

Iz kleti sem izkopala svoje kolo še iz osnovne šole (večje je, kot se sliši) in zdaj celo kolesarim za trening. Jaz! Nikoli ne bi rekla. Vzrok se sicer skriva v poškodbi, ki se je do mojega specialista že pozdravila, ampak kolo je pa ostalo. Tečem manj. Ker sem lena. In ker je kolo … ne bom rekla, da je boljše od teka, ampak priznam da je zelo blizu. Sploh, ko primerjam hitrosti treningov. Za tiste spuste je že skoraj vredno gonit v klance. Pa še recimo, da imam tak zgled za kolesarja, da že moram malce pritisniti na pedala tudi sama. Da ne omenjam tega, da sem spremljala TDF. Jaz! Ne vem, kaj se dogaja z menoj.

Faks … froci se še kar rojevajo, tako da če naredim izpite bom mogoče res učiteljica. Parčki, kar pogumno. Pedagoginje rabimo službo. Sploh glede na to mučenje. Domačo nalogo za en predmet sem delala do včeraj. Ocena ne bo vpisana, dokler niso narejene vse domače naloge, ki so nam v pomoč pri učenju za izpit. Ni pomembno, da je bil izpit narejen že junija.

S tem mislim, da lahko zaključim to objavo, ker pojma več nimam, o čem naj pišem. Sploh ker je mami posebej poudarila, da ne smem omenjati, da je popraskala avto in mi gre po glavi samo to. Moram zaključit preden se zagovorim. Se tipkamo čez 370 dni.

Avg 06

Recimo, da sem prebrala eno novo objavo na blogu in recimo, da je bilo napisano tako dobro, da me je zadnja poved prisilila, da sem odprla zavihek svojega bloga in kliknila na ustvari novo objavo. Kaj je novega? Veliko!

Počitnice so! Odkar sem na fakulteti je letos prvič, da me septembra ne čakajo izpiti. Posledično imam več kot tri mesece počitnic, saj sem tudi v poletnem izpitnem obdobju vse izpite naredila najhitreje, kot je bilo mogoče. Glede na to, da sem lansko leto septembra delala še 4 izpite, se mi letos zdi to kar uspeh. Ves ta prosti čas mi da misliti, da mogoče pa ni slabo, če se med letom malce bolj potrudiš. Mogoče.

Kot se za počitnice spodobi, jih uživam maksimalno. To je sicer zelo relativno, ampak preživljam jih, kot je meni najlepše. Berem knjige, za katere si med študijskim letom nisem vzela časa, malce športam, se družim s kolegi in po novem celo igram strateško igro League of Legends. Danes smo s prijatelji v enako ekipi igrali skoraj od polnoči do treh ponoči. Pa smo večina šele začetniki. Le kaj še bo.

V načrtu sem imela celo pleskanje in prenovo sobe, pa sem to prestavila na naslednje poletje, sam se mi letos (preprosto povedano) ne da. Morda si premislim čez kakšen mesec. Ampak verjetno ne, ker sem ravno pred dnevi videla, kako veliko je dela s sobo, ki je vsaj pol manjša od moje. Saj je vseeno, če je na steni kakšen madež. Naj bo to opozorilo za vse pajke in žuželke, ki razmišljajo o vstopu v moj svet.

Ravno danes smo s prijatelji ugotavljali, da se poznamo in družimo že približno 9 let. To pa je lepa doba. Njim se lahko zahvalim, da vem, da sta v motorju avtomobila dva jermena, da sem razširila svoje obzorje glede glasbe, ponovno začela voziti kolo, pogledala marsikatero TV-serijo in film, preizkusila veliko novih stvari, ki jih sama ne bi naredila, ali pa bi bile brez njih dolgočasne. Brez obotavljanja lahko rečem, da smo se videli v najboljšem razpoloženju in ko smo bila popolnoma na tleh, ter še vedno vztrajamo v skupni družbi. Kljub našim različnim lastnostim, smo super skupina in brez enega samega, bi bili naši dnevi drugačni. I can really say that I love my friends. Poleg njih sem lahko popolnoma taka, kot takrat ko sem sama … le, da imam pred njimi oblečeno majico, kar za ta moment ne morem reči.

Poleg vse zabave pa me malce straši misel, da mi mala kričeča bitja, ob katerih večina govori z višjim glasom, niso več tako nadležna, kot so mi bila včasih. Ne me razumeti narobe, daleč od tega sem, da bi si kakšnega izmed njih želela v bližnji prihodnosti. Njihova prisotnost in bližina za kratek čas, mi ne povzroča več misli, da bi si starši rajši omislili psa, ki bi ti vsaj lahko prinesel žogico.

Žal se je moj Garmin Forerunner 405 odločil, da je vročina zanj prehuda. Niso vsi tako nori, da bi trenirali pri +35 °C. Njegova odločitev ga je poslala na zaslužene počitnice, nadomestil pa ga je mlajši in modernejši brat Forerunner 610. Sedaj bi ustrezala pohvala profesionalnega podjetja Garmin. Nisem vajena, da po poteku garancije vzamejo pokvarjen produkt in ti ga dajo v dobropis. Tako je bil nakup novega prijateljčka moji denarnici veliko bolj naklonjen, poleg tega pa mi pokvarjena ura ne bo doma nabirala prahu. Presenetljivo, sem uro prvič preizkusila na kolesu. Tekačica pa taka.

Mimogrede, odkar delam 300 počepov dnevno, mi je resnično žal, da svoje ritke ne morem videti s pogleda nekoga drugega. Ljudje smo1 žal pretirano samokritični in seveda subjektivni, zato bi tretji pogled včasih prišel kar prav.

Danes sem bila pri zdravnici. Vse, kar sem trenutno pripravljena in zmožna napisati na to temo je, da šest let študiranja na fakulteti človeka ne naredi vseveda. Upam, da se večina zdravnikov tega zaveda, ker moja zdravnica se zagotovo ne. Obnaša se, kot da je (oprostite izrazu) Boga prijela za jajca in ga pri tem še z nasmehom požgečkala, on pa jo je medtem božal po laseh. Če je potegnila nekaj pravih vez, še ne pomeni, da je pametnejša od drugih, ki se niso sklonili tako kot ona. Arogantno staro gospo2 bi nekdo moral postaviti na realna tla. Predvsem zato, ker bi morala najprej urediti situacijo v lastni hiši, preden si njena hčerka zada zlati šus. Razlog smrti bi za mojo glupo zdravnico seveda bil “stres” in “preveč googlanja”. Zabavno. Skratka, če kdo priporoča super zdravnika s koncesijo v okolici Domžal, mu bom zelo hvaležna.

Opravičujem se za vse pravopisne napake, ampak oči se mi počasi že zapirajo in ne verjamem, da bom objavo zmožna prebrati še enkrat in preveriti vse tiskarske škrate. Saj je že skrajni čas, glede na to da je ura pol pet. Bi rekla, da bom napake preverila jutri, ampak sem na počitnicah in morda si tega niti ne želim narediti. S slovnico se bom ubadala čez dva meseca.

Ko smo ravno pri počitnicah. Letos sem videla slovensko obalo, jezero in hribe. Kar dobra statistika, predvsem v primerjavi s prejšnjimi leti. Z veseljem pa lahko rečem, da letos ne občutim vročina v ljubljanskih starih blokih. Ni ga čez hišo na vasi, četudi je to zaselek kjer ni niti ene trgovine. Ko smo ravno pri vročini. V teh vročih poletnih dneh sem sem odžejala z Laškim in Unionom in s ponosom lahko rečem, da mi je slednji boljši. Še dobro, ker ne vem, kako bi žabarji, ki živijo le nekaj kilometrov od mojega doma, reagirali, če bi bolj uživala v grenki verziji ene najstarejših alkoholnih pijač.

Občutek imam, da je objava vse bolj nesmiselna, zato je skrajni čas, da jo za danes zaključim. Upam, da vam vročina ne povzroča pretiranih težav, ali pa ste našli idealen način za reševanje le-teh.

P.S.: NuckinFuts, pogrešam tvoje pisanje. ;)

P.S.S.: Je kdo tako prijazen, da bi mi v zameno za pivo ali dve, popravil komarnik na oknu v moji sobi? ^^

  1. posplošujem, ne me tepst zaradi tega []
  2. v mislih imam neprimernejšo besedo []
Jul 09

Pišem blog. Ja, ta redkost se tudi meni pripeti občasno. Priznam, da že medtem ko pišem te besede, ne vem, če bodo doživele objavo. Verjetno ne. Ali pa, odvisno kako se odstavki in moje misli razvijejo do konca.

Zmedena sem. Totalno. Verjetno je krivo to, da sem ženska in je moja najpogostejša dejavnost že po definiciji overthinking. To privede do analize vsakega majhnega dogodka … ne, ne morem reči dogodka. Vsakega majhnega premika, ki je še tako nepomemben. Ampak jaz bom iz mušice naredila slona. Razen, če imam prav. V tem primeru pa ne gre za overthinking, ampak samo dobro opazovanje. Problem je samo to, da mi ugotovitve tega opazovanja niso všeč in zato bi rada mislila, da pretiravam.

Zakaj ne morem poslušati lastnega mnenja?!? Prepričana sem, da če bi do mene prišel kolega z enakim problemom, bi mu dala idealen nasvet. Sama se zavedam kakšen bi ta nasvet bil, samo tega verjetno vseeno ne bom naredila. Zakaj? Ker mi niso všeč njegove možne posledice.

Ta zapis mora biti ena izmed mojih najbolj zmedenih stvaritev. Tako to je, če blog bere družina, vsi prijatelji in celo nekateri njihovi prijatelji ter sorodniki, ki jih jaz sploh ne poznam. Še na blogu ne morem oz. nočem napisati direktno. Mogoče zato, ker potem bodo vsi našteti vedeli, kaj me teži. Ali pa zato, ker besed nočem spraviti na papir1. Če problem zapišem in ga povem nekomu drugemu, potem je zares problem. Do takrat pa je samo moja majhna težavica, ki je morda celo izmišljena samo v moji glavi. Ko bi bilo res tako. Pa verjetno ni. Žal.

Ponavadi bi se za nasvet obrnila do kolega, ki bi mi razjasnil, če je situacija res problematična. Vedno sem ga uporabila za razumsko stran mojih možganov. Jaz sem pretiravala in gledala preveč čustveno, on pa je vse vidike analiziral. Ampak v tej situaciji ga ne morem vprašati za nasvet. And it sux!

Narediti moram nov blog v katerem bi bila popolnoma anonimna. Tam bi konkretno opisala situacijo in čakala na nasvet (ki ga tako ali tako že sama vem). Vendar vsi vemo, da je to nemogoče, ker bi se izbrane osebe (če bi naletele na blog) takoj našle v opisu, tudi če bi njihovo ime popolnoma spremenila.

Poleg tega pa bi bil nov blog obiskan ravno toliko, kot je s strani moške populacije obiskan forum o knjigi 50 odtenkih sive. Nobenega obiska sploh. Preden bi na blog po nesreči zataval mimoidoči, ki bi že dvajsetič odprl vse svoje redne spletne strani in se še vedno dolgočasil, bi se moja situacija že zdavnaj spremenila. Na dobro ali na slabše, ne vem. Only time will tell. Do takrat pa vztrajam pri slepenju same sebe, da nimam prav in da v bistvu pretiravam.

Ne morem verjeti, da bom dejansko kliknila ‘objavi’. Sploh nisem prepričana, če si na to objavo želim mnenje in komentarje drugih. Verjetno ne, ker me je strah objektivnega mnenja. Mislim, da ni v mojo korist oz. v prid mojim željam. Ampak z objavo se bodo vsaj moje misli preusmerile v to, če se bodo osebe našle v objavi in dojele, da je govora o njih. In potem naslednje vprašanje: Ali bodo kaj rekle glede tega? Ja, Urška. Not overthinking at all.

  1. v prenesenem pomenu []
Jun 06

Spet pišem blog. Zakaj? Ker sem (zelo lepo povedano) trenutno jezna1. In ker trenutno ne morem it teč, tepst boksarske vreče ali se na kakšen drug način znebiti odvečnega adrenalina, sem se lotila pisanja bloga.

Na faksu smo morali narediti didaktični izdelek. Večina, nas je temu posvetila kar nekaj časa, energije in volje. Na svoj izdelek sem bila celo zelo ponosna. Včeraj sem vsakemu, ki je imel dve odvečni minuti, razlagala kaj sem naredila, kako se izdelek lahko uporabi in katere cilje lahko z njim dosežemo.

Danes pa izvemo način ocenjevanja. Ker nas je bilo na vajah 29, je vsaka mela možnost “izbrati” polovico oz. 15 izdelkov, ki bi jih sama uporabila. Seveda smo najprej izpostavili problem subjektivnosti in ocenjevanja med prijatelji, ko je ona rekla: “Pričakujem, da boste ocenjevali izdelke in ne sošolke in lahko ocenjujete tiste, ki sedijo poleg vas.” S tem je, po njenem mnenju, ocenjevanje naredila objektivno.

Ko smo vsi nejevoljno dvignili roke ob izdelkih, ki so nam bili všeč, pa nam je zaupala kriterij. Takrat pa se je v učilnici zares pojavila slaba volja. Petnajst glasov je pomenilo 50 % in oceno 6. Za oceno 10 bi morali dobiti 26 glasov oz. 90 %. Osnovna matematika nam lahko pove, da s takim načinom ocenjevanja vsi v razredu ne moremo dobiti 10. Povem ji, da s tem nam ona da misliti, da si tudi teoretično vsi ne zaslužimo deset. Bolj ji to razlagamo, manj nas razume.

Na koncu pa jo vprašam, kakšno oceno si po njenem mnenju jaz zaslužim. Zmedeno me je pogledala. Jaz: “Prosim, objektivno ocenite moj izdelek. Koliko mislite, da si zaslužim.” Malce je razmislila in rekla: “Jaz bi vam dala 10.” “Zanimivo, ker dobila sem 55 %.” Namenila mi je malce presenečen pogled in odgovor: “Jah, tak je tak način ocenjevanja.” Ugotovila je, da moja ocena ni enaka, kot ona misli, da si jo zaslužim, pa načina ocenjevanja vseeno ni spremenila. Vprašanje je, koliko sošolk je prav tako dobilo neprimerno oceno.

Na vprašanje, zakaj izdelkov ne ocenjuje sama, nam je odgovorila, da bi težko podala objektivno oceno. Torej profesorica z več kot 30 leti izkušenj v šolstvu meni, da ni zmožna ocenjevati objektivno, hkrati pa pričakuje da je med sošolkami (ki smo skupaj že tri leta), mogoče preprečiti subjektivnost z navodili v dveh povedih. Sem edina, ki opazim “luknjo” v tem mišljenju?

Profesorica je način ocenjevanja imenovala peer assessment, ki ga je po njeni utemeljitvi pobrala iz slovenskega parlamente, ko poslanci glasujejo za zakone. Že sama primerjava med sprejemanjem zakonov in ocenjevanjem se mi zdi neprimerna in jaz osebno povezave ne vidim.

Glede na to, da študiram za bodočo učiteljico, sem se danes naučila zelo pomembne lekcije. Naučila sem se, kako NE bom ocenjevala v mojem razredu.

  1. v mislih imam drugo besedo, pa je ne bom napisala []
Apr 26

Brezskrbno sem brskala po računalniku, ko se je kar na enkrat sesul. Po dolgotrajnih procesih sem spoznala, da je stara škatla primerna samo še za podlago za kakšne rože ali podobno, zato sem v Safe Modu skopirala vse zadnje spremembe in računalnik odnesla proti pogrebnemu centru.

Minuta molka za dobrega prijatelja.

Minuta molka za dobrega prijatelja.

Začasno sem začela uporabljati prenosnik HP, vendar ta rešitev ni bila trajna. Če bi tako nadaljevala, bi se doba baterije skrajšala na pol ure, ne pa nekaj ur kot je še trenutno. Kupiti je bilo potrebno novo škatlo.

V prospektu smo našli neko primerno škatlo za ne ravno najdražjo ceno in z mami sva šli po nov računalnik. Prodajalca je vprašala, naj ji pove mnenje o škatli in kot pričakovano, jo je pohvalil. Logično. Nato pa je vprašal kakšne so potrebe novega uporabnika in mami mu je takoj odgovorila, da ga potrebujem samo za faks. Z dvomom v očeh me je pogledal in vprašal: “Torej samo office in brskalnik?” Nasmehnila sem se: “In Photoshop, Simsi, Battlefield, Minecraft …” Sicer to ni ravno res, ampak bilo pa je zabavno videti njegov presenečen pogled. Potrdil mi je, da je grafična dovolj dobra in da s temi igrami ne bo problemov. Yes, sedaj imam možnost da 50 € vržem za igre, ki jih ne bom igrala.

Ob prihodu domov sem najprej odklopila vse kable in vse računalniške predmete odnesla drugam. Nato sem malce združila kable in sedaj se dejansko ve kam kateri spada. Priklopila sem računalnik in … ni se prižgal. Kaj? Don’t panic! Kateri kabel ni ok? Preverila sem vse kable, na računalniku pa je svetila lučka. Torej ima elektriko. Zakaj ne delaš?!? Izkazalo s je, da med priklopom ne smem imeti vklopljenega prenosnega trdega diska. Ojoj, dober prvi vtis.

Sedaj je primeren čas, da omenim, da ima računalnik naložen Windows 8. Ja, prav ste prebrali. Ta malenkost me je zmotila že takoj na začetku, vendar sem se odločila, da mu dam priložnost. Mimogrede, I don’t like it. Mnenje znanega računalniškega genija pa lahko razberete iz njegove objave na Twitterju.

Trenutni prvi vtis je … no, pričakovan. Torej ni mi všeč. Skype zgleda drugače, gumbka za izklop računalnika niti poskušala nisem najti, Internet Explorer se mi še kar naprej sili kot nek obsedenec, čeprav sem mu že povedala da primarno uporabljam Chrome. Še po odstranitvi iz “start menuja”, čeprav ne vem če lahko tisto ’skropucalo’ tako kličem, mi je Explorere rekel da želi biti moj prijatelj. Vsakič ko odprem nekaj programov mi računalnik teži, naj napišem svoj e-mail, ki sem ga predhodno morala povezati z Microsoftom.

Današnjo objavo zaključujem z mislijo, da novo in mlajše ni vedno boljše. V kratkem lahko pričakujete podrobnejše mnenje o prečudovitem operacijskem sistemu, ki se mi je prikradel v vsakdan.

Apr 23

Doma sem približno 5 km iz Ljubljane, ampak včeraj sem se še vedno uspešno izgubila v našem glavnem mestu. Za fakulteto sem morala biti ob osmi uri (zjutraj!) v Trnovem. Situacija ni slišati tako zapletena, če veste kje je Trnovo. Večina ljudi ve, tako da že pričakujem zavijanje z očmi na vaši strani računalniškega ekrana1.

Da bom morala biti v Trnovem sem vedela že kakšen teden nazaj, vendar sem si iskanje neznane lokacije vzela zelo ‘na izi’. Kolege sem spraševala kje je, ampak so vsi naštevali kraje, ki mi prav tako niso bili znani. No, slišala semže zanje, samo vedela nisem njihove lokacije.

Zadnji večer sem prišla v dnevno sobo in vprašala starše. Oba sta začela naštevati ulice, za katere sem po mojem mnenju slišala prvič. Šla sem na googlov zemljevid in si ceste ogledala od zgoraj. Nope, still don’t know where this is. Do računalnika je prišla tudi mami, ki mi je ob zemljevidu poskušala razložiti pot in … wait for it … se je zmedla ter na koncu tudi ona ni več vedela, kje je Trnovo.

Natisnila sem si dve poti, ki mi ju je predlagal G. Google, in upala na najboljše.

Google je trdil, da bom za pot potrebovala 22 minut. Ker sem pričakovala malce iskanja, sem računala na to, da vožnja traja 1 uro. Še dobro, ker sem se ponovno prepočasi pripravila za faks ter sem od doma šla samo pol ure prej. Poleg tega pa sem se morala na začetku poti še obračati, ker sem doma pozabila edino stvar, ki sem jo res morala imeti s seboj. Predstavljajte si, da greste na matematični izpit in doma pozabite kalkulator, ravnilo, geotrikotnik in svinčnik. Moja pozabljivost je bila hujša, ker (če ostanemo pri prispodobi) je bila moja edina naloga pisanje matematičnega testa. Skratka, od doma sem šla prepozno po vseh mojih merilih.

Google mi je priporočal obvoznico, zato je bila prva skrb, da jo bom zapustila na pravem izvozu. Po branju prvih ulic sem ugotovila, da sem pot začela dobro. Vse je šlo super, dokler nisem ugotovila, da sem naredila en zelo butast ovinek. Zapeljala sem levo, desno in desno … če imate vsaj malo orientacije, boste hitro ugotovili, da sem pristala na isti cesti, samo eno ravnino naprej. I still blame Google.

Nato pa so se začele težave. Imena ulic niso bila čisto nič podobna unim na mojih DVEH navodilih za pot. Ura pa nekaj minut do osmih. Ceste so mi bile popolnoma neznane in lahko bi se vozila v drugi državi, pa tega ne bi vedela. Na enkrat pa pridem na ulico, ki naj bi bila dve ulici stran od moje destinacije (torej en desno in en levo stran). Dve peški vprašam kje je ta predzadnja ulica – levo ali desno na semaforju. Ko sta odgovorili mi je bilo sicer logično, ker sem morala proti centru, ampak … how should I know that before they told me? Omejitev 50, vozila sem 30 (ne, saj ne … 45), da ne bi zgrešila moje predzadnje iskane ulice. Za menoj ni noben potrobil, tako da očitno prometa nisem pretirano ovirala.

Cesta mi postane malce znana in kar na enkrat sem bila na svoj iskani lokaciji. Ura pa dve minuti do osmih. Vstopila sem v stavbo in začela iskati znane obraze. Nikjer nikogar. OMG, a sem prišla narobe? Nato pa zagledam profesorico: “Že dolgo čakaš?” Pomirjajoče sem ji odgovorila: “Ne, ne. Samo približno 15 minut. Veste, ne maram zamujati, zato sem vedno malce prej na zbirnih točkah in fakulteti.” Prikimala mi je in pripomnila, da ostalih še vedno ni. Mimogrede, ura je bila nekaj čez osem, manjkalo pa je še skoraj 30 ljudi. Menda so se izgubili. Ne vem kako je to mogoče, ker Trnova Trnovega2 pa res ni tako težko najti.

Kljub temu, da sem na lokacijo prišla, nisem imela najmanjše ideje če bi Trnovo našla še enkrat. Zato sem se po koncu naših obveznosti iz Trnovega napotila proti centru. Zdelo se mi je, da se bom tako najlažje orientirala. Vozila sem naravnost in zagledala Filozofsko fakulteto. NMJ, a to je tuki?!? Moj neznani Trnovo je bil približno 1 km od kraja, kjer se kar redno vozim.

Sedaj se lahko pohvalim, da vem za eno lokacijo več, kje se nahaja. Še malo, pa bom boljša od Applovega zemljevida.

  1. morda celo kakšnega mobitela, čeprav dvomim []
  2. Thank you, NuckinFuts []
Apr 12

OMG pišem blog. Ne vem, kaj mi ni jasno, ampak dejansko sem se spravila nekaj napisat. In brez idej o čem bi pisala. That is going to be interesting.

S prvim marcem v letošnjem letu sem se odločila, da je dovolj ležanja na kavču1 in je prišel čas ponovnih športnih aktivnosti. Nekaj časa sem se urnika še pridno držala, dokler ni ponovno zapadel sneg. Seveda, kdo pa ni sredi pomladi pričakoval snega. Treningi so padli v vodo, motivacija pa se je prestavila toplejše dni.

S prvim aprilom sem se resno lotila profesionalnega športnega programa (30 počepov prvi dan, very hard) in moja preljuba ura, Garmin 405 HR,  je ponovno postala aktualna. Vse je šlo super, dokler se software ni odločil, da treningov pač ne bo več pošiljal na Garmin Connect, ki je sicer moja najljubša spletna stran. Seveda, kdo pa ne bi z veseljem občudoval svojih športnih aktivnosti uspehov. In ker sem danes spila preveč kave, sem se odločila, da ne grem v posteljo, dokler ne usposobim pošiljanja podatkov na spletno stran.

Kljub mojemu optimizmu sem hitro obupala, saj mi je podatke uspelo prenesti na en drug programček, zato treningi zagotovo ne bojo izgubljeni. I can relax now. Sicer pa je problem kar velik, ker imam veze in niti moja odlična connection ne razbere razloga napake. Bom med tekom napela možgančke in razmislila.

Beri: V garminovo trgovino se bom šla “skregat”, ker je za moj software problem zagotovo kriv prodajalec na drugi strani mize. Potem pa grem lahko še v Apple trgovino in se skregam, zakaj ne prodajajo več tistih iPodov, ki so bili meni najljubši (mislim, da je shuffle). Če ima še kdo kakšne probleme in bi jih rad stresel na prodajalca, let me know, ker bom ravno v elementu.

Mimogrede, od sedaj naprej bodo moje objave2 na blogu obarvane popolnoma ne-sarkastično. Dobila sem pripombo, da sem preveč sarkastična. In ker dam zelo veliko na mnenje povprečne ovce osebe, se bom te pripombe strogo držala. Glede na to, da sem že sedaj preveč sarkastična, kaj bi si anonimna oseba mislila, če bi izvedela moje najglobje, najbolj skrite misli. Ker tam pa v resnici ni sarkazma, only rainbows and unicorns. Mimogrede, če koga moti občasno vmešavanje angleškega jezika, ga lepo prosim, naj mi to sporoči. Tudi Vaše mnenje šteje3.

Zadnja današnja kava že počasi popušča, saj sem celo zazehala. Prijetno presenečenje. Glede na to, da se objava o Garminu že počasi spreminja v tipičen ženski zapis4, je čas da zaključim. Menim, da mi je šlo kar dobro, saj sem že malce iz vaje. Pisanje bloga ni kot kolesarjenje, saj je treba veščine obračanja besed vaditi dnevno, kar pa ne počnem že nekaj časa, ker že dolgo nisem napisala nobene seminarske naloge.

P.S.: Če kdo googla boljše od mene oz. je po naključju že naletel na moj problem. Garminov ANT agent je “unable to find an active connection to the Internet”. In ker sem ravnokar spomnila – mislim da se je problem pojavil ravno takrat, ko so Windowsi ugotovili, da sem “victim of software counterfeiting”. Ja, victim. Bi bilo mogoče, da je prvi problem povezan z drugim? Če bo pri googlanju kaj pomagalo, se bom zlagala, da sem med prošnjo imela komolce skupaj. Ha! Sedaj boste pa zagotovo pomagali.

P.S.S.: Kar objavo sem napisala! Kaj se dogaja z menoj?!? ^^

  1. računalniškem stolu []
  2. ki jih res tako redno pišem []
  3. dober slogan za kampanjo – in prav tako resničen []
  4. govorim o vsem, a nič ne povem []
Jan 22

Ponovno pišem blog. Vzrok? Rada bi, da moji redni bralci od navdušenja poskočijo v smislu: wiiii, spet je nekaj napisala! Ha-ha! Pa nisem! xD

I’m out, with a stupid sense of humour.

Jan 21

Budilka! Joj, ne še! Še 5 min. Vzamem telefon in budilko prestavim 10 min kasneje. Spijem požirek vode in se obrnem ter zaprem oči. Seveda nisem mogla zaspati. Danes se je začelo izpitno obdobje, izpit pa sem imela že čez 3 ure. Kdo bo počival 3 ure pred izpitom?!? Zvok prodorne budilke! “Joooj, no!” Z roko zagrabim proti telefonu in … ups. Prevrnem polno steklenico vode. Ohh crap! Za sekundo razmislim, če bi budilko prestavila še 10 min kasneje. Steklenica je že razbita, če pospravim 10 min kasneje ne bo imelo nobenega vpliva. Kajne? Pogledam razbitine ob postelji in glasno pomislim: “Ja, zaspiš za 10 min in pozabiš na razbito steklo. Pametna ideja, Urša, pametna ideja.

Mimogrede, ne vem zakaj sama sebe kličem Urša. Če me drugi pokličejo Urška mi je veliko bolj všeč, ampak sebe pa res ne morem tako poklicati. Dobro da mi ni ime Staša ali kaj podobnega. Ali pa Sreni. Bogi današnji otroci, da imajo taka neumna imena. In ne vem zakaj sem izmišljeno pomislila ravno na imeni na S. That must be a sign of something! I don’t know what but … something!

Današnja objava me izredno spominja na Tok misli nekoga drugega. Linkam Vam zadnji tok misli, ker se mi ne da iskati prvega.

I feel like drinking coffee. Ker ja, nisem že sedaj dovolj ‘naspidirana’, si bom privoščila še napitek, ki mi ga večina prijateljev odsvetuje v večji količini. I don’t know why but today I’m going to find out! Zakaj mi res tako zelo dogaja?

Skratka, zjutraj vstanem, si oblečem hlače ker kot se spodobi spim samo v premajhni majčki, tako kot v vseh ameriških najstniških komedijah. Priznam! Spim v veliki razvlečeni majici, ampak trenirko sem pa res mogla navleči nase. Grem mimo kuhinje, kjer naš pes renči name: “Dobro jutro tudi tebi, cucek butast!” in iz kopalnice vzamem ‘lamber’. Kakšna je slovnična beseda za ‘lamber’? Ko pridem v sobo se spomnim na brisačo (polna steklenica vode) in grem ponovno mimo renčeče mrcine. V sobi pa se začne zabava. Neee fantje, ne taka zabava! But … call me maybe?

Namakam in namakam, in vse še bolj mokro. Kljub temu da sem brisačo namakala v lužo vode, se mi je zdelo, da je vode okoli postelje vse več. Ja, brisačo. Ali ste na kaj drugega pomislili? Potem pa je bilo potrebno pobrati še steklo. Ali vi sploh veste, kako štorasta sem jaz? Dovolj vam pove to, da ko sem z dragim pohajkovala (všeč mi je ta beseda, ne vem zakaj je ne uporabljam pogosteje; mimogrede – ker je današnja objava totalno ‘fu*ed up – zaradi zvezdice sedaj ne veste kaj sem napisala – in me zanima, koliko se vas bo sploh prebilo do konca … kdor prebere vse oz. da je po naključju prebral ravno ta del, naj pusti komentar, ki se kakorkoli navezuje na pohajkovanje. Get wild! Pustite domišljiji na plano. Najboljši komentar bo nagrajen!) po trgovinah in če je bilo kaj lomljivega ipd. me je vedno prijel za obe roki in me počasi vodil čez hodnik. You can do it, honey! Don’t break anything! We’re already broke! Po čudnem naključju se danes nisem urezala. Je pa res, da sem bila zelo zelo zelo previdna.

Menda moram kot predstavnica ženskega spola napisati nekaj erotičnega, vročega, sexy … da boste bralci navdušeni in se z veseljem vračali. Šla sem pod tuš? Dovolj erotično, kajne? Ne bom rekla, da v glavi nimam nadaljevanja za to poved, ampak … only for limited eyes, or something.

BTW, se opravičujem vsem, ki jim ne odgovorim hitro na komentarje. Naprej se mi ne da, potem ne vem kaj bi odpisala, potem je pa že predolgo od komentarja. Ups.

Uživajte poletje! ^^

I’m out!

Jan 14

Naš predragi kolega bloger, ki je mimogrede moj bratranec (dejstvo #1?), se je odločil, da bo ravno en teden pred izpiti na faksu začel težiti z blogom. Menda pišemo premalo, kar zame zagotovo ne velja. Priznam, da je to moja letošnja prva objava, ampak saj je šele začetek meseca januarja.

Že nekaj časa sumim, da me g. Nmohoric osvaja. Danes1 je bil ravno “po naključju” 100 metrov stran od mojega doma in me prosil naj mu pridem naproti. Down boy! Skratka, da bi prišel bliže mojega srca, si je zaželel izvedeti nekaj popolnoma RESNIČNIH dejstev o meni.

Zadeve se bom kar lotila, ker redno hodim spat pred 23.00 in me resnično skrbi, da bom zaradi današnje objave odstopala od svojega urnika.

1. Vsaka prava avtobiografija se začne na začetku. Moji prvi spomini segajo že daleč v otroštvo, ko je oče mamo prepričeval, da guma ni vedno potrebna. Sicer tega še danes ne razumem, vem pa da je kmalu po tem moja okolica postala veliko manj natlačena in tudi gneče ni bilo več.

2. Že ko sem bila majhna sem se zelo zanimala za avtomobile. Dedek me je pri petih letih posadil za volan in razložil: “Leva sklopka, desna gas!” Od takrat naprej nimam težav niti z vožnjo, niti z levo in desno. Pri sedmih letih sem se udeležila svoje prve avtomobilske dirke. Svojo Lancio Stratos mi je podaril moj dedek Sandro. Priznam, da nisem zmagala že na prvi dirki, ampak dedkove uspehe sem presegla že pri dvanajstih letih. Izmed vseh vnučkov ki jih ima, je name še danes najbolj ponosen.

3. Za 16. rojstni dan so mi starši podarili avto. Ne vem zakaj, ampak obe leti ko nisem imela izpita, so me vsi policisti na redni kontroli spraševali, če lahko dam komolca skupaj. Mislim, da je to neke nove vrste alkotest. Ko sem test opravila, so me kar spustili, čeprav nisem imela izpita.  Sicer pa sem v teh nekaj letih vožnje zamenjala že nekaj avtomobilov, vendar nikoli nisem nesreče povzročila jaz! Trenutno vozim Jaguar XF, ampak ne vem če je res dovolj močan zame. No, s tem pa se zagotovo ne bom zaletela v drevo!

4. Doma imamo psa, angleškega buldoga. Vendar pa sem v času, ko je bil kuža še mladiček, odšla na Nizozemsko z Erasmusem. Pol leta me ni bilo domov in pes me sedaj ne pozna več za člana družine. Kadarkoli je prišel v mojo sobo, se mi je polulal na posteljo ali na preprogo, saj je označeval teritorij. Da sem mu pokazala kdo je res njegov šef, sem se jaz polulala v njegovo uto. Zadeva je delovala in od takrat ne renči več name, oče pa je razočaran, da pes še vedno lula v uto kot majhen mladiček.

5. Sem prva in edina ženska, ki sem preplavala vsa jezera na Finskem. Tam sem srečala povodnega moža s katerim sva odplesala na nekaj taktov. Med plesom sva se zaljubila in odpeljal me je v svojo mokro graščino. Vendar pa najini starši zveze niso odobravali, zato je popil strup, ker brez mene mu živeti ni. Še vedno ga imam rada.

6. Oče na svojem računalniku ni inštaliral antivirusnega programa. Ves čas sem ga prepričevala, da ga potrebuje, vendar ga ni. Ker sem mu želela dokazati da nima prav, sem nalašč svoj USB vstavila v vse računalnike na fakulteti. Prepričana sem bila, da bodo dokumenti okuženi bolj kot prašiči s ptičjo gripo pred nekaj leti. Doma sem skrivaj okuženi USB vstavila v njegov računalnik. Težave so se začele in inštalirati je bilo potrebno antivirusni program. Našlo je približno 800 virusov in črvov. Od takrat naprej mu ob vsakem najinem nesporazumu rečem: “Kako veš, da imaš prav? Kaj pa takrat, ko si rekel da ne potrebuješ antivirusnega? Lahko se danes motiš ravno tako, kot si se takrat!” It never fails.

O meni ste v tem zapisu izvedeli praktično vse, sedaj pa bom v to potunkala še … Wait for it … g. Alpner, ki zagotovo piše premalo ingdč. Alamea, ker mi je res všeč kako piše in je od njene zadnje objave minilo že kar nekaj časa (pingback, da ne spregledaš objave). Good luck to both of you!

  1. v resnici včeraj, ampak sem rabila več kot 24 ur da sem se prebila do konca []